Jedro

Ker z obvestilom o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, obvestilo ne predstavlja upravne odločbe, zoper katero bi bila mogoča pritožba, predlagati pa tudi ni mogoče obnove postopka, v katerem je bilo obvestilo izdano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog za obnovo postopka evidentiranja sprememb zarisa dela meje med parcelama 2754/2 in 2759/2, k.o. ... (1. točka izreka); ter zavrgel pritožbo zoper obvestilo 02112-366/2009-3 z dne 24. 3. 2009 o evidentiranju sprememb zarisa dela meje med parcelama 2754/2 in 2759/2 k.o. ... (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je spremembo zarisa meje med parcelama izvedel na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu opr. št. P 290/90 z dne 16. 6. 1992. Evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi sodnih postopkov ureja 8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), ki določa, da Geodetska uprava o izvedenem evidentiranju sprememb na podlagi pravnomočne sodbe lastnike obvesti z obvestilom. Ker se v skladu z določili 260. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek lahko obnovi le, če je končan z odločbo, obvestilo o evidentiranju sprememb pa nima narave odločbe, zato obnova postopka ni dopustna. Podrejeno, kot uveljavlja stranka, pa dopustna tudi ni pritožba zoper obvestilo, ki je v skladu z določili 229. člena ZUP možna le zoper odločbo na prvi stopnji oziroma sklep, če je z zakonom tako izrecno določeno.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil, v obrazložitvi pa se je strinjal z razlogi za zavrženje predloga za obnovo in pritožbe. Glede na vsebinske razloge, ki so bili uveljavljani v pritožbi, pa odgovarja, da terjatev na izpolnitev obveznosti iz sodne odločbe ni zastarala. Gre za lastninsko pravico, ki ne zastara. Veljavna sodna odločba pa obvezuje vse državne organe, da upoštevajo njeno vsebino, kar pomeni, da so na njeno vsebino vezani. Prvostopni organ je bil dolžan izpolniti zahtevo iz sodne odločbe.

Tožeča stranka uvodoma v tožbi navaja, da je dobila Območna geodetska uprava Novo mesto dne 8. 10. 2008, na vpogled od A.A. sodbi opr. št. P 290/90 in II Cp 67/93, ki se nanašata na zadevo, ki jo je v letu 1998 vodilo takratno Temeljno sodišče v Novem mestu in sicer pod št. N 93/98. V dopisu je bilo postavljeno vprašanje, zakaj ni izvedena sprememba v zemljiškem katastru na podlagi sodne odločbe, ne pa zahteva stranke za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki po 8. členu izrecno zahteva, kar je tožeča stranka opozorila že v pritožbi. Tudi v kolikor bi prvostopni organ štel vprašanje A.A. za predlog, pa bi moral upoštevati celotno določbo 8. člena ZEN. V obravnavani zadevi je bila stranka, ki je sodelovala v postopkih B.B. in ne A.A. Glede zavrženja predloga za obnovo postopka pa navaja, da obvestilo prvostopnega organa ni imelo pouka o pravnem sredstvu, zaradi česar ga je, glede na to, da prvostopni organ, kljub izrecnemu pozivu pooblaščenke, da naj izda ustrezno odločbo, takšne odločbe ni izdal, šteti kot dokončno odločbo in je tožeča stranka zato z vlogo z dne 22. 5. 2009 predlagala obnovo postopka, podrejeno pa tudi vložila pritožbo. Zato je napačno stališče organov, da obnova postopka ni dovoljena. Napačno je tudi stališče, s katerim je organ zavrgel pritožbo kot nedovoljeno, ker ni bila vložena zoper odločbo. Do pritožbenih navedb, da je bilo z obvestilom odločeno o tožnikovi pravici in pravni koristi, kar obvestilu daje naravo odločbe ne glede na pomanjkljivo obliko (brez pouka o pravnem sredstvu in sam naziv), pa se tožena stranka ni opredelila. Razen tega pa bi spremembe na podlagi sodnih odločb morale biti predlagane pred potekom 10-letnega zastaralnega roka, ki ga določa 356. člen OZ, ki pravi, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Desetletni zastaralni rok je v konkretnem primeru potekel 10. 