Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora utemeljiti vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je dne 15. 4. 2014 spoznalo obsojenega V. J. za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.618,53 EUR in sodno takso v znesku 136,00 EUR ter ostale stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ker ob razglasitvi sodbe še niso bili znani. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 5. 2015 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 204,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

4. Zagovornik se je o odgovoru državne tožilke pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik v zahtevi obširno obrazlaga in uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe kaznivo dejanje. Prav tako utemeljuje in obrazlaga bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ocenjuje, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje sam sebi, da je izrek zaradi opisanih nasprotij, ki jih zatrjuje in utemeljuje z navedbami, nerazumljiv in da obstaja tudi precejšnje nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov ter trditve obrazlaga.

8. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora vložnik zahteve že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje je pokazal, da vložnik zahteve z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo ni uveljavljal kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih uveljavlja sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik in obsojenec sta v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje navedla, da se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov, vendar sta vsebinsko, z argumenti utemeljila le uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Besedilo petega odstavka 420. člena ZKP določa, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. Ker obsojenec in zagovornik kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zagovornik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti pod naslovoma kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v postopku s pritožbo nista uveljavljala in ustrezno obrazložila, Vrhovno sodišče upoštevaje določbo petega odstavka 420. člena ZKP, teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo.

9. V zahtevi zagovornik očita sodišču druge stopnje, da je „protispisno“ zavrnilo pritožbo zagovornika, izpostavlja dele sodbe sodišča druge stopnje in meni, da pritožbeno sodišče ni pravilno odgovorilo na pritožbene navedbe, ko je zaključilo; - da pritožnika (obsojenec in zagovornik) ne izpodbijata ugotovitev prvostopenjske sodbe, da je bil obdolženčev interes v tem, da je z vključitvijo inkriminiranih dobavnic in računov izkazoval nižjo davčno osnovo za plačilo davka od dohodka pravnih oseb; - da z ničemer ne izpodbija dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti izpovedb prič - voznikov S. U. in S. P., s katerima naj bi bil (je) povsem ovržen zagovor obsojenca o nepristnosti predmetnih dobavnic družbe V. M., d. o. o.; - da je nesprejemljiva in v nasprotju s podatki v spisu pritožbena trditev, da je davčni inšpektor priča I. K. izpovedal, da je pri inšpekcijskem pregledu družbe J. & Co, d. o. o., ni opravil navzkrižne kontrole, saj je ravno pri navzkrižni kontroli pridobil predmetne dobavnice.

10. Zagovornik navaja, da vse navedbe drugostopenjskega sodišča ne držijo, saj je v pritožbi argumentirano izpodbijal razloge sodišča prve stopnje o navedenih v sodbi ugotovljenih dejstvih in navedel razloge v zvezi z napačno presojo izpovedb prič. Prav tako v zvezi z davčnimi inšpekcijskim postopkom sodišče napačno navaja in zaključuje, da se pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj so bile v pritožbi v zvezi z inšpekcijskim pregledom izpodbijani razlogi sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga.

11. Zagovornik kršitev, ki jo očita pritožbenemu sodišču, kvalificira kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču očita tako imenovano protispisnost. Protispisnost je podana le tedaj, kadar sodišče (praviloma sodišče prve stopnje) v nasprotju z njegovo vsebino, v sodbi reproducira dokaz (izpovedbo priče ali vsebino listine) ter na podlagi takšne reprodukcije dokaza napravi zaključke o odločilnih dejstvih. Bistvo zagovornikovih očitkov pa je, da se ne strinja z razlogi v sodbi drugostopenjskega sodišča, ter da meni, da drugostopenjsko sodišče ali ni pravilno odgovorilo na pritožbene navedbe, da je odgovor na pritožbene navedbe napačen in pomanjkljiv, tako da pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ni presodilo in do njih ni zavzelo stališča. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz zagovornikov navedb izhaja, da sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Po ustaljeni sodni praksi je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je o njih dolžno zavzeti stališče. Sodišče druge stopnje je z zadostno jasnostjo dolžno opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

12. Zagovornik v zahtevi ugotavlja in poudarja, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, vendar se z odgovori ne strinja in poskuša na takšen način uveljaviti, da sodišče na pritožbene navedbe ni odgovorilo in se do njih ni opredelilo. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe in navedlo razloge, zakaj šteje, da te niso utemeljene. Presodilo je tudi tiste pritožbene navedbe, ki jih izpostavlja vložnik zahteve. Pritožbeno sodišče je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi in pregleda dokumentacija v inšpekcijskih postopkih DURS nad podjetji Vidic (točka 9 str. 6 sodbe sodišča druge stopnje). Vložnik zahteve tako neutemeljeno zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb. Z navedbami, v katerih izraža nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi je presodilo in zavrnilo pritožbo v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izraža nestrinjanje s presojo o dejanskem stanju v sodbi sodišča druge stopnje ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

13. Kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja z navedbami, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljevali, da so dobavnice pristne na podlagi izpovedb prič U. in P. v povezavi tudi z listinsko dokumentacijo. Da bi lahko preverili, ali je podjetje obsojenca lahko prejelo sporne dobavnice pa bi bila ključna ugotovitev, ali so bile dobavnice izdelane v enem izvodu ali v dvojnikih, od katerih bi en izvod prejel prejemnik goriva. Navaja, da je zato predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, da naj izvedenka grafologinja dopolni svoje mnenje in ugotovi, ali so bile dobavnice izdane v dvojnikih, vendar je bil dokazni predlog kot tudi predlog obrambe za postavitev drugega izvedenca arbitrarno brez obrazložitve zavrnjen. O tem tudi sodba sodišča druge stopnje ni navedlo razlogov. Pojasnjuje, da podjetju obsojenca in obsojenemu ne bi bilo mogoče očitati, da dobavnic ni vključil v knjige podjetja, če podjetju ali njegovim zaposlenim sploh niso bile izročene in obsojencu niso mogli in niso bili znani podatki, ki so bili navedeni na teh dobavnicah. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja v navedeni smeri je bila tako prekršena obsojenčeva pravica do obrambe.

