Jedro

Določbo 233. člena ZDR je treba uporabiti tedaj, ko je treba ugotoviti, ali so bili določeni postopki uvedeni v času prej veljavne delovno-pravne zakonodaje, ali pa v času veljavnosti ZDR (po

1.1.2003).

Če je bil postopek ugotavljanja delovnih zmožnosti tožnika voden tako, da do 1.1.2003 ni bila izdana nobena odločba in da delodajalec ni upošteval določb svojega Pravilnika o postopkih in organih, ki odločajo o pravicah in obveznostih delavcev (Pravilnik, 14. in 16. člen) in 13. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPT, Uradni list RS, št. 10/98 do 73/2003), je treba šteti, da bi tožena stranka lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na podlagi prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker tega ni storila, je odpoved pogodbe po zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke, ki so bili izdani dne 7.1., 6.3. in 4.4.2003, s katerimi je bil tožnik na podlagi 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR (1990)) in 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) "zaradi pomanjkanja znanj in zmožnosti za opravljanje del in nalog delovnega mesta - vodenje komerciale v oddelku informacije in komunikacije - omrežje (ICD), razporejen na delovno mesto vodja komerciale ICN servis v oddelku informacije in komunikacije - omrežja (ICN)." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času, ko je bil izdan prvostopni sklep, ZDR (1990) in ZTPDR nista več veljala, kar je določeno v 245. in 246. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR). Zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ZDR v 2. alinei prvega odstavka 88. člena določa možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) (razlog nesposobnosti). Po tretjem odstavku navedenega člena mora delodajalec preveriti možnost za ohranitev delovnega razmerja (spremenjeni pogoji, druga dela, prekvalifikacija, dokvalifikacija) s ponudbo nove PZ. ZDR ne ureja več razporeditve na drugo delovno mesto, zato bi morala tožena stranka izvesti postopek po tretjem odstavku 88. člena ZDR, česar pa ni storila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da 12. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97, v nadaljevanju: SKPGD) ne določa formalne oblike uvedbe postopka za ugotavljanje znanja in zmožnosti delavca. Določbo 233. člena ZDR bi bilo moč uporabiti, če bi bil zoper tožnika uveden postopek s predpisanim formalnim aktom oziroma izdan prvostopni sklep o razporeditvi še pred uveljavitvijo ZDR. Ker je bil prvostopni sklep izdan 7.1.2003, torej v času, ko je že veljal ZDR, ki razporeditve ne prizna več, tožena stranka pa postopka po 88. členu ZDR ni izvedla, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztrajala je pri njenih pritožbenih navedbah in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Navajala je, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 58/2003, v nadaljevanju: ZPP) podana zato, ker je sodišče druge stopnje v obrazložitvi navedlo, da zakon ne predpisuje formalne oblike uvedbe postopka ugotavljanja znanj in zmožnosti, nato pa, da se tak postopek začne s sklepom. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 233. člena ZDR.

V zvezi s kršitvami materialnega prava se je revizija sklicevala na pritožbene navedbe. Po mnenju revidenta bi bilo treba pri odločanju uporabiti določbe 233. člena ZDR, ker se je postopek začel v letu 2002, to je z vabilom tožniku na prvi razgovor. ZDR v 232. členu določa, da se postopki, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve novega ZDR, dokončajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega ZDR. Sodišče druge stopnje je štelo, da je bil postopek uveden z dnem, ko je bil delavcu izdan sklep. Kdaj je postopek začet, je v zvezi z disciplinskim postopkom mogoče ugotoviti iz 61. in 62. člena ZTPDR, za ugotavljanje zmožnosti pa iz 13. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/98 do 73/2003, v nadaljevanju: KPT).

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, če so za to podani pogoji iz 367. člena in razlogi iz 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, sme revizijsko sodišče kot temelj presoje izpodbijane sodbe upoštevati le tiste trditve revidenta, ki so jasno in razumljivo navedene v reviziji. Sklicevanje na pritožbene navedbe zato ni dovoljeno in ga revizijsko sodišče ne more upoštevati (371. člen ZPP).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo določbo 233. člena ZDR, ni je pa izrecno navedlo, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom

324. člena ZPP. Uporaba določbe 233. člena ZDR nedvomno izhaja iz drugega odstavka obrazložitve na 3. strani sodbe. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker je izpodbijano sodbo zaradi navedene kršitve mogoče preizkusiti, opustitev navedbe navedenega člena ZDR pa ni vplivala na njeno zakonitost.

