Jedro

V skladu z določbo 3. odstavka 270. člena ZOR pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, zaradi česar je dogovor o plačilu določene višine dnevnega zneska zaradi morebitnega neizpolnjevanja denarnih obveznosti nedopusten.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 720.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od dne 23.11.2001 dalje do plačila, plačati udeležbo na dobičku za leto 1996, 1997 in 1998 v znesku 18.000 DEM neto, plačljivo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM na dan 4.5.1999 ter od tako določenega neto zneska zakonske zamudne obresti od dne 4.5.1999 dalje do plačila. Kar je tožnik iz naslova udeležbe na dobičku za leti 1994 in 1995 zahteval več ter nadalje zahtevek, da mu je tožena stranka iz naslova odškodnine za neuporabo vozila dolžna plačati znesek 5.910.000,00 SIT, je sodišče zavrnilo. Poleg tega je ugotovilo ničnost 2. odstavka X. točke pogodbe o delu z dne 16.3.1999 in zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, da se ugotovi ničnost celotne X. točke navedene pogodbe. S sklepom je zavrglo zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke, da ji je tožnik dolžan plačati vrednost vozila v znesku 3.165.937,00 SIT. V skladu z uspehom v sporu je glede stroškov postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 321.499,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.7.2002 dalje do plačila.

Zoper sodbo in sklep sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Tožnik v pritožbi zoper sodbo v delu odločitve, v katerem je bil zavrnjen zahtevek in ugotovljena delna ničnost pogodbe o delu z dne 16.3.1994 ter zoper odločitev o stroških navaja, da je sodišče zmotno izhajalo iz določbe 270. čl. ZOR. Stranki sta ob podpisu pogodbe jasno navedli, da gre za odškodnino in ne za pogodbeno kazen. Sodišče ni pojasnilo, kako je ugotovilo voljo obeh pogodbenih strank in zaključilo, da ne gre za pogodbeno kazen. Nobeno pogodbeno določilo, ki obravnava zastavo in uporabo zastavljenih stvari, ni nično, niti nezakonito. Poleg zastavne pravice na vozilu je takrat imel pravico tudi do njegove uporabe. Ker mu je tožena stranka to onemogočila, je utemeljno zahteval določeno dnevno odškodnino zaradi neuporabe vozila. S pogodbo o delu je bil pripoznan zahtevek iz naslova udeležbe na dobičku, zaradi česar terjatev ni mogla zastarati. V zapisu letnic je prišlo do napake. Sodišče bi moralo to razčistiti. Pogodba o delu določa definicije zneskov v neto višini, pri čemer so določene obveznosti tožene stranke, da plača vse dajatve, to je prispevke in akontacijo dohodnine za izplačane zneske po pogodbi. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških, ki niso odmerjeni v skladu z dejanskim uspehom strank v sporu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje v delu sodbe in sklepa, v katerem je bilo ugodeno tožnikovim zahtevkom ter zavrnjen oz. zavržen zahtevek po nasprotni tožbi, kot tudi zoper odločitev o stroških. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. po nasprotni tožbi ugodi zahtevkom ter mu naloži plačilo vseh stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju iz vsebinske utemeljitve pritožbe ugotovilo, da se obrazložitev nanaša na povsem drugo, to je kazensko zadevo, zaradi česar pritožbeno sodišče takšno obrazložitev pritožbe ni upoštevalo. V tej zvezi tudi niso bili podani razlogi za vrnitev pritožbe v popravo (336. čl. ZPP), saj vsebuje tako navedbo o pritožbenih razlogih kot pritožbeni predlog. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep zgolj v obsegu pritožbenega izpodbijanja tožene stranke, to je glede kršitev, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je v zvezi z odločitvami v sodbi in sklepu v delu ugoditve tožnikovim zahtevkom oz. zavrnitve in zavrženju zahtevkov po nasprotni tožbi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem obsegu odločitev pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka. Zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijanega dela sodbe in sklepa v mejah tožnikovih pritožbenih razlogov navaja, da je tudi v tem obsegu odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve ničnosti 2. odst. X. točke pogodbe o delu pravilno izhajalo iz določbe 270. čl. o Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot republiški predpis). V navedeni določbi ZOR je opredeljena pogodbena kazen, ki je namenjena utrjevanju pogodbene obveznosti. Med strankama je bila v pogodbi o delu dogovorjena klavzula, ki se nanaša na eni strani na pravico do zastave vozila ter na drugi strani na denarno obveznost, če bi tožena stranka onemogočila uporabo vozila. Sicer sta stranki v navedeni pogodbeni določbi navedli takšno denarno obveznost kot odškodnino v višini 10.000,00 SIT na dan, kar pa na drugačno razlago ne vpliva, saj ima tako zapisana denarna obveznost dejansko naravo pogodbene kazni k utrditvi obveznosti v primeru, če tožena stranka ne bi izplačala tožniku dolgovane zneske. V skladu z določbo 3. odst. 270. čl. ZOR pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, zaradi česar je dogovor o plačilu določene višine dnevnega zneska zaradi morebitnega neizpolnjevanja denarnih obveznosti nedopusten. V kolikor pa bi se sprejelo tožnikovo opozarjanje na gramatikalno razlago zapisa, da je šlo pri dogovorjenem dnevnem znesku za odškodnino, pa v zadevi bistveni elementi škodnega ravnanja tožene stranke, to je onemogočanja uporabe vozila, niso izkazani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek tožnika za izplačilo zneska 5.910.000,00 SIT glede neuporabe toženkinega vozila kot premične hipoteke za zavarovanje denarne terjatve.

Sodišče prve stopnje ni imelo tako dejanske in kot pravne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku za plačilo udeležbe na dobičku za leti 1994 in 1995. V tej zvezi je obrazložilo ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka in glede zapisa obdobja, ko je bila tožena stranka zavezana za poravnavo dolga tožniku, pravilno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo opozarjanje na nastalo tiskovno napako, ki se nanaša na izpad letnice 1995. Poleg tega je za leto 1994 ugotovilo, da pogodba o delu v točki X. navaja letnico 1994. Vendar tožnik ni izkazal, da bi enaka individualna pogodba o zaposlitvi, kot je veljala v letu 1995, ki mu je dajala pravico do udeležbe na dobičku, veljala tudi v letu 1994, zaradi česar ni moglo preveriti, kakšen dolg je tožena stranka imela iz naslova individualne pogodbe za navedeno leto. Zato v tem obsegu izpodbijanja sodbe pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odpravnino v neto višini, saj je bila tako dogovorjena v pogodbi o delu. Stranki se nista dogovorili o morebitnem povečanem znesku odpravnine zaradi plačila davka. Zato je tožnik zavezan, da od prisojene odpravnine kot nadalje od prisojenih zneskov iz naslova udeležbe na dobičku (gre za prejemke, ki so tudi obremenjeni s plačilom predpisanega davka) zavezan, da plača predpisane dajatve v skladu z določbami Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 71/93), po katerem je fizična oseba zavezanec na podlagi pogodbe o delu za plačilo davka od osebnih prejemkov. Poleg tega je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka, ki jih je odmerilo v skladu z dejanskim uspehom strank v sporu in veljavno odvetniško tarifo.

Pritožbeno sodišče je glede ostalih pritožbenih razlogov, do katerih se v svoji obrazložitvi izrecno ni opredelilo, ugotovilo, da niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je zavrnilo pritožbi obeh strank ter v celoti potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. in 2. odst. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki v vloženih pritožbah nista priglasili.