2. 2003. V kolikor pa bi sodišče štelo, da ni mogoče uporabiti določb o zastaranju, pa opozarja, da trditve, da je dolžna Geodetska uprava na podlagi 8. člena ZEN evidentirati spremembe v zemljiškem katastru kadarkoli, ne držijo. Člen 222 ZUP namreč jasno določa, da mora pristojni organ, kadar se postopek začne na zahtevo stranke, čimprej izdati odločbo. V konkretnem primeru pa je upravni organ na vpogled prejel listine od stranke A.A. dne 8. 10. 2008, odgovor Okrajnega sodišča v Novem mestu 16. 12. 2008 in to štelo kot podlago za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, obvestilo pa je izdalo šele 24. 3. 2009, torej več kot 5 mesecev od seznanitve z listinami oziroma več kot 3 mesece od prejema popolne dokumentacije. Tudi s takšnim ravnanjem je upravni organ bistveno prekršil določbo 222. člena ZUP, zato sta obvestilo upravnega organa z dne 24. 3. 2009, kot tudi pojasnilo z dne 4. 5. 2009 napačna. Upravni organ je z izvedbo sodbe posegel v pravice in pravne interese tožeče stranke in o njih tudi odločal, ne da bi tožeči stranki dal možnost sodelovati v postopku, zato je napačna ugotovitev, da ni bilo o načinu evidentiranja odločeno. Tožeča stranka je izrecno zahtevala, da se o tem izda ustrezno odločbo, pa organ tega ni storil. Tožeča stranka bi zato morala imeti pritožbo. Razen tega je bila sodba sodišča ugotovitvene narave, zato nima ne učinka izvršljivosti, ne oblikovalnega učinka, še manj pa je to listina, na podlagi katere bi lahko lastnik zahteval vpis v zemljiško knjigo, saj izrek ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, iz izreka pa tudi ne izhaja, da bi takšno listino nadomestila ta sodba. Pod vprašaj pa se postavlja tudi zakonitost samega vodenja postopka, saj je tožena stranka sama ugotovila, da zahteva A.A. ni formalno popolna. Prvostopni organ je vezan na 67. člen ZUP-a v primerih nepopolne ali nerazumljive vloge. A.A. predloženim sodnim odločbam tudi ni priložil elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki bi ga moral med sodnim postopkom izdelati izvedenec, kot je to določeno v 1. odstavku 8. člena ZEN, zato je bila njegova vloga iz tega razloga nepopolna, ravnanje organov pa nezakonito. V postopku se ni ravnalo po pravilih postopka, zato je to vplivalo na zakonitost. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi odločbo drugostopnega organa in prvostopnega organa oziroma podrejeno, da odpravi odločbo drugostopnega organa in sklep prvostopnega ter predlogu za obnovo postopka ugodi in dovoli obnovo postopka evidentiranja sprememb zarisa meje med parcelama oziroma spet podredno, da tožbi ugodi in odločbo drugostopnega organa in sklep prvostopnega organa odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankami sporna dopustnost predloga za obnovo postopka in pritožbe zoper obvestilo iz 5. odstavka 8. člena ZEN. Po tej določbi geodetska uprava obvesti o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave lastnike nepremičnin, na katere se sprememba nanaša in sodišče, ki vodi zemljiško knjigo, če to vpliva na podatke, vpisane v zemljiško knjigo. Bistveno v zadevi je, pri presoji dopustnosti obeh pravnih sredstev, ali je šteti navedeno obvestilo za odločbo.

