Jedro

Ker tla po mokrem brisanju nekaj časa ostanejo vlažna, bi delavke zavarovanke toženke na to morale opozoriti kupce z opozorilno tablo, ki pa je tistega dne (v nasprotju z navodili) niso postavile, oziroma bi morale poskrbeti, da bi tla osušile (z brisanjem na suho ali uporabo ustreznega čistilnega stroja).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici v roku petnajstih dni znesek 27.755,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 27.243,40 EUR od 16. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 512,37 EUR pa od 18. 9. 2015 dalje do plačila, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna v roku petnajst dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 528,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 27.755,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila. V preseženem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo povračilo 4.049,55 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo, da so delavci zavarovanca ravnali protipravno, ker mesta, kjer je bil madež, niso obrisali s suho krpo. Nobena od prič ni potrdila navedb pritožnice, da je tožnica padla zaradi mokrih tal. Toženka je podatke o dogodku pridobila od zavarovanca, ki je trdil, da do padca ni prišlo. Zato je pravočasno ugovarjala navedbam, da je bil vzrok padca v mokrih tleh, vendar dejstev o dogodku ni poznala. Priča M.L. je povedala, da je verjetno brisala pred padcem tožnice, vendar bolj na suho, krpo je zmočila in ožela že v skladišču. Tudi priča K.Č. je izpovedala, da se je tla brisalo bolj na suho z zelo ožeto krpo. Tla so bila kvečjemu vlažna, nikakor pa ne mokra, vlažna tla pa ne predstavljajo protipravnosti zavarovanca toženke. Predpisa, da bi se morala tla obrisati s suho krpo do popolne suhosti, ni. Toženka se sklicuje na sodno prakso VSK I Cp 601/2015, VSL II Cp 3674/2012 in VSM I Cp 214/2014. Sodišče je odločitev o mokrih tleh oprlo zgolj na izpoved tožnice in ostalih dokazov ni upoštevalo, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Odločitev o dosojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR ni ustrezna, saj upošteva tudi bodoče bolečine, kar predstavlja dejansko že zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Toženka ugovarja plačilu zamudnih obresti, saj je tožnica določene zdravstvene preglede opravila še v letu 2015, pa jih je sodišče štelo kot del potrebnega zdravljenja poškodb. Ne strinja se z odločitvijo, da so bili potni stroški za izdelavo mnenja dr. S.K. F. potrebni za oblikovanje zahtevka, poleg tega je sodišče za potne stroške toženki naložilo plačilo zamudnih obresti od 16. 12. 2014, čeprav je bil del poti opravljen še v letu 2015. Tožnica ni izkazala, da je poskušala škodo zmanjševati, tako da bi določene preiskave, preglede in masaže poskušala opraviti na podlagi napotnice zdravnika. Sodišče je nekritično presojalo, kateri stroški za terapevtsko obravnavo so bili nujno potrebni in kateri ne. Strošek poklicne rehabilitacije bi moral povrniti ZPIZ in ne tožena stranka. Tožnica ni dokazala izgubljenega zaslužka in ni predložila niti ene plačilne liste za čas od oktobra 2011 do oktobra 2013, iz katere bi bilo dejansko razvidno, kolikšno nadomestilo je prejemala. V dokaz, kakšna je bila njena povprečna neto plača, je predložila tri poljubne plačilne liste, ki niso iz obdobja neposredno pred nastopom bolniškega staleža. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da odškodnino ustrezno zniža, podredno pa, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala pri padcu na mokrih tleh v trgovski poslovalnici zavarovanca tožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je do tožničinega padca prišlo zaradi zdrsa na tleh, ki so po čiščenju z mokro krpo ostala vlažna, pri čemer delavke zavarovanke tožene stranke niso postavile opozorilne table, ki bi na vlažnost in posledično spolzkost tal opozarjala. Sodišče je dokaze ocenilo skladno s smernicami iz 8. člena ZPP, pri čemer je trditve tožnice primerjalo z izjavami zaslišanih prič in jim po skrbni oceni izvedenih dokazov sledilo. Da bi oškodovanka s primerno obutvijo in ob suhem vremenu na suhih tleh prodajalne močno zdrsnila brez razloga, ni življenjsko logično. Zavajajoča je pritožbena navedba, da nobena od prič ni potrdila, da bi bila tla mokra, saj je o njihovi vlažnosti izpovedala priča M.L., ki je tla neposredno pred padcem tožnice obrisala z mokro (sicer ožeto) krpo. Ker tla po mokrem brisanju nekaj časa ostanejo vlažna, bi delavke zavarovanke toženke na to morale opozoriti kupce z opozorilno tablo, ki pa je tistega dne (v nasprotju z navodili) niso postavile, oziroma bi morale poskrbeti, da bi tla osušile (z brisanjem na suho ali uporabo ustreznega čistilnega stroja). Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti za tožnici nastalo škodo na toženki, ta pa ni izkazala, da bi storila vse, da bi zagotovila varne pogoje za nakupovanje svojih strank. Neustrezno je pritožbeno sklicevanje na sodne odločbe višjih sodišč VSK I Cp 601/2015, VSL II Cp 3674/2012 in VSM I Cp 214/2014, saj vse obravnavajo primere, ko je do spolzkih tal prišlo po naključju (stisnjena jagoda, izliv olja na parkirišču, vodne kapljice) in ne zaradi ravnanja samih zaposlenih v trgovini. Pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev o krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke, so glede na navedeno neutemeljene.

