Jedro

Tožnik je s tem, ko je odtujil delovni material tožene stranke, toženo stranko oškodoval in do te mere zlorabil njeno zaupanje, da z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2011, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 18. 3. 2011 in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas, od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, plačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal in vse druge prejemke iz delovnega razmerja, mu za navedeno obdobje plačati prispevke za obvezno zavarovanje ter mu vpisati delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v pritožbi navaja, da ga je sodba sodišča prve stopnje globoko prizadela ter je pri njem povzročila stresno situacijo, kar je imelo za posledico duševno depresijo. Sodba sodišča prve stopnje je tožnika spoznala kot „lopova“, ki naj bi neupravičeno odtujil tujo stvar in sicer odpadni material tožene stranke vreden 1.288,00 EUR. Odpadni material, ki naj bi ga tožnik odtujil, je vrnjen toženi stranki tako, da tožena stranka s tem ni bila oškodovana. Tožnik pa je kljub temu izgubil službo in s tem tudi plačo kot edini vir dohodka njega in njegove družine. Tožena stranka je zoper tožnika kot svojega delavca sprožila neusmiljeno in okrutno gonjo, saj je zoper njega sprožila tudi kazenski pregon. V pritožbi tožnik navaja, da mu sodišče prve stopnje ni dokazalo krivdo oziroma mu absolutno ni dokazalo, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je verjelo toženi stranki in izpovedim prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Ni pa verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik, zato je takšno ravnanje pristransko do tožnika. Tožnik meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je po izvedenem dokaznem postopku skrbno preučilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožnik meni, da sodišče ni skrbno preučilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Sodišče z nobenim trdnim dokazom ni ugotovilo, niti jasno obrazložilo, zakaj zatrjevanju tožnika ni sledilo in prav tako ni navedlo nobenega tehtnega razloga, zakaj ni sledilo izpovedi priče partnerke tožnika A..A, kakor tudi ne njega sina A.B.. V 8. točki izpodbijane sodbe se navaja dejstvo glede lastništva avtomobila kot tudi materiala, ki je zapisan v zapisniku o zasegi predmetov z dne 21. 2. 2011, katerega je tožena stranka prepoznala kot svojega. Omenjene navedbe niso sporne, da je material bil v kombiju, ki je last izvenzakonske partnerice tožnika. Pri tem pa ni dokazano, da je odpadni material last tožene stranke neupravičeno odtujil tožnik. Sodišče opisuje ravnanje Policije in družbe A. d.o.o., ki je pooblaščena za varovanje gospodarskega poslopja B.. V zvezi s tem nikakor ni možno zaključiti, da je material v kombiju, ki je last tožene stranke, odtujil tožnik. Sodišče se sklicuje na izpovedbe zaslišanih prič in sicer A.C., varnostnika pri toženi stranki, policista B.A., B.B., A.D., A.E. in A.F., na podlagi katerih pa sodišče nikakor ni moglo zaključiti, da bi tožnik na kakršnikoli način odtujil navedeni material in material dal v kombi. Nihče od zaslišanih prič ni videl, da je tožnik navedenega dne vstopil v prostore tožene stranke, kaj šele, da bi odtujil odpadni material skupne teže 460 kg. Kombi je bil parkiran 50 m daleč od odprtine v ograji, torej bi tožnik prenašal odpadni material od odprtine v ograji do kombija in ta razdalja znaša 100 m v obe smeri. Odpadni material je bil oblikovan v železnih komadih težkih posamično od 5 do 10 kg skupne teže, torej povprečna teža komada je znašala 7 kg, zato tožnik ne bi mogel ročno in peš prenašati več kot 10 do 12 kg materiala. Upoštevaje čas, ki je potreben za naložitev materiala in hojo pod obremenitvijo ter nalaganje na kombi, bi tožnik potreboval kar dve uri dela. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi tožnik navedenega dne odtujil odpadni material last tožene stranke. Torej sodišče tožniku nikakor ni dokazalo krivdo v smislu pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in zato je sodišče povsem neutemeljeno zaključilo, da je tožnik dejanje storil naklepno ter da si je namenoma poskušal prilastiti odpadno železo, last tožene stranke. Do takšnega zaključka ob upoštevanju spisne dokumentacije ni mogoče priti. Sodišče je priče zaslišalo na štirih glavnih obravnavah in na podlagi zapisnikov zaslišanih prič sodišče nikakor ni mogle ugotoviti, da je tožnik dne 21. 2. 2011 kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja na način, ki mu ga očita tožene stranka in ugotavlja izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Nihče od zaslišanih prič ob zaslišanju ni izpovedal, da je tožnik kakršnekoli material dal v kombi. Prav tako nihče od zaslišanih prič ni izpovedal, da je kdorkoli bil prisoten na prostoru, kjer je kombi bil parkiran, kljub temu da je varnostnik vršil fizični nadzor ograje tožene stranke. Zadnja vrata kombija so se z lahkoto odprla brez ključa, zato bi dostop do kombija lahko imele tudi neznane osebe, zato je sodba sodišča prve stopnje neutemeljena in do tožnika hudo krivična. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in o zadevi odloči tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi ter navedlo da je zakonito izpeljala postopek izredne odpovedi, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je tožena stranka bila s strani A. d.o.o. in Policijske postaje ... dne 24. 2. 2011 seznanjena, da je bil tožniku dne 21. 2. 2011 okoli polnoči zasežen material, da je v lasti tožene stranke, kar so v postopku potrdile vse predlagane priče tožene stranke. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožena stranka je dne 24. 2. 2011 s strani Policijske postaje ... in družbe A. d.o.o., pooblaščene za varovanje tožene stranke bila seznanjena, da je bil tožniku dne 21. 2. 2011 zasežen material (različni kovinski predmeti), katerega lastnik je bila tožena stranka; - policija je zasežen material našla v vozilu, last izvenzakonske partnerice tožnika, ki je bilo dne 21. 2. 2011 okoli polnoči parkirano tik za ograjo gospodarskega območja tožene stranke; - tožnik je na zagovoru povedal, da je avto last njegove partnerice, ki se ukvarja s prodajo in nakupom odpadnega materiala, vendar pa material, ki se je nahajal v vozilu in mu je bil zasežen, ni bil njegov in ne ve čigav je bil material ter da je avto pustil parkiran tik za ograjo gospodarskega območja tožene stranke, ker se je avto pokvaril: - zaslišane priče tožene stranke A.D., A.E. in A.F. so izpovedale, da so pri toženi stranki najprej vizualno ocenili, da je material, ki so ga pripeljali s policijske postaje, last tožene stranke, saj je šlo za veljarsko luščeno jeklo ter ploščato kovano in valjano črno jeklo, kasneje pa so v postopku s spektrometrom ugotovili, da gre za hitrorezno jeklo, katerega v Sloveniji nihče drug ne izdeluje ter da je šlo za odpadni material tožene stranke, ki se ne prodaja in delavci takega materiala ne morejo kupiti.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi, niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Tožnik se sicer sklicuje na absolutne bistvene kršitve določb postopka, vendar po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožnik uveljavlja smiselno kršitev 8. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje izpostavilo le posamezne dokaze, ki jim je sledilo, pri čemer se ni opredelilo oziroma je v celoti prezrlo nasprotne dokaze (sodišče naj bi v obrazložitvi sodbe povzelo samo tiste dele izjav prič, ki tožnika obremenjujejo, ne pa izjave, ki govorijo njemu v prid). Kršitev 8. člena ZPP (načelo proste dokazne ocene) je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalni okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, saj je dokazna ocena tudi vsebinsko dovolj prepričljiva.

