Jedro

ZST ne predvideva, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnikov upoštevati tudi izdatke, ki jih imata tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS 1/90 - preč. besedilo, Uradni list RS - stari 14/91, Uradni list RS, št. 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01) zavrnilo predlog tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks, ki sta ga tožnika vložila dne 3.5.2004, skupaj s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 372/2003-8 z dne 13.4.2004. V obrazložitvi je glede taksne obveznosti za tožbo navedlo, da je ta nastala že pred vložitvijo vloge za taksno oprostitev in zato, glede na 4. člen in 1. odstavek 14. člena ZST taksna oprostitev za tožbo v nobenem primeru ne bi mogla veljati. Hkrati je iz predloženih dokazil (odločb o odmeri dohodnine za leto 2002, potrdila o premoženjskem stanju za leto 2003 ter obvestil o prejetih izplačilih - pokojninah za mesece februar, marec in april 2004) ugotovilo, da sta imela tožnika v letu 2002 dohodke, od katerih se odmeri dohodnina, v skupni višini 3.680.350,00 SIT (vključno s KD), da imata v družini vzdrževanega družinskega člana - sina, ki prejema denarno socialno pomoč v višini okrog 45.000,00 SIT mesečno in da sta tožnika v navedenih mesecih leta 2004 prejemala pokojnino v skupnem povprečnem mesečnem znesku cca 271.064,00 SIT. V mesecih od februarja do aprila 2004 so znašali dohodki na družinskega člana okoli 105.354,00 SIT mesečno in so tako dovolj visoki, da s plačilom taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnika in njun sin.

Tožnika v pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje njun predlog za taksno oprostitev presojalo napačno, kot predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo. Z vlogo sta namreč predlagala, da ju sodišče oprosti plačila sodnih taks v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS, torej za pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, ki sta jo vložila sočasno s predlogom za oprostitev, in za sodbo vrhovnega sodišča. Navedla sta mesečne izdatke njune družine, ki jih sodišče pri ugotavljanju premoženjskega stanja ni upoštevalo. Prosita, da sodišče ugodi njuni prošnji za oprostitev plačila sodnih taks v predlaganem obsegu.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS, pritožbo tožnikov obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Dne 1.10.2008 je začel veljati Zakon o sodnih taksah (ZST-1; Uradni list RS, št. 37/08), ki v 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Pritožbeno sodišče je zato v tem primeru, ko se je postopek začel pred uveljavitvijo ZST-1, pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega ZST.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za oprostitev plačila sodnih taks iz 1. odstavka 13. člena ZST, ki določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Prvostopenjsko sodišče je dohodke tožnikov ugotavljalo na podlagi odločb o odmeri dohodnine za leto 2002 za oba tožnika, potrdila o premoženjskem stanju za leto 2003 ter obvestil o prejetih izplačilih - pokojninah za mesece februar, marec in april 2004 za oba tožnika, pri tem pa upoštevalo tudi njune navedbe, da v družinski skupnosti z njima živi tudi njun sin, ki je študent, nezaposlen in prejema denarno socialno pomoč. Glede na tako ugotovljene dohodke (v mesecih od februarja do aprila 2004 so ti znašali cca 105.354,00 SIT mesečno na družinskega člana) so ti tudi po mnenju vrhovnega sodišča dovolj visoki, da s plačilom taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnika in njun sin, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča ne vplivajo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje predlog tožnikov napačno obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo, tožnika pa sta zahtevala oprostitev plačila sodnih taks v postopku pred vrhovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks presojalo tudi, ali sta tožnika upravičena do oprostitve plačila sodnih taks pred vrhovnim sodiščem glede na 1. odstavek 13. člena ZST.

Na podlagi 3. odstavka 13. člena ZST odloča sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks na predlog stranke, ki mu mora predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini, zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, potrdilo o dohodkih stranke in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na predložena dokazila, so navedbe tožnikov, da bi moralo pri ugotavljanju njihovega premoženjskega stanja sodišče upoštevati tudi izdatke tožnikov (položnice, strošek goriva in registracije za osebni avto), neutemeljene, saj zakon ne predvideva, da bi jih moralo sodišče upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnikov.

Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1), je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.