Jedro

Za obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadošča, da gre za kršitev pogodbene ali druge delovne obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kot jo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredeli delodajalec, temveč zgolj na opis kršitve oziroma okoliščin, ki jo opredeljujejo.

ZDR-1 ne predpisuje, da mora delodajalec delavca, če izve za okoliščine, zaradi katerih delavcu ne gre več zaupati, takoj odstraniti z dela. Tretji odstavek 110. člena ZDR-1 daje možnost (in ne obveznost), da lahko šele ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (ne pa pred tem) prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. Zato dejstvo, da delodajalec tožnika ni odstranil z dela, ne dokazuje neutemeljenosti odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo nezakonitih sklepov Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, A., št.: ... z dne 25. 1. 2022 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 23. 3. 2022. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki po pogodbi o zaposlitvi in pripadajočih aneksih ni prenehalo, ampak je ta v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženki, z vsemi pravicami iz dela in po delu, skladno z navedeno pogodbo o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi zahtevke za reintegracijo in reparacijo ter obračun bruto plače v višini 2.025,02 EUR tudi za čas prepovedi opravljanja dela, ko je tožnik prejemal nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih štirih mesecih pred uvedbo postopka odpovedi, in izplačilo preostale razlike do neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo, kot tudi zahtevek za plačilo pred pravdnih in pravdnih stroškov (točka I izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede pravočasnosti podane odpovedi neobrazložena, protispisna in zmotna. Predstojnik je bil z njegovim ravnanjem seznanjen že 24. 12. 2021. Sodišče je pri tozadevni presoji zanemarilo listine v spisu, ki dokazujejo, da je bila odločitev o podaji opozorila pred redno odpovedjo v Službo A. (v nadaljevanju: A.) posredovana že dne 24. 12. 2021 (kar tudi dokazuje seznanjenost delodajalca s kršitvijo delovnopravne zakonodaje). Zaobšlo jih je z upoštevanjem izpovedi priče, s čimer je toženki omogočilo podaljševanje roka. Toženka ni predložila nobenega (pisnega) dokaza, da je zadeva v A. prišla šele 27. 12. 2021 (oziroma da je bil tega dne z njo seznanjen predstojnik), čeprav vso pošto beleži. Zgolj z izpovedjo zato svojemu dokaznemu bremenu ne more zadostiti. Da je predstojnik že tega dne, torej 24. 12. 2021, moral in mogel vedeti za njegovo ravnanje, dokazuje tudi listina 'popis zadeve ...', iz katere izhaja, da je B. že tega dne pripravila osnutek predloga za izdajo opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta že tega dne. Ugotovitev sodišča, da naj bi ta dokument kreirala PU C., ni pravilna. Toženka zato zavaja s popisom spisa, po katerem naj bi bil dokument s številko ... s strani predstojnika podpisan šele 28. 12. 2021, saj je glede na listine soglasje podal že dan prej, tozadevne navedbe toženke so tudi same s seboj v nasprotju. Navedeno hkrati dokazuje, da je bil predstojnik z njegovim ravnanjem seznanjen že 24. 12. 2021, enako dokazuje tudi listina ... z dne 22. 12. 2021, glede na katero je imel delodajalec (predstojnik) predviden delovnopravni postopek in je bil torej seznanjen z razlogi zanj. Sodišče ni upoštevalo stališč Delovnega sodišča v Mariboru v zadevi Pd 129/2019 in Vrhovnega sodišča v sklepu RS VIII Ips 337/2017. Sodišče se ni dokazno opredelilo do kršitve edicijske dolžnosti toženke, kljub konkretnim navedbam katere listine naj ta predloži. S predloženo listino ... je, upoštevaje neobičajne lastnoročne zapise na listini, zgolj zavajala. Tožnik je izrecno zahteval predložitev dokumenta z opravilno številko ..., datum mu ni bil znan, zato je obrazložitev sodišča glede tega neresna. Sodišče ni dokazno ovrednotilo, da se je toženka ves čas izmikala razkritju, kdaj je A. dejansko prejel dokument PU C. Sodbe se zato v tem delu ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno napačno. Ob uporabi 8. člena ZPP bi sodišče moralo odločiti njemu v korist. V njegovem ravnanju, ko naj bi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja zaradi kršitev pravil o bolniškem staležu, ni bilo naklepa, glede tega tudi niso bili predloženi nobeni dokazi. Gre za lažjo kršitev delovnih obveznosti. Dokazal je tudi, da do nasilja v družini ni prišlo, dokazna ocena tega dejstva je povsem izostala, dejansko stanje pa ugotovljeno pomanjkljivo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Izostala je razlaga neutemeljenosti njegove trditvene podlage, sodišče je odločalo mimo nje, zato mu je bilo onemogočeno dokazovati, da ni bilo očitanih kršitev oziroma da ni ravnal z direktnim naklepom. Odpoved je nezakonita, ker je tožniku bila podana šele 25. 1. 20211, čeprav je bilo poročilo E. sestavljeno že 22. 12. 2021, kar je potrdil tudi delodajalec, s tem ko je tožnik z delom lahko nadaljeval. ZDR-1 pa jasno določa, da se delavec z dela odstrani takoj, ko delodajalec zve za okoliščine zaradi katerih delavcu ne more več zaupati, bistvo izredne odpovedi je v takojšnjem prenehanju delovnega razmerja. Ukrep je neutemeljen, ker je tudi direktor PU C. ocenil, da je potrebno tožniku izreči zgolj opozorilo pred redno odpovedjo, poleg tega delavcu za isto kršitev ni mogoče izreči dveh ukrepov. Toženka tudi ni navajala ali dokazala, zakaj dela s tožnikom ni moč nadaljevati do izteka odpovednega roka, sam pa je dokazal, da je bil dober delavec. Poraja se dvom v objektivnost in nepristranskost sodišča. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi in zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so izpostavljene v pritožbi. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je ugotovilo pravilno ter popolno, sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi.

6. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 25. 1. 2022, na podlagi 1. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)2. Očitala mu je storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, in nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe izven dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pravočasna, in da so očitki tožniku utemeljeni. Zato je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna.

7. Tožnik v pritožbi na več mestih (vsaj smiselno) uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja tožnik v pritožbi (npr. glede listine 'popis spisa', odstopanja od sodne prakse, neutemeljenosti odpovednih očitkov, itd.), so zgolj pavšalne ali pa dejansko pomenijo uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov (zmotna ugotovitev dejanskega stanja), do tega pa se pritožbeno sodišče konkretneje opredeljuje v nadaljevanju sodbe.

8. Sodišče pri presoji (ali je tožnik storil očitane kršitve) ni kršilo prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP, kot zmotno navaja pritožba. Slednji vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na podlagi izvedenih dokazov, so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki, dokazna ocena je tudi ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost in popolnost dokazne ocene nima. Iz izpodbijane sodbe izhaja vestna in skrbna dokazna ocena relevantnih izvedenih dokazov.

9. Po določbi 109. člena lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z ZDR-1, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek). Delodajalec lahko delavcu med drugim izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kot tudi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

10. Presoja sodišča prve stopnje, da je bila odpoved tožniku podana pravočasno, je pravilna, svojo odločitev je tudi ustrezno, celovito, logično in zadostno obrazložilo, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, kar pravilno izpostavlja tudi pritožba, da je direktor PU C. že dne 24. 12. 2021 poslal osnutek predloga za izdajo opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v A. Zgolj to pa ne pomeni oziroma dokazuje, kot je to pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, da se je tega dne z navedenim predlogom dejansko seznanil tudi predstojnik, za kar se zmotno zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče, upoštevaje obširno, celovito, temeljito in logično dokazno oceno ter dan in čas posredovanja predloga v A., sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je predstojnik z vsemi okoliščinami zadeve dejansko seznanil šele 27. 12. 2021, in tudi dejstvo, da je že istega dne dal tudi soglasje k ukrepu, ne dokazuje nasprotnega. Sodišče prve stopnje s tem, ko je za ugotovitev tega dejstva upoštevalo njegovo izpoved in izpoved priče F. F., ni ravnalo nedopustno in toženki ni omogočilo podaljševanja roka za podajo odpovedi, kot zmotno navaja tožnik v pritožbi. V pravdnem postopku, upoštevaje določbo 8. člena ZPP3, namreč velja načelo proste presoje dokazov. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče zato pri presoji dokazov ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov. Zato tudi ni potrebno, da bi toženka v dokaz navedenega dejstva v spis morala vložiti listino iz katere bi izhajalo, da se je predstojnik z razlogi za odpoved seznanil prav 27. 12. 2021, za kar se v pritožbi zavzema tožnik. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tega dejstva upoštevalo listinsko dokumentacijo v spisu (B9, B28, B24) in ne zgolj (usklajenih) izpovedi prič. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se je toženka izmikala razkriti dejanski datum, ko je A. prejela dokument PU C., saj je že v vlogah izrecno priznavala, da je bil ta s strani slednje na elektronski naslov A. poslan že dne 24. 12. 2021 ob 13.54 uri. Tožnik v pritožbi zato neutemeljeno trdi, da sodišče tega ni dokazno ovrednotilo, kot tudi, da toženka v spis ni predložila dokaza, da je zadeva v A. prišla šele 27. 12. 2021, čeprav vso pošto evidentira.