Sodišče prve stopnje je v primerjavi izpovedb tožnika na naroku in na zagovoru dne 18. 3. 2011 zaključilo, da je tožnik o dogodkih izpovedal različno, zato njegovemu zagovoru ni verjelo. Povsem nelogična je izpoved tožnika, da je avto pustil parkiran za ograjo tožene stranke, ker se mu je pokvaril in da se je nato napotil peš iz C. do D. (4 km) po drugi avto, v katerem je imel orodje, da bi kombi popravil. Doma naj bi vzel avto ..., zapeljal do kombija, da bi ga popravil, vendar je tudi drugi avto pustil parkiran ob ograji tožene stranke in šel nazaj v mesto. Hodil bi naj po trgu približno eno uro, da bi našel odprto gostilno. Ker ni našel odprte gostilne, se bi naj odpravil nazaj proti avtomobilu, kjer pa je srečal sina izvenzakonske partnerice, ki je takrat že vzel drugi avto (...). Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika, da železo v vozilu njegove partnerice ni bilo njegovo in da ne ve kdo je material naložil v vozilo. Prav tako utemeljeno ni sledilo izpovedi sina izvenzakonske partnerice, da je on kupil železo od neznane osebe, da bi ga prodal naprej. Priče A.D., A.E. in A.F. so prepričljivo izpovedale, da so pri toženi stranki na podlagi postopka s spektrometrom ugotovili, da gre za material – hitro rezno jeklo, katerega v Sloveniji izdeluje le tožena stranka in ta material (odpadni) tožena stranka ne prodaja in delavci takega materiala ne morejo kupiti, ker se izključno uporabi za ponovno predelavo.

Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena je namreč v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza temu standardu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi sina izvenzakonske partnerice A.B. in izvenzakonski partnerici A.A. in tožniku, zato se pritožbeno sodišče z obrazložitvijo sodišča prve stopnje popolnoma strinja.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (204. člena KZ-1), kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavka 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožena stranka je tožniku očitala kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Delodajalcu ni treba kazensko-pravno kvalificirati kaznivega dejanja. Zadošča, če navede okoliščine, ki utemeljujejo znake kaznivega dejanja. Tudi če delodajalec ne navede izrecno člena KZ-1 ali tudi če navedene napačnega, sodišče lahko na podlagi opisa presoja ali so podani znaki kaznivega dejanja in katerega.

Kaznivo dejanje tatvine stori, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR je podan, če ima ravnanje delavca vse znake očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da je bilo blago najdeno v kombiju last izvenzakonske partnerice tožnika, tuja premična stvar in da je šlo za protipravno jemanje materiala brez dovoljenja in vednosti lastnika. Ker je bilo blago odnešeno iz območja tožene stranke skozi luknjo v ograji tožene stranke in naloženo v vozilo last izvenzakonske partnerice tožnika, je izkazan tudi prilastitveni namen.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov navedeni v 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita tudi, če jo presojamo na podlagi 2. alinee 111. člena ZDR. Nenazadnje bi za zakonitost odpovedi zadoščalo, da bi jo tožena stranka podala zgolj zaradi tega razloga. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je ravnal naklepoma, kršitev pa je potrebno opredelitev kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj si je tožnik prisvojil material, last tožene stranke in to kar 460 kg materiala, ki bi ga tožena stranka uporabila za nadaljnjo predelavo.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 1. odstavku 110. člena ZDR. V skladu s citirano določbo delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je odtujil delovni material tožene stranke, oškodoval toženo stranko in do te mere zlorabil njeno zaupanje ter omajal njun odnos, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Trditev tožnika v pritožbi, da navedenega materiala nikakor ni mogel odtujiti on in da se sodišče ni opredelilo do njegovih trditev, da je bil kombi parkiran 50 m od odprtine v ograji tožene stranke ter da tožnik ni mogel ročno in peš prenašati več kot 10 kg težkega materiala oziroma bi potreboval dve uri, da bi naložil 460 kg materiala, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožnik ni izkazal, da tega dejstva (za katerega sicer ni predložil dokazov) ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, ob izpolnjenih pogojih iz člena 246/4 ZPP (člen 337/1 ZPP).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).