Jedro

Tožnici je moral le zagotoviti standard prebivanja, kot ob sklenitvi pogodbe. Zaradi višje sile (plaz) je bilo treba urediti začasno rešitev za bivanje tožnice in to je toženec s tem, ko ji je ponudil bivanje pri njih (E.), tudi skušal zagotoviti, a tožnica na ponudbo ni pristala. Toženec seveda tožnice ne more prisiliti v določeno (začasno) rešitev, po drugi strani pa na podlagi sklenjene pogodbe ni dolžan adaptirati sosednje hiše. Zaveza z dne 21. 9. 2017 ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, zato ne more biti del pogodbe (o preužitku), saj ne zmanjšuje obveznosti katere od pogodbenih strank, ampak gre za samostojno, novo obveznost, ki jo je prevzel toženec. Tožnica bi izpolnitev te lahko zahtevala z ustreznim zahtevkom, nikakor pa neizvršitev te zaveze ne more voditi do razveze pogodbe. Drugi odstavek 568. člena OZ določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Gre seveda za obveznosti iz pogodbe, ne pa druge obveznosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek:

"Pogodba o preužitku, sklenjena 17. 10. 2013 pri notarju A. A. iz B., SV 000/2013 med tožečo stranko C. C., EMŠO: ..., D. 7, kot preužitkarico, in toženo stranko E. E., EMŠO: ..., F. 5, kot prevzemnikom, ter tretjima pogodbenikoma G. E., EMŠO: ... in H. E., EMŠO: ..., oba F. 5, se razveže.

Na podlagi pravnomočne sodbe se pri nepremičnini parc. št. 162, k. o. X, vknjiži lastninska pravica na ime tožnice ter se pri nepremičninah parc. št. 158, 159, 161, 163, vse v k. o. X, in parc. št. 1034, 1055, 1056, vse v k. o. Y, izbriše vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve v korist toženca."

in da se spremeni stroškovni sklep tako, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II.Tožnica je dolžna v 15 dneh plačati tožencu pritožbene stroške 3.865,62 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje1 je s sodbo (I.) razvezalo pogodbo o preužitku med tožnico in tožencem ter tretjima, G. E. in H. E., z dne 17. 10. 2013; odločilo, da se bo na podlagi pravnomočne sodbe (II.) pri parc. št. 162, k. o. X vknjižila lastninska pravica na tožnico in (III.) pri parc. št. 158, 159, 161 in 163, k. o. X ter parc. št. 1034, 1055 in 1056, k. o. Y, izbrisala pravica prepovedi odtujitve in obremenitve v korist toženca, na koncu je (IV.) sklenilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške.

2.V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno vsaj razveljavitev sodbe. Posamezne za odločitev pomembne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja pa sicer, da se ne strinja z razlogi sodbe, ko je sodišče ugotovilo neizpolnjevanje toženčevih obveznosti le glede skrbi za tožničino hišo oz. njeno bivanje.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Najprej pritožba opozarja na vprašanje pasivne legitimacije, saj meni, da bi morala biti kot enotna sospornika tožena tudi G. E. in H. E., ki sta prevzela solidarno obveznost. Toženec meni, da je predmetno razmerje po naravi stvari mogoče rešiti na enak način za vse pogodbene stranke in ne parcialno za tretji pogodbeni stranki, ki nista imeli pravice do izjave v postopku. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču, saj je bilo v sodni praksi in pravni teoriji že pojasnjeno, da ni mogoče govoriti o materialnem sosporništvu glavnega dolžnika in solidarnega poroka. Posledično pa tudi ni mogoč zaključek, da sta nujna sospornika.3 Na pasivni strani je nujno sosporništvo podano le, če so sosporniki glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove obveznosti na isto dejansko in pravno podlago (1. točka prvega odstavka 196. člena ZPP).

6.Najobširneje se pritožba ukvarja z ugotovitvijo sodišča, da toženec ni izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe o preužitku SV 829/2013.4 Toženec navaja, da se ta pogodba nanaša le na hišo D. 7, sosednja (D. 7a5) pa ni del pogodbenih obveznosti. Zato se sklicuje na opozorilo sodišča iz 30. točke obrazložitve, da je presojalo le, ali je toženec izpolnjeval obveznosti, ki so opredeljene v 7. členu pogodbe. Toženec nadalje navaja, da mu je sodišče verjelo, da je tožnici ponudil, da biva pri njih (E.), a je to odklonila. S tem je izpolnil svojo obveznost in ji ponudil najvišji standard bivanja. V pogodbi ni zapisano, da ima tožnica izbirno pravico. Razlogi za neureditev zadeve so zato izključno na strani tožnice. Toženec je bil tožnici pripravljen urediti nadomestno stanovanje, a je potreboval njeno sodelovanje. Ni jasno, od kod zaključek, da nikoli ni imel namena urediti v sosednji hiši prostorov za tožničino bivanje. Neizpolnjevanje obveznosti, ki sploh niso predmet pogodbe o preužitku (ureditev nadomestnega stanovanja v sosednji hiši), po mnenju toženca ne predstavlja razloga za razvezo pogodbe, saj se pravilo iz drugega odstavka 568. člena Obligacijskega zakonika6 (v nadaljevanju: OZ) veže le na pogodbeno dogovorjene obveznosti, pri čemer mora biti razlaga restriktivna.

