Jedro

Zgolj okoliščina, da so civilne pravne osebe lahko pridobivale v last tudi nepremičnine, še ne pomeni, da so bile stvari, ki so jih uporabljale, tudi v njihovi zasebni lasti. Po 8. členu zakona o prometu z nepremičninami so družbene pravne osebe smele civilnim pravnim osebam prodati (odtujiti iz družbene lastnine) nepremičnino le na javni dražbi, sicer pa so društva in druge civilne pravne osebe smele imeti na družbenih nepremičninah pravico uporabe, ki so jih pridobivale s pravnimi posli proti plačilu, kot je to v obravnavanem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper delno odločbo občinskega Sekretariata za gospodarstvo z dne 22.7.1994, s katero je organ prve stopnje na zahtevo pravne naslednice upravičenca za denacionalizacijo v korist F.G. vrnil Vinsko klet z dvigalnim prostorom in napravami nad kletjo, ki je del zgradbe - zemljiškoknjižno telo II na parceli št. 71/1, glede katere je tožnica zavezanka za vrnitev. V obrazložitvi izpodbijana odločba navaja, da ni niti pravnih niti dejanskih ovir za vrnitev zadevne nepremičnine upravičencu. Tožnica se neupravičeno sklicuje na določbo 3. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 31/93), ker se niti pravno niti dejansko ne more šteti za civilno pravno osebo. Tudi okoliščina, da je tožnica pridobila zadevno nepremičnino s kupno pogodbo, torej z odplačnim pravnim poslom, je ne odvezuje dolžnosti, da vrne stvar upravičencu. Za take primere 73. člen ZDen določa, da ima zavezanec, iz čigar sredstev se stvar, ki je bila pridobljena odplačno, vrne upravičencu, pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil vrednost podržavljene nepremičnine v času podržavljenja (229.300.- DEM) kot tudi ob času odločanja o vrnitvi stvari (261.862.- DEM) na podlagi predpisov, ki se uporabljajo pri ugotavljanju vrednosti v postopkih denacionalizacije. Iz navedenih podatkov sledi, da je sedanja vrednost podržavljene stvari večja za 32.000.- DEM, kar glede na določbo 25. člena ZDen ne predstavlja bistvenega povečanja vrednosti, zaradi česar se nepremičnina vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti. Po oceni tožene stranka ovir za vračanje, ki jih predvideva 19., 20. in 21. člen ZDen, tožnica ni izkazala.

Tožnica navaja, da je na nepremičnini, ki je po izpodbijani odločbi predmet vračanja, njena lastninska pravica, torej lastninska pravica civilne pravne osebe. Zato gre za primer iz 3. odstavka 16. člena ZDen. Tožnica je predmetne poslovne prostore kupila s prodajno pogodbo z dne 22.12.1986 in s tem te prostore pridobila v last in posest, isto pogodbo pa je tožnica predložila pristojnemu Javnemu pravobranilstvu, kar je dokaz, da je šlo v zadevi za odtujitev nepremičnine iz družbene lastnine v privatno last. To je bilo tudi mogoče, ker so bila društva, ustanovljena po zakonu o društvih, civilne pravne osebe, ki so bile lahko subjekti lastninske pravice. Formulacija navedene prodajne pogodbe in izvedba te v zemljiški knjigi glede lastninske pravice oziroma pravice upravljanja ne more spremeniti dejanskega in pravnega stanja zadeve, ki je takšno, da je tožnica lastnica navedene nepremičnine, zaradi česar ne more biti predmet denacionalizacije. To dokazuje tudi dejstvo, da k navedeni pogodbi ni bilo potrebno dati soglasja Izvršnega sveta Skupščine SRS, kot je bilo predpisano v 6. členu zakona o prometu z nepremičninami.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je nepremičnina, ki je po izpodbijani delni odločbi predmet vračanja upravičencu za denanacionalizacijo, v družbeni ali zasebni lasti, od česar je odvisna presoja, ali je podana ovira za vračanje podržavljenega premoženja upravičencu po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen.