Sodišče druge stopnje je v zvezi z uporabo 233. člena ZDR sprejelo jasno stališče. Ta člen je po njegovem mnenju dovoljeno uporabiti v primeru, če bi bil zoper tožnika uveden postopek s predpisanim formalnim aktom ali če bi bil izdan prvostopni sklep. Ker formalnega akta o začetku postopka ni bilo, izdan pa je bil sklep, vendar

7.1.2003, torej v času veljavnosti novega ZDR, za izdajo sklepa o razporeditvi ni bilo pravne podlage. V takšni utemeljitvi ni nasprotja, ki ga zatrjuje revizija.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Bistvena za ugotovitev, ali so bile odločitve organov tožene stranke zakonite, je razlaga 233. člena ZDR. Ta določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. To sodišče je navedeno določbo ZDR že razlagalo v sodbi opr. št. VIII Ips 45/2004 z dne 6.4.2004 (in v drugih pravno identičnih zadevah: VIII Ips 46, 47, 48, 49, 50, 93, 94, 95 in 96/2004), v kateri je bila predmet spora redna odpoved PZ zaradi ukinitve delovnih mest, ki je bila posledica prisilne poravnave. Pri razlagi določbe 233. člena ZDR je bilo sprejeto stališče, da predlog za začetek prisilne poravnave in program prenehanja delovnih razmerij nista pravni dejanji, ki bi imeli značaj uvedbe postopka za uveljavljanje in varstvo pravic po navedeni določbi ZDR. Tak postopek je uveden šele na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o potrditvi prisilne poravnave. Enako velja za postopek v tem sporu, ki ima značaj postopka, ki ga je presojati po

233. členu ZDR, šele od izdaje prvostopnega sklepa dalje (7.1.2003).

Šele navedenega dne je bilo odločeno o tožnikovi pravici oziroma obveznosti (razporeditev na drugo delovno mesto), ker vabilo na zaslišanje in zaslišanje tožnika nimata značaja uvedbe postopka za uveljavljanje in varstvo pravic, ker na podlagi njiju ni mogoče sklepati, kako se bo odločila tožena stranka v zvezi s tožnikovo razporeditvijo.

Tudi iz določb Pravilnika o postopkih in organih, ki odločajo o pravicah in obveznostih delavcev (v nadaljevanju: Pravilnik) tožene stranke in KPT izhaja, da pri razporeditvi tožnika postopek ni bil začet pred 1.1.2003. V 14. členu Pravilnika je določeno, da se postopek začne na predlog. V 16. členu je določeno, da se v postopku odločanja o pravicah in obveznostih odloča tudi o neizpolnjevanju delovnih nalog (1. alinea), o slabem izvrševanju dela (3. alinea) in o razporejanju delavcev (12. alinea). KPT v prvem odstavku 13. člena določa, da poslovodni delavec lahko začne postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti ter postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela le na podlagi predhodno zbrane dokumentacije, ki mora izkazovati delavčevo uspešnost pri delu za obdobje najmanj 30 dni delavčeve prisotnosti na delu.

Iz izvedenega postopka v zvezi z razporeditvijo tožnika je razvidno - tako pa navaja tudi tožena stranka v reviziji (in tudi v prejšnjih njenih vlogah) - da je bilo prvo procesno dejanje tožene stranke zoper tožnika vabilo z dne 22.10.2002, kar pa v smislu navedenih določb Pravilnika in 233. člena ZDR ni mogoče šteti za dejanje uvedbe postopka. Tudi navedena določba KPT ni bila upoštevana, ker so bila do 1.1.2003 poslana le vabila za zaslišanje, dokumentacija, ki jo navaja 13. člen KPT ni bila zbrana, poslovodni delavec na formalno ustrezen način ni začel postopka.

Tožena stranka bi torej morala, kot pravilno ugotavljata sodišči druge in prve stopnje, izvesti postopek po 88. členu ZDR, česar pa ni storila. Njene odločitve so torej nezakonite, zato jih je sodišče prve stopnje pravno pravilno razveljavilo, sodišče druge stopnje pa je v skladu z ZDR in ZPP potrdilo takšno sodbo.

Navedba v reviziji, da "232. člen novega ZDR določa, da se postopki, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve novega ZDR dokončajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega ZDR" je netočna po številki člena (takšne vsebine 232. člen ZDR nima, govori o splošnih aktih delodajalca), pa tudi po zatrjevani vsebini (določba 232. člena ZDR je drugačna in je navedena spredaj).

Revident v reviziji tudi navaja 61. in 62. člen ZTPDR, ki sta urejala disciplinski postopek, ki pa se na to zadevo ne nanaša. V zvezi z navedenima členoma revizija zmotno razlaga vsebino sodbe sodišča druge stopnje, ki je glede na vsebino teh določb le poudarilo, kdaj se šteje, da je določen postopek uveden oziroma kdaj se začne.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).