7.Pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi pritrjuje. Kot je razvidno iz pogodbe (7. člen), je dolžan toženec skrbeti za tožničino hišo, D. 7, v kateri prebiva, tako, da bo imela urejen standard prebivanja tako kot ob sklenitvi pogodbe. Postavi se vprašanje, kaj pomenita skrb za hišo in standard prebivanja, kakršen je ob sklenitvi pogodbe. Gotovo pogodbeni stranki ob sklepanju pogodbe nista imeli in nista mogli imeti v mislih dogodka iz začetka marca 2016, ko je plaz prizadel tožničino hišo, ki je zato postala neprimerna za bivanje. V tej zvezi drži, kar je ugotovilo sodišče, da hiše, ki jo je prizadel plaz, ni mogoče sanirati, dokler se ta ne umiri. Zato iz tega naslova (sanacije hiše D. 7) tožencu ni mogoče ničesar očitati - da torej ni saniral tožničine hiše (v letu 2018 jo je tudi želel, a mu je tožnica to preprečila). Vprašanje pa je, ali je bil v okviru izpolnjevanja pogodbe dolžan ustrezno adaptirati sosednjo hišo in v njej urediti stanovanje za tožnico. Na to vprašanje je odgovor nikalen. Te obveznosti toženec po pogodbi ni imel - tožnici je moral le zagotoviti standard prebivanja, kot ob sklenitvi pogodbe. Zaradi višje sile (plaz) je bilo treba urediti začasno rešitev za bivanje tožnice in to je toženec s tem, ko ji je ponudil bivanje pri njih (E.), tudi skušal zagotoviti, a tožnica na ponudbo ni pristala.7 Toženec seveda tožnice ne more prisiliti v določeno (začasno) rešitev, po drugi strani pa na podlagi sklenjene pogodbe ni dolžan adaptirati sosednje hiše. Zaveza z dne 21. 9. 2017 ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, zato ne more biti del pogodbe (o preužitku), saj ne zmanjšuje obveznosti katere od pogodbenih strank, ampak gre za samostojno, novo obveznost, ki jo je prevzel toženec. Tožnica bi izpolnitev te lahko zahtevala z ustreznim zahtevkom, nikakor pa neizvršitev te zaveze ne more voditi do razveze pogodbe. Drugi odstavek 568. člena OZ določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.8 Gre seveda za obveznosti iz pogodbe, ne pa druge obveznosti. Glede ostalih obveznosti (skrb za tožničino prehrano, skrb za čiščenje in vzdrževanje tožničinega stanovanja, za pranje perila in njeno osebno higieno, skrb za prevoze) je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica tožencu neupravičeno očita, da jih ni izpolnjeval. Ker je pritožbeno sodišču ugotovilo, da tožencu iz pojasnjenih razlogov ni mogoče očitati niti, da ni skrbel za stanovanjsko hišo tožnice in za standard njenega prebivanja, je pritožbi ugodilo, sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

8.Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve na način, da je dolžna pravdne stroške plačati tožnica tožencu. Sodišče je v 106. točki obrazložitve pojasnilo, da bo o višini stroškov po četrtem odstavku 163. člena ZPP odločeno po pravnomočnosti sodbe. V takšno odločitev pritožbeno sodišče ni poseglo, le obveznost plačila stroškov je spremenilo, o višini stroškov, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, pa bo še vedno odločilo sodišče prve stopnje.

9.Toženec je uspel s pritožbo, zato mu je tožnica dolžna po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti pritožbene stroške: 1750 EUR za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter 2559 EUR sodne takse za pritožbo. Nasprotno tožnica v pritožbenem postopku ni bila uspešna, zato sama krije stroške svojega odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1V nadaljevanju: "sodišče".

2Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

3Glej npr.: VSRS Sodba II Ips 252/2003, VSL sodba II Cp 559/2014, VSL sodba I Cpg 532/2013 in druge, prim. tudi Juhart, Civilno procesno pravo, str. 316, Triva Belajac Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, str. 362.

4V nadaljevanju: "pogodba".

5V nadaljevanju bo za hišo D. 7a uporabljena oznaka "sosednja hiša".

6Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami.

7Čeprav je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, civilni zaščiti ob prevzemu odredbe o umiku izjavila, da se bo preselila k tožencu, kar pomeni, da je v tistem trenutku sama pristajala na tako rešitev.

8Enako ureja tretji odstavek 561. člena OZ za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je del sestavljene pogodbe z dne 17. 10. 2013.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 568, 568/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 191, 191/1, 191/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.