6. Pri tožnici, ki je bila ob padcu stara 34 let, se je kot posledica škodnega dogodka razvil kronični bolečinski sindrom, zaradi katerega že vse od leta 2011 trpi trajne bolečine srednje in lažje intenzitete z vmesnimi obdobji hudih bolečin ter mora stalno prejemati analgetike. Tožnica je v postopku zdravljenja utrpela številne nevšečnosti, ki jih je sodišče podrobno opisalo v 15. točki sodbe, med drugimi tudi 15 dni hospitalizacije zaradi protibolečinskega zdravljenja, ko so ji fizioterapijo lahko izvajali le ob vstavljenem epiduralnem katetru in analgetikih v infuzijah. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR je glede na trajanje bolečinskega obdobja in prestane nevšečnosti ter starost tožnice na spodnji meji odškodnin za tovrstno škodo in nikakor ni previsoka, tudi če sodišče v njenem okviru ne upošteva telesnih bolečin, ki jih bo tožnica še prestajala v bodoče. 7. Neutemeljena je pritožbena graja dosojene višine odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zaradi posledic poškodbe je pri tožnici ostala omejena gibljivost desnega skočnega sklepa z bolečinami pri obremenitvi in skrajnih legah, tako da ni sposobna hoje po neravninah, hoje na daljše razdalje, plezanja, počepanja in poklekanja na nogo. Njene delovne sposobnosti so zmanjšane in ne more več opravljati svojega dela strežnice v domu starejših občanov, razvrščena je tudi v drugo kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe zunaj dela. Zmožna je pretežno sedečega dela, v preostalem delovnem času lahko hodi zgolj na kratke razdalje do 5 m v eno smer in po ravnem terenu, brez upravljanja z nožnimi komandami z desno nogo, brez počepanja in poklekanja. Tožnica je prikrajšana pri športnih aktivnostih, hoji, domačih delih na kmetiji. Njeno stanje je trajno in se ne bo pomembno spreminjalo. Glede na navedeno prisojena odškodnina v višini 14.000,00 EUR ni previsoka, pritožbena graja tožene stranke pa neutemeljena.

8. Ker je tožena stranka odškodninski zahtevek prejela 10. 11. 2014, pri čemer ji je tožnica postavila rok za izpolnitev zahtevka 15. 12. 2014, je sodišče prve stopnje zamudne obresti tožnici priznalo od 16. 12. 2014 skladno z 299. členom OZ. V času postavljenega zahtevka so bile pri tožnici znane vse posledice škodnega dogodka, čeprav je določene terapije opravila šele v letu 2015, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morale obresti za nepremoženjsko škodo teči od kasnejšega (v pritožbi tudi nepojasnjenega) datuma.

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede razlogov sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo odškodnino za stroške terapevtske obravnave (24. točka sodbe). Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je v okviru dolgotrajnega in zahtevnega zdravljenja potrebovala različne zdravstvene storitve, ki niso bile vse krite s strani zdravstvenega zavarovanja. Glede na hude težave tožnice in intenzivne bolečine ni na mestu očitek, da bi morala čakati, da ji bo zdravstveni sistem omogočil brezplačne masaže in preiskave. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji (niti v pritožbi) ni konkretno zatrjevala, katere terapevtske obravnave bi tožnica lahko dosegla na napotnico, zato je nesprejemljivo stališče, da je sodišče nekritično presojalo stroške terapevtske obravnave, ki so nujno potrebni.

10. Tudi glede odškodnine za stroške poklicne rehabilitacije pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 25. točke sodbe, da so ti tožnici nastali v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in jih je morala poravnati sama, zato njihovo plačilo utemeljeno terja od tožene stranke. Ne drži, da tožnica ni izkazala izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo. Sodišče je za izkaz te škode upoštevalo predložena potrdila o plačah, s katerimi je tožnica izkazala povprečno višino svojega dohodka, in njeno izpovedbo. Tožena stranka v tem delu zahtevku ni konkretizirano ugovarjala, zato svoje pomanjkljive procesne aktivnosti pred sodiščem prve stopnje ne more nadomestiti v pritožbenem postopku.

11. Prav pa ima pritožnica, ko graja odločitev sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti od določenih potnih stroškov. Nekateri so namreč nastali šele v letu 2015, zato toženka z njihovim plačilom ni bila v zamudi. Gre za stroške prevozov v Splošno bolnišnico ... v letu 2015 (17 x 62 km) in strošek poti k izvedencu S. K. F. (enkrat 218 km), kar skupaj predstavlja potne stroške za 1.272 km, ob vrednosti kilometrine 0,37 EUR, pa znesek 470,64 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in toženki za ta znesek premoženjske škode plačilo zamudnih obresti, dosodilo šele od 18. 9. 2015, torej od poteka petnajstih dni od prejema tožbe, v kateri so bili ti stroški opredeljeni. Prav tako je sodišče upoštevalo pritožbeno navedbo, da je tožnici strošek doplačila izdelave ortopedskih čevljev v višini 41,73 EUR nastal šele 21. 5. 2015, toženka pa je zanj izvedela s prejemom tožbe, zato tudi za ta znesek zamudne obresti tečejo od 18. 9. 2015 dalje.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede zamudnih obresti od zneska 512,37 EUR (470,64 EUR in 41,73 EUR) spremenilo tako, da te tečejo od 18. 9. 2015 dalje, sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

13. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v minimalnem obsegu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo ter je odmera razvidna z list. št. 227 spisa. Tožena stranka je tožnici na račun teh stroškov dolžna povrniti 528,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.