Jedro

Policisti so dolžni skrbeti za varnost v prometu ne le s preventivnimi ukrepi in represivnim delovanjem nad kršitelji, ampak tudi s svojim lastnim ravnanjem, saj morajo dajati zgled drugim udeležencem v prometu. Tožnik - policist je kršil ugled državnega organa, če je povzročil prometno nesrečo zaradi neprilagojene hitrosti in pod vplivom alkohola ter je s tem kršil predpise o varnosti v cestnem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 25.3.1997 ter odločbe z dne 8.5.1997, izdane s strani disciplinske komisije Vlade RS - tožene stranke in povrnitev stroškov postopka, v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v tem smislu, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodibe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče v pravilno izvedenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razloge za svojo odločitev pa natančno in logično pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zaradi jasnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki v dejanskem pogledu izhajajo iz izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti sprejema, v podkrepitev svoje odločbe pa navaja še sledeče argumente.

Tudi po zaključku pritožbenega sodišča si tožnik zmotno razlaga pomen očitane hujše kršitve in posledično neobstoj svoje disciplinske odgovornosti. Zakon o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 14/91, 22/91, 2/91-I in 4/93) v 45. čl. našteva hujše kršitve delovne obveznosti in v zadnjem odstavku določa, da se za hujše kršitve navedene v 1. do 12. tč.

citirane določbe zakona obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 1. tč. 1. odst. 45. čl. ZDDO je kot hujša kršitev opredeljeno dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom in nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenega disciplinskega postopka pri toženi stranki, je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obvezosti po 1. tč. 1. odst. 45. čl. citiranega zakona. Tožnik je krnil ugled državnega organa s tem, ker je dne 30.10.1996 ob 16.25 uri, s službenim vozilom reg. št. MB XX-YYY pri vožnji po T. cesti v A., povzročil prometno nesrečo s premoženjsko škodo zaradi tega, ker hitrost vožnje vozila ni prilagodil trenutnim prometnim razmeram, službeno motorno vozilo pa je vozil pod vplivom alkohola. Na podlagi 55. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in 46. čl. v zvezi z 2. odst. 45. čl. ZDDO je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki pa mu je bil ob uporabi 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pogojno odložen za dobo 5 mesecev.

Bistveno pri vsej zadevi je predvsem to, da je tožnik povzročil prometno nesrečo zaradi neprilagojene hitrosti in pod vplivom alkohola, ter je s tem kršil predpise o varnosti v cestnem prometu, kar je ugotovil tudi sodnik za prekrške in tožniku za storjeni prekršek izrekel denarno kazen. Glede na to, da so delavci policije dolžni skrbeti za varnost v prometu ne le s preventivnimi ukrepi in represivnim delovanjem nad kršitelji, ampak tudi s svojim lastnim ravnanjem, saj morajo dajati zgled drugim udeležencem v prometu, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavanem primeru šlo za krnjenje ugleda državnega organa in je bil tožniku izrečen povsem primeren disciplinski ukrep, ki ga je tožena stranka pogojno odložila.

Ker pritožnik ni ponudil v pritožbi niti enega novega dokaza, ki bi lahko spremenil že ugotovljena dejstva, ki so odločilna za ta postopek in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene procesne kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.