Po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen, na katerega opira tožnik svoj tožbeni ugovor, premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v izreku izpodbijane delne odločbe navedena nepremičnina ni v zasebni lasti, da je torej sporna Vinska klet z dvigalnim prostorom in napravami nad kletjo, ki je del zgradbe - zemljiškoknjižno telo II na parceli št. 71/1 družbeno sredstvo, glede katerega je tožnica le imetnik pravice upravljanja z navedenim družbenim sredstvom. Že organ prve stopnje je pravilno oprl svojo ugotovitev, da je zadevna nepremičnina družbeno sredstvo, na pogodbo o pridobitvi nepremičnine in na podatke zemljiške knjige o vpisu tožnice kot imetnice pravice uporabe oziroma upravljanja. Po določbi 1. odstavka 52. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem ter je pri tem nepomembno, kakšen je status zavezanca glede na prejšnje ločevanje pravnih oseb na civilne in družbene. Zato za sklep tožene stranke o tem, da je zadevna nepremičnina družbeno sredstvo, ni bilo potrebe, da se še posebej ugotovi sporna okoliščina, da je bila tožnica družbena pravna oseba v smislu prejšnje ustavnopravne ureditve. Okoliščina, da je tožnica po lastni navedbi civilna pravna oseba, sama po sebi ne vpliva na naravo oziroma vrsto lastnine zadevne nepremičnine.

Zgolj okoliščina, da so civilne pravne osebe pod pogoji, ki jih je določal zakon, lahko pridobivale v last tudi nepremičnine, še ne pomeni, da so bile stvari, ki so jih uporabljale, tudi v njihovi zasebni lasti. Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju: ZPN, Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86) v prvem odstavku 8. člena določa, da je smela družbena pravna oseba, če zakon ni določal drugače, prodati stavbe in posamezne dele stavb, na katerih je lahko lastninska pravica, občanom, društvom in drugim civilnim pravnim osebam samo na javni dražbi. Sicer pa so občani, društva in druge civilne pravne osebe smele imeti tudi na družbenih nepremičninah pravico uporabe in so jih pod pogoji, določenimi v zakonu, pridobivale v uporabo tudi s pravnimi posli proti plačilu.

Pogodba, s katero se je prenašala pravica uporabe na družbeni nepremičnini, je morala biti predložena pristojnemu javnemu pravobranilcu (10. člen ZPN), ki je smel pogodbo, s katero bi bila oškodovana družbena lastnina (zaradi prikrajšanja nad pravo vrednostjo) ali bi se odtujila v last brez javne dražbe oziroma v nasprotju z določbo 8. člena ZPN, izpodbijati pred pristojnim sodiščem. Okoliščina, da je bila pogodba, s katero je tožnica pridobila na zadevni nepremičnini pravico uporabe, predložena pristojnemu javnemu pravobranilstvu, torej ni dokaz o odtujitvi te nepremičnine iz družbene lastnina. To bi lahko bila le prodaja v last na javni dražbi oziroma ob pogojih iz 8. člena ZPN. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZPN pa je Izvršni svet Skupščine SRS na predlog družbenopolitične organizacije lahko izjemoma dovolil, da bi društvo in druga civilna pravna oseba pridobila pravico uporabe na družbeni lastnini neodplačno. Sklicevanje tožnice na okoliščino, da k pogodbi, s katero je pridobila pravico uporabe na nepremičnini, ki je po izpodbijani odločbi predmet denacionalizacije, ni bilo potrebno dati soglasja Izvršnega sveta Skupščine SRS, je v obravnavani zadevi nepomembno, saj je tožnica na sporni nepremičnini pridobila pravico uporabe, kot to sama navaja, odplačno, glede katere bo lahko uveljavljala odškodnino po predpisih o razlastitvi, kot je to tožnici pravilno pojasnila tožena stranka v skladu z določbo 73. člena ZDen. Soglasje Izvršnega sveta Skupščine SRS pa bi bilo potrebno le za primer, če bi civilna pravna oseba pridobila na nepremičnini pravico uporabe neodplačno.

Ker sta organ prve stopnje kot tudi tožena stranka pravilno ugotovila, da je sporna nepremičnina družbeno sredstvo, glede katere ima tožnica pravico uporabe oziroma upravljanja, tožnica pa zatrjevane lastninske pravice na sporni nepremičnini ni izkazala, je torej tožena stranka pravilno ugotovila, da ni podana ovira za vračanje podržavljenega premoženja v smislu 3. odstavka 16. člena ZDen.

Po obrazloženem tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.