14. Sodišče prve stopnje v točki 6 na straneh in 10 in 11 utemeljilo, da je že odrejena izvedenka T. M. odgovorila na vsa zastavljena vprašanja zaradi česar nov izvedenec ne bi v ničemer prispeval k razjasnitvi tega, kar je bilo z izvedencem torej T. M. že razčiščeno in razčiščevano. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe v zvezi z pomisleki o popolnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenke T. M., ter jih zavrnilo kot neutemeljene.

15. Postavljeni izvedenec je pomočnik sodišča pri ugotavljanju in presoji kakšnega dejstva, ki zahteva posebno strokovno znanje. Stranke imajo pravico izjaviti se oziroma se opredeliti o izdelanim izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati, da naj da izvedenec dodatna pojasnila. Zagovorniku in obsojencu je bila ta možnost dana in sta tudi z argumenti utemeljevala, zakaj menita, da izvedensko mnenje odrejene izvedenke ni popolno oziroma strokovno. Dana jima je bila možnost na glavni obravnavi, da z neposrednim zaslišanjem izvedenke, izvedensko mnenje preizkusita. Po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora navedene pomanjkljivosti in neskladja v izvidu izvedenca odpraviti z zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokazovanje z novim izvedencem. Enako ravno sodišče tudi takrat, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Sodišče je o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja ali v takšnem obsegu, da se pomanjkljivosti in nasprotja še dajo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, ali pa se s ponovnim zaslišanjem izvedenca ne morejo odpraviti. Sodišče je torej dalo obsojencu in zagovorniku možnost, da izvedensko mnenje izvedenke T. M. preizkusita. Ugotovilo je, da odreditev novega izvedenca ni potrebna, kar je razumno utemeljilo, tako da odločitev o tem, da se nov izvedenec ne postavi, ker izvedba tega dokaza ni materialnopravno relevantna, torej pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, ni bila sprejeta arbitrarno. Sodišče druge stopnje pa je tudi pritrdilo sodišču prve stopnje pri presoji izvedenskega mnenja izvedenke T. M. Ugotovilo je, da mnenja sodišče prve stopnje ni ocenjevalo le parcialno, ampak v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in je na izvedensko mnenje le dodatno oprlo zaključke o avtentičnosti dobavnic po presoji drugih izvedenih dokazov, to je izpovedb prič U. in P. Zagovornik se s presojo in dokazno oceno sprejeto v pravnomočni sodbi ne strinja, in s tem ne uveljavlja kršitve zakona oziroma kršitve pravice do obrambe, ampak ponavlja in ponovno zatrjuje, da odločilna dejstva v pravnomočni sodbi niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja torej nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Pritrditi je zagovorniku, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo o zavrnitvi dokaznega predloga, da naj se izvedensko mnenje izvedenke T. M. dopolni še z ugotovitvijo, ali so bile dobavnice izdane v dvojniku. Sodišče druge stopnje torej ni ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Poudarjeno je že bilo, da mora vložnik zahteve utemeljiti vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Zagovornik vzročne zveze ni utemeljil tako, da Vrhovno sodišče ni moglo presoditi ali je podana kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Ne drži pa, da je bil dokazni predlog pred sodiščem prve stopnje brez obrazložitve zavrnjen. Sodišče prve stopnje v sodbi in pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke M. Predlog je zagovornik podal tik pred zaključkom dokazovanja na zadnji glavni obravnavi. Sodišče je z argumenti, ki so zapisani v zapisniku o glavni obravnavi, zavrnilo dokazni predlog z obrazložitvijo, da je izvedenka odgovorila na vsa relevantna vprašanja in da izvedba tega dokaza tudi ob upoštevanju izvedbe vseh drugih dokazov ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in ne bi prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. O arbitrarnosti zavrnitve, da je bil dokazni predlog zavrnjen brez obrazložitve, zato ni mogoče govoriti. Ker sodišče prve stopnje odločitve, da zavrne dokazni predlog zagovornika, ni pojasnilo v razlogih sodbe, bi bila lahko podana kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki sodišču prve stopnje nalaga, da v sodbi navede tudi iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, ki pa jo Vrhovno sodišče preizkusi samo, če je obrazložen vpliv na zakonitost sodbe. Te kršitve vložnik zahteve ne utemeljuje. Vložnik zahteve mora vsaj verjetno izkazati na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu pravno relevantnost dokaza (sodba I Ips 234/2007). Zagovornik pa zahtevane verjetnosti le s trditvijo, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog in z navedbami, s katerimi izraža nestrinjanje z v sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem (da so bile dobavnice izdane v dvojniku), ni izkazal in tako ni uspel utemeljiti zatrjevane kršitve pravice do obrambe.

17. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno tako, ki je odmerjena skladno s tarifo po Zakonu o sodnih taksah, po tarifnih številkah 7111, 7113 in 7152 ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.