12. Neutemeljeno pa pritožba tudi izpostavlja, da je toženka z navedbami, da je predstojnik predlog podpisal 28. 12. 2021, čeprav je soglasje k izvedbi predlaganega delovnopravnega ukrepa podal že dan prej, prišla sama s seboj v nasprotje. V točkah 16 in 18 obrazložitve sodbe je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter natančno in logično pojasnilo, da se je predstojnik 27. 12. 2021, ko je bil seznanjen kaj se je v postopku ugotovilo, odločil in podal soglasje za izrek drugačnega delovnopravnega ukrepa4, kot mu je bil sicer predlagan5, kar je bilo istega dne tudi sporočeno na PU C. Ta je nato naslednji dan zahtevani (nov) predlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skupaj s spremnim dopisom (dokumenta z opravilno številko ... in ...6) posredovalo kar neposredno G. (namesto v A.), ki ju je v svojem spisu št. ..., kot prvo prejeto sporočilo v tej zadevi, logično zabeležilo pod opravilno številko ... Upoštevaje navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče takega navajanja toženke ni dokazno ovrednotilo, in da toženka s svojimi navedbami, da je dokument številka ... dejansko isti kot dokument ..., zavaja, saj je nemogoče, da bi opravilne številke pisala na desno stran dokumenta na roko. To je namreč, glede na to, da ne gre za lastni dokument G., logično. Da je bil delodajalec (predstojnik) seznanjen z razlogi za predviden delovnopravni postopek že pred 27. 12. 2021, pa ne dokazuje niti dokument številka ... z dne 22. 12. 2021. Sodišče prve stopnje je to pravilno pojasnilo v točki 16 obrazložitve sodbe, iz katere jasno izhaja, da gre za izhodni dokument, kdo ga je ustvaril, komu je bil posredovan in kakšna je bila njegova vsebina.

13. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ni dokazno ovrednotilo dejstva, da iz popisa zadeve ... izhaja, da je prvi dokument nastal že 22. 12. 2021, in da je bil osnutek predloga za izdajo opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi7 s strani B. izdelan že 24. 12. 2021. Iz točke 16 sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi iz listine same, namreč jasno izhajata dokazna ocena in ugotovitev, da ta dejansko prikazuje popis (vhodnih, izhodnih in lastnih dokumentov) zadeve PU C., in ne B., in da je bil torej dokument št. ... kot izhodno (in ne vhodno) sporočilo PU C. posredovan v A. in ne obratno, za kar se zmotno zavzema pritožba, in tudi ne drži, da je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino listine. Prav tako pa to zato tudi ne dokazuje, kar trdi tožnik v pritožbi, da je predstojnik takrat že moral in mogel vedeti za vse ugotovitve v zadevi.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na judikat Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 129/2019, saj pritožbeno sodišče z njim ne razpolaga, zato se do njegove vsebine ne more opredeliti. Tožnikovega prizadevanja za nepravočasnost podane odpovedi pa ne utemeljuje niti sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 337/2017, saj se nanaša na povsem drugačno situacijo, poleg tega pa tudi iz tega izrecno izhaja, da je odločilno, kdaj se je generalni direktor policije dejansko seznanil z razlogi za to odpoved. To pa je bilo v tej zadevi upoštevano in tudi pravilno ugotovljeno. Upoštevaje navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča diametralno nasprotna sodni praksi iz primerljivih zadev, in da to potrjuje kršitev načela enakega varstva pravic, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti.

15. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja kršitev edicijske pravice, kot tudi dejstvo, da se sodišče prve stopnje do nje dokazno ni opredelilo, čeprav je jasno opredelil katere listine naj toženka predloži. V točki 4 obrazložitve sodbe je namreč sodišče izrecno pojasnilo, zakaj predlogu tožnika po predložitvi spisa ... in dokumenta s številko ... ni ugodilo8. Utemeljenosti take odločitve pa, po pregledu celotnega spisa, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, še posebej upoštevaje tudi pojasnilo, zakaj se soglasje predstojnika sklicuje na zadevo PU C. št. ... brez zaporedne številke, kakršno izhaja iz točke 18 obrazložitve sodbe, in ki mu pritožba (obrazloženo) niti ne nasprotuje. Zato tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je listino zadosti konkretiziral, da je utemeljeno sklepal, da gre pri dokumentu s številko ... za listino, s katero je PU C. obveščala predstojnika, in ki dokazuje, da je bil predstojnik o kršitvah obveščen že 24. 12. 2021. Sodišče prve stopnje obrazloženo9 in (zato) utemeljeno tudi ni ugodilo predlogu tožnika za pridobitev spisa PU C. št. ..., še posebej, ker je toženka njegov popis (in dokumente) v, za to zadevo relevantnem delu, tudi sicer že predložila. Slednje pa, kot že pojasnjeno, velja tudi za dokument s številko ..., zato so tudi tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da v njegovem ravnanju, ko naj bi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, kršil oziroma ne spoštoval navodil pristojnega zdravnika, ni bilo naklepa, in da s tem v zvezi tudi niso bili predloženi nobeni dokazi. Gre namreč za kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-110, zakonski znak katere pa ni naklep. Ker gre za ravnanje, ki ga ZDR-1 določa kot razlog za izredno odpoved, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da gre za lažjo kršitev delovnih obveznosti. Tozadevna presoja sodišča prve stopnje je zato pravilna in utemeljena.

17. Nepomembna in zato neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je dokazal, da do nasilja v družini ni prišlo, in da je torej dokazal, da v njegovem ravnanju ni bilo očitanih kršitev. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve sodbe, za obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 namreč zadošča, da gre za kršitev pogodbene ali druge delovne obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer pa sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kot jo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredeli delodajalec, temveč zgolj na opis kršitve oziroma okoliščin, ki jo opredeljujejo. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje ugotovitve, kot izhajajo iz točk 21, 22, 23, 24 ter 25 obrazložitve sodbe, in ki jim pritožba tudi sicer nasprotuje zgolj smiselno in pavšalno, pravilno ugotovilo, da je tožniku dokazano ravnanje, ki ima vse znake (vsaj) kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 in grožnje po 135. členu KZ-1. Sodišče je svojo odločitev v navedenih točkah tudi ustrezno in obširno pojasnilo in s tem odgovorilo tudi, zakaj je tožnikova trditvena podlaga neutemeljena in ni odločalo mimo nje, kar vse zmotno izpostavlja pritožba, prav tako zato tudi ne drži, da je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje njegovih trditev. Upoštevaje navedeno pa niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je šlo pri očitanem ravnanju zgolj za običajni verbalni spor med partnerjema, da je v sodbi izostala dokazna ocena tega pravno relevantnega dejstva (dokazno se namreč lahko oceni zgolj dokaze), in da je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodbe pa se ne da preizkusiti.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je nezakonitost podane odpovedi potrdil tudi delodajalec, s tem ko je odpoved podal šele 25. 1. 2021, čeprav je bilo poročilo E. sestavljeno že 21. 12. 2021. Navedeno naj bi dokazovalo, da bi tožnik z delom lahko nadaljeval, in da je njegova kršitev vsebinsko manj pomembna (ne pa naklepna hujša kršitev delovnih obveznosti). ZDR-1 ne predpisuje, da mora delodajalec delavca, če izve za okoliščine, zaradi katerih delavcu ne gre več zaupati, takoj odstraniti z dela, kot navaja pritožba. Tretji odstavek 110. člena ZDR-1 daje možnost (in ne obveznost), da lahko šele ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (ne pa pred tem) prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. Zato dejstvo, da delodajalec tožnika že 21. 12. 2021 ni odstranil z dela ne dokazuje neutemeljenosti odpovedi, tudi sicer pa je toženka tožniku, skupaj s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor, vročila tudi prepoved opravljanja dela, kar pomeni, da ga je izločila iz delovnega procesa. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da je bistvo izredne odpovedi v takojšnjem prenehanju delovnega razmerja, saj to, upoštevaje zakonsko predpisan postopek njene podaje (izvedba zagovora), niti ni mogoče. Njen smisel je kvečjemu v čimprejšnjem prenehanju delovnega razmerja, pri čemer pa prepoved opravljanja dela ni pogoj za zakonitost podane izredne odpovedi. Po navedenem pa pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi, da sodišče tega ni upoštevalo, in da je izostala tozadevna dokazna ocena, zaradi česar naj se sodbe tudi v tem delu ne bi dalo preizkusiti.

