Jedro

V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je po določbi 5. alineje 10. člena Odloka o PUP v območjih urejanja z oznako S dovoljena gradnja gospodarskih objektov kot samostojnih objektov ali v kombinaciji s stanovanjskimi objekti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.2.2003, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Vrhnika z dne 26.3.2002. Z navedeno odločbo je bila investitorjema A.A. in B.B. dovoljena lokacija in gradnja pokritega gnojišča in zbiralnika za gnojevko na zemljišču parc. št. 15 k.o... pod tam navedenimi pogoji.

Tožena stranka soglaša z upravnim organom prve stopnje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Zemljišče nameravanega posega spada v območje, za katerega velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto L2-Log, (Uradni list RS, št. 3/95; v nadaljevanju Odlok Log) in sicer v območje urejanja L2S/8, morfološka enota 2A/3, za katero veljajo splošna merila in pogoji urejanja iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Občino Vrhnika (Uradni list RS, št. 6/99; v nadaljevanju Odlok Vrhnika). Odlok Vrhnika v 5. alineja 10. člena določa, da je v območju z oznako 2A/3 dopustna gradnja med drugim tudi gospodarskih objektov kot samostojnih ali v kombinaciji s stanovanjskimi objekti. S predlaganim posegom je zadoščeno navedenemu pogoju, saj gre v tem primeru za gospodarski objekt. Ravno tako pa utemeljenost posega z vidika prostorske umestitve izhaja iz določbe 23. člena Odloka Vrhnika, ki določa pogoje glede objektov za potrebe kmetijske dejavnosti, saj je tak objekt lahko samostojen ali prizidan tako k stanovanjski hiši kot tudi gospodarskemu poslopju.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke ter se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS). V zvezi z ugovori tožnikov glede pogojev predmetne gradnje pa dodaja, da je gradnja pokritega gnojišča in zbiralnika za gnojevko ob pogojih, navedenih v enotnem dovoljenju za gradnjo, po določbah Odloka Vrhnika dopustna in v skladu z ZUN. Hlev in z njim povezana gnojna jama nedvomno sodi med gospodarske objekte. Gradnja gospodarskih objektov pa je po določbi 5. alineje 10. člena Odloka Vrhnika v navedenem območju še ob ostalih pogojih, dopustna in mogoča. Tožnika zato nimata prav, ko v tožbi navajata, da je gradnja objektov namenjenih kmetijski dejavnosti možna izključno na kmetijskih območjih, kar seveda glede na določbe Odloka Vrhnika ne drži. Zoper navedeno sodbo vlagata tožnika pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da se sporni objekt gradi na območju, ki je opredeljeno za stanovanjsko gradnjo z oznako S. Člen 10 Odloka Vrhnika določa, kaj se lahko gradi na območjih S. Gradnja gospodarskih objektov, ki jo gradita investitorja, je čista kmetijska dejavnost in spada v območje K, ki jo opredeljuje člen 19 istega odloka. Prav tako zaključek tožene stranke, da je na tem prostoru še možno graditi, ker pozidana površina ne presega 40 % nasproti 60 % nepozidane površine. Dejansko stanje na tem območju pa je, da je celotno območje že pozidano, saj sta investitorja zgradila tri objekte - stanovanjsko hišo, hlev in silos. Ta pozidava sicer ni razvidna iz mapne kopije, ker investitorja te objekte nimata legalizirane in vrisane v geodetski kataster. Z intenzivnim kmetijstvom, ki ga izvajata investitorja, njihov bivalni okoliš v celoti spreminjata proti predpisom, ki jih je sprejela Občina Vrhnika. Njihov bivalni prostor postaja nemogoč za normalno življenje. Ravno tako je njihovo premoženje razvrednoteno, kar velja za celotno naselje. S kmetijsko dejavnostjo, ki je zaradi neurejenosti moteča in ne sodi v to urbano okolje, so jima kršene pravice po zdravem življenjskem okolju, kar zagotavlja Ustava Republike Slovenije.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo predmetno enotno dovoljenje za gradnjo investitorjema A.A. in B.B. izdano v skladu z določbami Odloka Vrhnika, ki veljajo za območje urejanja L2S/8 Log, morfološka enota 2A/3. Kot je bilo v postopku pravilno ugotovljeno je po določbi 5. alineje 10. člena Odloka Vrhnika v območjih urejanja z oznako S (stanovanjska in spremljajoče dejavnosti) ter v morfološki enoti 2A/3 dovoljena gradnja gospodarskih objektov kot samostojnih objektov ali v kombinaciji s stanovanjskimi objekti. Objekti, za katere je bilo investitorjema izdano predmetno enotno dovoljenje za gradnjo sodijo med gospodarske objekte v območju urejanja z oznako S. Pogoji oblikovanja objektov za potrebe kmetijske dejavnosti pa so določeni v 23. členu Odloka Vrhnika, kjer je v 4. alineji določeno, da so navedeni objekti lahko samostojni ali prizidani k obstoječim stanovanjskim ali gospodarskim objektom.

Tožnika tudi v pritožbi ponavljata tožbeni ugovor, da naj bi bila gradnja objektov namenjenih kmetijski dejavnosti možna izključno samo na kmetijskih območjih. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je območje obravnavanega posega opredeljeno kot površina za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, še ne pomeni, da je mogoče v tem območju posegati v prostor samo z gradnjami, ki predstavljajo te vrste objektov. Odlok Vrhnika v 10. členu določa sedem vrst objektov, ki jih je mogoče graditi na tem območju in objekt investitorjev je eden izmed njih.

Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka je za predmetni poseg v prostor izpolnjen tudi pogoj iz 8. člena Odloka Vrhnika (dovoljenost pozidave do intenzivnosti izrabe, ki ne presega 40% pozidane nasproti 60% nepozidane površine), saj to izhaja iz grafičnega prikaza zemljišča nameravanega posega v prostor. V zvezi s tem je neupoštevno sklicevanje tožnikov na črne gradnje investitorjev, ki niso vrisane v kataster, ker to ni stvar tega postopka in tega upravnega spora.

Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.