Jedro

Posrednik ima pravico zahtevati plačilo posredniške provizije od obeh strank, če je bilo tako določeno v posredniških pogodbah. Stranka mora uveljavljati zahtevo za znižanje provizije najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1999, opr.

št. I 99/06903, v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Zoper sodbo se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz.

podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo izključno na listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, zavrnilo pa je izvedbo dokazov z zaslišanjem pravdnih strank, prav tako dokaz z zaslišanjem priče L.J. in priče L.JA.. Sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno ni upoštevalo pripravljalne vloge toženke z dne 19.2.2004 z utemeljitvijo, da bi toženka morala v skladu z določilom 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11.2.2004 navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze.

Sodišče namreč prezre, da je tožnik šele na naroku 11.2.2004 prvič podal svoje navedbe v zvezi z vtoževano terjatvijo, tako da je izpolnjen pogoj po 2. odstavku 286. člena ZPP. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 11.2.2004 sledi, da se je tožnik zavezal predložiti listinsko dokumentacijo po tem naroku, toženka je prejela to dokumentacijo po obravnavi 11.2.2004 in v zvezi s to dokumentacijo in navedbami tožnika podala navedbe v vlogi z dne 19.2.2004. Iz pogodbe o posredovanju sledi, da je kot prodajalec nastopal A.G., čeprav iz dokumentacije v spisu sledi, da sta bila solastnika stanovanja on in njegova žena. Tožnik pa je na obravnavi 11.2.2004 izjavil, da je to posredniško pogodbo v imenu le enega solastnika podpisal njegov sin.

Iz posredniške pogodbe nadalje sledi, da je bila v posredniški pogodbi s strani tožnika navedena kupnina 137.000,00 DEM, in ne dejanska kupnina 134.000,00 DEM. Od zneska 137.000,00 DEM je tožnik prejel tudi provizijo od A.G., potem ko je prišlo med njim in tožnikom do spora v zvezi s prodajo stanovanja. Vztraja pri svoji trditvi, da ji je predstavnik tožnika dal v podpis nek formular s pojasnilom, da mora podpisati ta formular zaradi tega, ker bo sodeloval pri ogledu stanovanja. Da je šlo zgolj za ogled stanovanja in nikakršno drugačno posredovanje, bi vedela povedati priča L. J., zaslišanje katere pa sodišče kljub predlogu toženke ni opravilo.

Toženka še pojasnjuje, da s strani predstavnika tožeče stranke ob pregledu stanovanja ni dobila na vpogled nobenih listin, tako da je šele naknadno ugotovila, da sta solastnika stanovanja zakonca G., in ne le A.G. sam, kar ji je bilo predočeno v notarski pisarni K.. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi tudi toženka obvestila tožnika, da odstopa od pogodbe, saj toženka pri dogovorih sploh ni sodelovala. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi vsekakor prišlo do zaključka, da je tožnik opravil za prejeto provizijo v višini 2 % od zneska 137.000,00 DEM zgolj ogled stanovanja in en razgovor. Prejeta provizija tako predstavlja vsekakor čezmerno poplačilo tožnika za opravljeno delo. Toženka je podala ugovor nesorazmerja med višino provizije in vložkom tožnika, vendar sodišče glede tega ugovora ni zavzelo nobenega stališča. Pritožba je bila nasprotni stranki vročena v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne

15.10.1998 podpisali pogodbo o posredovanju pri nakupu nepremičnine (priloga A2; v nadaljevanju pogodba). Nadalje je ugotovilo, da je toženka mimo posrednika sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje s prodajalcem, s katerim jo je posrednik povezal. Toženka si je namreč s posredovanjem posrednika ogledala nepremičnino in se naknadno s prodajalcem tudi sestala v pisarni tožeče stranke. Slednjih ugotovitev toženka ne izpodbija.

Po oceni pritožbenega sodišča toženka neutemeljeno vztraja pri svoji trditvi, da ji je predstavnik tožeče stranke dal v podpis nek formular s pojasnilom, da mora podpisati ta formular zaradi tega, ker bo sodeloval pri ogledu stanovanja, s čimer toženka smiselno uveljavlja zmoto oz. prevaro glede pravne narave pravnega posla.

Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora vsaka stranka pred podpisom pogodbe ravnati s takšno skrbnostjo, da pogodbo vsaj prebere (12. člen Zakona o obligacijskih razmerij-ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Okoliščina, da toženka tedaj ni imela s seboj očal, njenega ravnavanja ne opravičuje, predvsem tudi iz razloga, ker je bila z njo L.J., ki jo je toženka tudi predlagala za pričo. Poleg tega pa bi morala tožena stranka zmoto (61. člen ZOR) oz. prevaro (65. člen ZOR) uveljavljati z nasprotno tožbo, in sicer bi morala postaviti zahtevek na razveljavitev pogodbe, vendar tega ni storila. Zmote oz. prevare pa toženka zgolj z ugovorom ne more uveljavljati. Sodišče prve stopnje je zato glede na pravnorelevantna nesporna dejstva pravilno zavrnilo dokaza z zaslišanjem priče L. J. in pravdnih strank. Enako velja tudi glede zaslišanja priče L.JA.. Le-ta bi namreč izpovedal, da je prodajalec prepovedal tožeči stranki kakršnokoli urejanje prodaje spornega stanovanja, zaradi česar je celoten posel opravil prodajalec sam s posredovanjem notarja (kot je razvidno iz substanciranega dokaznega predloga na l.št. 15). Ker je treba razmerja med prodajalcem in tožečo stranko na eni strani in med tožečo stranko in toženo stranko na drugi strani obravnavati ločeno, saj so stranke sklenile med seboj ločeni pogodbi, je za rešitev predmetnega spora ta okoliščina nepomembna, posledično pa tudi zaslišanje navedene priče. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je toženka navajala v pripravljalni vlogi z dne 19.2.2004, ki je bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Vsa dejstva, na podlagi katerih toženka opira zahtevo za znižanje provizije na podlagi določbe tretjega odstavka 822. člena ZOR, so bila toženki že znana na prvem naroku za glavno obravnavo (da je tožeča stranka že prejela provizijo od prodajalca v višini 2 % od 137.000,00 DEM; da je bil opravljen le en ogled in razgovor; da je kot prodajalec nastopal le A.G., in ne tudi njegova žena; da je posredniško pogodbo podpisal njegov sin; da je v posredniški pogodbi navedena kupnina v višini

137.000,00 DEM, in ne dejanska kupnina v višini 134.000,00 DEM). Na trditve tožeče stranke, ki jih je podala na naroku dne 11.2.2004, bi lahko toženka torej takoj odgovorila in tudi podala zahtevo za znižanje provizije. S tem, ko sta bila toženki po prvem naroku poslana dva dokaza, in sicer Salamonov oglasnik in pogodba o posredovanju z g. G., toženki ni bila dana možnost, da po prvem naroku zahteva znižanje provizije na podlagi dejstev, ki so bila toženki že znana najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni odločalo o zahtevi za znižanje provizije (4. odstavek 286. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodba toženko zavezuje. V I. členu pogodbe je cena za stanovanje določena na 137.000,00 DEM in za to ceno se je toženka tudi zavezala plačati dvojno provizijo v primeru kršitve te pogodbe (VII. člen v zvezi s III. členom pogodbe), in sicer v primeru, če bo sklenila pogodbo z osebo, s katero jo je povezal posrednik, mimo posrednika.

Zato je nerelevanta okoliščina, za kakšno ceno je toženka stanovanje nato dejansko kupila. Nerelevantna pa je tudi pritožbena trditev, da toženka ni obvestila tožeče stranke, da odstopa od pogodbe, ker pri dogovorih naj ne bi niti sodelovala. Po VII. členu pogodbe je namreč toženka dolžna plačati dvojno provizijo ne glede na dejstvo, ali je od pogodbe odstopila ali ne. Ker je toženka sklenila kupoprodajno pogodbo s prodajalcem, je v skladu z določbo VII. člena pogodbe glede na nesporno ugotovljena dejstva dolžna tožeči stranki plačati dvojno provizijo. Na njeno obveznost pa ne more vplivati okoliščina, da je provizijo že plačal prodajalec, saj je njena zaveza za plačilo samostojna in toženko zavezuje ne glede na pogodbo o posredovanju med tožečo stranko in prodajalcem.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).