19. Kot je v točki 29 obrazložitve sodbe pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, tudi ni odločilno, kakšen delovnopravni ukrep je predlagal direktor PU C., saj on ni tisti, ki o tem odloča, temveč predstojnik, zato pritožbene navedbe, da je toženka neutemeljeno posegla po najhujšem ukrepu, niso utemeljene. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo tožniku za očitane kršitve izdano tudi opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne drži, da je odpoved nezakonita, ker delavcu za isto kršitev ni moč izreči dveh ukrepov, kar zmotno izpostavlja pritožba, kot tudi, da je tozadevno dejansko stanje napačno ugotovljeno, in da sodišče tega dela trditvene podlage ni argumentirano presodilo.

20. Neutemeljeno pa tožnik v pritožbi navaja tudi, da toženka ni navajala ali dokazala, zakaj delovnega razmerja z njim ni bilo moč nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Iz točke 28 obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je razloge za to navedla že v odpovedi, z izpovedjo, ki ji je sodišče prve stopnje verjelo, pa jih je potrdil tudi predstojnik.

21. Ob vpogledu v sodbo in celotno zadevo, pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo, da bi sodišče prve stopnje ravnalo pristransko oziroma neobjektivno, da bi tožnika postavljalo v podrejeni položaj oziroma, da mu ni omogočilo, da dokaže utemeljenost svojega tožbenega zahtevka, niti, da bi kršilo načelo poštenega sojenja, kar vse tožnik tudi sicer navaja le pavšalno in že zgolj zato neutemeljeno.

22. Do številnih nejasnih ter pavšalnih in zato neutemeljenih pritožbenih navedb (npr. glede ravnanja sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom dispozitivnosti, katere so utemeljene navedbe glede listine 'popis spisa', itd.), kot tudi do pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo (360. člen ZPP).

23. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, sam krije svoje pritožbene stroške, toženka pa jih ni priglasila.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprememb. 3 Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. 4 Izredna odpoved. 5 Opomin pred redno odpovedjo. 6 Pod B24 v zvezi z B6. 7 Dokument z opravilno številko .... 8 Saj je že iz ostalih dokazov ugotovilo, da je bil generalni direktor toženke s kršitvijo tožnika seznanjen dne 27. 12. 2021, dokument št. ... pa s strani tožnika ni bil zadostno konkretiziran in ga ni bilo mogoče konkretno opredeliti, na kar je toženka tudi ves čas opozarjala. 9 Spis je bil kasneje, zaradi odločitve, da se tožniku izreče ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, preknjižen na številko ..., kot ima PU C. knjižene izredne odpovedi, medtem ko pa je na predhodno podpisanih dokumentih ostala oznaka ..., ki se je po podpisu dokumenta ne da spreminjati. 10 Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.