Jedro

„Odobritev pravnega posla“ se ne izvršuje po določbah ZUP, zato ne obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. V predlogu za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 pa je potrebno jasno in določno predlagati, na kakšen način naj sodišče uredi sporno pravno razmerje, verjetno pa mora predlagatelj tudi izkazati težko popravljivo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 20.7.2006, s katero je prvostopni upravni organ odobril prodajno pogodbo, ki sta jo sklenila A.A. kot prodajalec in B.B. kot kupec, za zemljišče parc. št. ... k.o. ... Tožnik v tožbi tudi predlaga, da naj sodišče v skladu z odločbami ZUS-1 zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje citira določbi 2. in 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) in ugotavlja, da je odločba o odobritvi pravnega posla v pravni naravi konstitutivna odločba, ki se realizira tako, da lahko kupec odobrenega pravnega posla vknjiži lastninsko pravico v zemljiški knjigi. Ker se odločba ne izvršuje po določbah ZUP, izdaja začasne odredbe za zadržanje izvršitve take odločbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča. Predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa mora vsebovati ukrepe, kako naj se stanje v zvezi s spornim pravnim razmerjem začasno uredi in kot ključni pogoj mora stranka vsaj verjetno izkazati težko popravljivo škodo, ki bi s pravnim učinkovanjem izpodbijanega akta tožniku nastala. Tožnik pa ukrepov, kako naj bi sodišče z začasno odredbo uredilo sporno pravno razmerje ni predlagal in tudi ni verjetno izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode.

V pritožbi tožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin v zvezi z odobritvijo pravnega posla, ki so navedene v tožbi, in tudi ne posledic, do katerih bo prišlo po vpisu v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje ni pridobilo celotnega dokaznega gradiva, zato tudi ni moglo pravilno odločiti. Predlaga, da naj se celotna kupnina za sporno zemljišče založi pri sodišču, ki naj se potem vrne stranki, ki s tožbo ne bo uspela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo tega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri čemer mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotne stranke (2. odstavek 32. člena ZUS-1). Na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Tožnik je v tožbi predlagal zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe (Upravne enote Radovljice z dne 20.7.2006), pri čemer pa ni izrecno opredelil zakonske podlage za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zato preverilo pogoje za izdajo začasne odredbe tako po 2. kot po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako z odločitvijo kot z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje, s katero je le-ta odobril kupoprodajno pogodbo za nakup kmetijskega zemljišča, konstitutivna odločba, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Zato zadržanje izvršitve take odločbe ni možno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ravno tako niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Tožnik bi namreč moral jasno in določno predlagati, na kakšen način naj sodišče z začasno odredbo uredi sporno pravno razmerje, česar pa v obravnavanem primeru ni storil. Prav tako pa tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode, kar je dodatni kumulativni pogoj, ki mora biti ravno tako izrecno zatrjevan in dokazan, in to že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožnik v pritožbi ne izpodbija razlogov izpodbijanega sklepa, zato se pritožbeno sodišče do njegovih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).