Jedro

Naš pravdni postopek ne pozna niti formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva. Sodišče se pri ugotavljanju, ali je podana identiteta med dolžnico po vtoževani pogodbi ter toženko, lahko opre na katerikoli dokaz, ki takšno dejstvo potrjuje, tudi na zgodovinski izpis iz sodnega registra.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka M. A. je dolžna tožeči stranki J. T. plačati znesek v višini 3.641,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.296,61 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 1.867,59 EUR od 19. 3. 2014 dalje do plačila ter od zneska 476,89 EUR od 19. 3. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni.

2. Tožena stranka M. A. je dolžna tožeči stranki J. T. povrniti pravdne stroške v višini 755,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožena stranka M. A. je dolžna tožeči stranki J. T. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in odločilo, da mora plačati stroške začasnega zastopnika toženke v znesku 502,29 EUR.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navedel, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da sta M. N. in M. A. ena in ista oseba, izhaja ravno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra, ki ga je sodišče prve stopnje označilo kot nezanesljiv dokaz, iz katerega izhajajo tudi naslednja dejstva: da sta tako M. N. kot tudi M. A. v družbo vstopili oziroma pridobili pooblastilo za zastopanje istega dne, to je 28. 6. 2013; da je bila M. A., kljub temu, da je pooblastilo pridobila že 28. 6. 2013, v register vpisana šele 9. 4. 2014; da pri vpisu M. A. v poslovni register ni podan Srg vpisa, namesto tega pa je zabeležena opomba "uskladitev s CRP"; da pri M. N. ni vpisan datum izbrisa pooblastila iz registra; ter da imata tako M. N. kot M. A. enaki zaporedni številki družbenika oziroma zastopnika, to je 1111 oziroma 2222. Iz vsega navedenega nedvomno izhaja, da se je M. N., ki je bila od 26. 6. 2013 družbenica in direktorica družbe M., d. o. o., najkasneje dne 9. 4. 2014 preimenovala v M. A. Na podlagi spremembe v Centralnem registru prebivalstva je dne 9. 4. 2014 prišlo tudi do spremembe v sodnem/poslovnem registru, torej ni šlo za vpis spremembe družbenice oziroma pooblaščene osebe, temveč zgolj za poočitev spremembe podatkov o osebi zaradi uskladitve s Centralnim registrom prebivalstva.

3. Toženka je na pritožbo po svojem začasnem zastopniku odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da zgodovinski izpis iz sodnega registra ni zanesljiv dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da naj bi bila M. N. in M. A. ena in ista oseba, ki naj bi od podpisa pogodbe o pripoznavi dolga in pristopu k dolgu z dne 28. 2. 2014 spremenila priimek, ni utemeljen.

6. Naš pravdni postopek ne pozna niti formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva. Sodišče se pri ugotavljanju, ali je podana identiteta med dolžnico po vtoževani pogodbi ter toženko M. A., lahko opre na katerikoli dokaz, ki takšno dejstvo potrjuje, tudi na zgodovinski izpis iz sodnega registra.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navedlo, da je iz zgodovinskega izpiska razvidno, da je bila direktorica družbe M. d. o. o. M. N., G., ki je dobila pooblastilo direktorice družbe dne 28. 6. 2013, od 9. 4. 2014 pa je direktorica družbe M. A., prav tako G., ki je pooblastilo za direktorico družbe dobila prav tako dne 28. 6. 2013, vendar pa je ta izpisek opredelilo kot nezadosten oziroma nezanesljiv dokaz za dokazovanje identitete toženke. V nadaljevanju je povzelo izpovedbo tožnika, ki je povedal, da je preko firme, pri kateri je kupoval letalske karte, izvedel, da ima M. spremenjen priimek, navedeno pa je v svoji izpovedbi potrdila tudi njegova žena, zaslišana kot priča. Tudi teh izpovedi sodišče prve stopnje ni štelo za zanesljiv dokaz, da naj bi šlo za isto osebo.

8. Vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Dokazno breme v pravdi ni stabilno, ampak se v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med strankama prerazporeja in seli glede na okoliščine in stanje konkretne pravde. Ko je tožnik za svoje trditve, da je toženka, kljub drugemu priimku, ista oseba kot podpisnica pogodbe o pripoznavi dolga in pristopu k dolgu, predložil zgodovinski izpis iz sodnega registra, iz katerega nedvomno izhaja, da sta tako M. N. kot tudi M. A. pooblastilo za direktorico družbe dobili istega dne, to je 28. 6. 2013, pri čemer je od dne 9. 4. 2014 direktorica družbe M. A., ter da imata obe enak naslov, je s tem zadostil trditveni in dokazni podlagi v smislu 212. člena ZPP in se je trditveno in dokazno breme o nasprotnem, tj. o navedbah, da ne gre za isto osebo, prevalilo na toženko. Slednja bi morala, če bi se želela razbremeniti odgovornosti plačila dolga po vtoževani pogodbi, dokazovati, da gre za dve različni osebi, ter predlagati pridobitev podatka EMŠO za eno in za drugo osebo oziroma predlagati druge ustrezne dokaze, s katerimi bi dokazala resničnost svojih trditev v smislu ugotovitve, da toženka M. A. ni ista oseba kot M. N. 9. Po oceni pritožbenega sodišča je zgrešeno stališče prvostopenjskega sodišča, da je zgodovinski izpisek iz sodnega registra nezanesljiv dokaz v luči ugotavljanja identitete osebe. Iz njega izhaja, da sta tako M. N. kot M. A. v družbo vstopili oziroma pridobili pooblastilo za zastopanje istega dne, to je 28. 6. 2013, da je bila M. A., kljub temu, da je pooblastilo pridobila že 28. 6. 2013, v register vpisana šele dne 9. 4. 2014 (kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje) ter da je pri vpisu M. A. v poslovni register zabeležena opomba "uskladitev s CRP", da pri M. Ni. ni vpisan datum izbrisa pooblastila iz registra in da imata tako M. N. kot M. A. enaki zaporedni številki družbenika oziroma zastopnika, to je 1111 oziroma 2222(1). Toženka M. A. in podpisnica pogodbe z dne 28. 2. 2014 M. N. sta zato ena in ista oseba. Navedeno je mogoče razbrati iz samega izpiska, predloženega s strani tožnika. Zato ni dvoma, da je pasivna legitimacija toženke izkazana. Vtoževana obveznost temelji na pogodbi z dne 28. 2. 2014, višina terjatve in njena zapadlost pa nista sporni. Ker je tožbeni zahtevek utemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP).

10. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Toženka je tako dolžna tožniku povrniti stroške, ki so odmerjeni v skladu z ZOdvT in ZST-1. Predstavljajo 206,70 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 190,80 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in 17,02 EUR kot kilometrino (2 x 23 km x 0,37 EUR), vse povečano za 22 % DDV, in 225,00 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 755,11 EUR.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato mu je sodišče druge stopnje pritožbene stroške priznalo od vrednosti spornega predmeta. Te stroške predstavljajo nagrada za postopek v višini 254,40 EUR (tar. št. 3210), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 22 % DDV in 225,00 EUR takse za pritožbo. Skupno je toženka dolžna tožniku povrniti 559,77 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Gre za identifikacijsko številko družbenika oziroma zastopnika, ki se v primeru spremembe priimka oziroma drugih osebnih podatkov posameznika ne spremeni.