Iz 1. odstavka 8. člena ZEN izhaja, da je podlaga za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru tudi pravnomočna sodna odločba oziroma sodna poravnava. Evidentirana sprememba v zemljiškem katastru je lahko le enaka kot njena podlaga – sodna odločba. Spremembo v zemljiškem katastru obvestilo le povzame, zato sodišče ne soglaša s stališčem tožeče stranke, da se z obvestilom odloča o pravici in pravni koristi. V kolikor pa z obvestilom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne gre za upravno odločbo. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Obvestilo povzema odločitev, izraženo s katastrskimi podatki, Temeljnega sodišča v Novem mestu po sodbi opr. št. P 290/90, potrjeni s sodbo Višjega sodišča opr. št. II Cp 1337/92, o sporu, ki je tekel med takratnimi lastniki parcel 2754/2 in 2759/2 k.o. ... Kot izhaja iz obravnavane zadeve, sta bili stranki s sklepom opr. št. N 93/88 z dne 14. 6. 89, s katerim je bila določena meja med parcelama in je lastnik parcele 2759/2 k.o. ... izgubil del te parcele (izhaja iz skice, priložene N 93/88 – navedeni sklep pa je kataster tudi evidentiral v tem smislu), da lahko uveljavljata močnejšo pravico v pravdi (meja v obravnavanem primeru je bila urejena na podlagi zadnje mirne posesti. Tako se je glasil tudi zahtevek po tožbi opr. št. P 290/90, na ugotovitev, da je lastnik parcele 2759/2 lastnik tudi spornega dela te parcele. Gre za sodbo, ki je pravnomočna od 10. 2. 1993, torej v času veljavnosti ZZkat, ki je enako kot ZEN predpisoval katastru upoštevanje sodnih odločb (8., 16. člen ZZKat). Sporna sodna odločba v katastru ni bila izvršena do zahteve A.A. oziroma posredovanja sodišča, ki je predložilo sodni odločbi in ustrezne skice. Evidentiranje spremembe po sodni odločbi je bilo tudi po ZZKat obvezno, pri čemer ZZKat za tako spremembo, ki ima podlago v sodni odločbi, tudi ni predpisoval izdaje odločbe (niti obvestila). Sporno obvestilo torej tudi po mnenju sodišča ni upravna odločba, torej je organ pravilno presodil, da uveljavljani pravni sredstvi nista dovoljeni, iz razlogov po ZUP, ki ju je navedel (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Nerelevantni so posledično vsi nadaljnji ugovori, ki se nanašajo na predlagatelje spremembe in nemožnosti izvršitve spremembe zaradi odsotnosti elaborata ter ugotovitvene narave sodbe oziroma zastaralnega roka in zato sodišče nanje le na kratko odgovarja. Kot že rečeno, je bil upravni organ dolžan izvršiti sodno odločbo tudi v času veljavnosti ZZKat, ki je zavezoval sodišče, da sodbo organu pošlje. Sodbo je posredovalo sodišče tudi v obravnavanem primeru, obvestilo pa je upravni organ izdal po uradni dolžnosti. Tudi po 8. členu ZEN je lahko predlagatelj sodišče. Vprašanje elaborata. Gre za ugotovitveno sodbo, ki je temeljila na skici N 93/88 iz časa veljavnosti ZZKat. Vprašanje nezmožnosti evidentiranja spremembe zaradi odsotnosti elaborata (le skica) se pri organu ni pojavilo. Gre za strokovno – tehnično vprašanje izvršljivosti, zato z ugovori kot jih tožeča stranka postavlja, ne more biti uspešna z uveljavljanjem obnove oz. pritožbe. Enako velja za zastaralni rok. Kot je pojasnil že drugostopni organ gre za izvršitev stvarnopravnega zahtevka, evidentiranje spremembe katastrskega podatka, ki je posledica ugotovitvene sodbe, s katero je bila stranki priznana lastninska pravica. Tožeča stranka se zato na zastaranje ne more sklicevati. Kot že rečeno pa vsi ti ugovori, tudi v kolikor bi bili utemeljeni, niso pravna podlaga za izpodbijanje sporne odločitve, ki temelji na nedopustnosti obeh pravnih sredstev iz razloga, ker pri obvestilu ne gre za upravno odločbo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen ter da sta odločba in sklep pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.