Jedro

Dejstvo, da je do obveznosti plačila in kasneje do vračila zamudnih obresti od davka od dobička pravnih oseb prišlo zaradi sprejema in izvajanja zakona, ki je bil v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, samo po sebi še ne pomeni, da je bila tožena stranka v zvezi z izvršenim plačilom zamudnih obresti nepošteni pridobitelj. Če se v postopku presoje ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov napadeni akt izkaže za nezakonit ali neustaven, ustavno sodišče odloči o usodi navedenega splošnega akta in o posledicah njegove razveljavitve. Glede uveljavljanja obogatitvenega zahtevka pa je treba upoštevati, da abstraktnost zakona izključuje individualno razmerje. To lahko nastane le na podlagi pravnega akta, katerega določbe se nanašajo na konkretno naslovljene osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pristojno za odločanje v tej zadevi (točka I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.758,410,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 08. 2006 (točka II izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.094,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti (točka III izreka).

Zoper točko II in III izreka sodbe je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti, za plačilo katerih je kasneje odpadla zakonska podlaga, dobroverna, zato tožeči stranki ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska zakonskih zamudnih obresti, ki ga je tožena stranka tožeči stranki vrnila še pred vložitvijo tožbe.

Dejstvo, da je do obveznosti plačila in kasneje do vračila zamudnih obresti od davka od dobička pravnih oseb prišlo zaradi sprejema in izvajanja zakona, ki je bil v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, samo po sebi še ne pomeni, da je bila tožena stranka v zvezi z izvršenim plačilom zamudnih obresti nepošteni pridobitelj. Država v okviru izvrševanja zakonodajne oblasti sprejema zakone, njihova skladnost z ustavo pa se presoja v postopku ustavnosti in zakonitosti splošnih pravnih aktov. Če se v postopku presoje ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov napadeni akt izkaže za nezakonit ali neustaven, ustavno sodišče odloči o usodi navedenega splošnega akta in o posledicah njegove razveljavitve. Glede uveljavljanja obogatitvenega zahtevka pa je treba upoštevati, da abstraktnost zakona izključuje individualno razmerje. To lahko nastane le na podlagi pravnega akta, katerega določbe se nanašajo na konkretno naslovljene osebe. Stališče tožeče stranke, da v kolikor bi tožena stranka zakonodajno funkcijo opravljala v skladu z ustavo in ne bi sprejela neustavnega zakona oziroma izvajala svoje dejavnosti v nasprotju z ustavo, tožeča stranka v svojem premoženju ne bi bila prikrajšana ter ne bi bila dolžna plačati obresti, se zaradi tega izkaže za materialnopravno nepravilno.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 09. 2004, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določb Zakona o davčnem postopku, nima neposrednih učinkov na konkretni upravni postopek, v katerem je bila odmerjena obveznost tožeče stranke. Z izdajo citirane odločbe je sicer odpadla zakonska podlaga za plačilo zamudnih obresti, na kateri je bila v upravnem postopku tožeči stranki izdana odločba o odmeri davka. Iz 11. točke obrazložitve navedene odločbe pa izhaja, da bodo posledice ugotovljene neustavnosti odpravljene v postopkih, ki ob uveljavitvi ZdavP-1 še niso bili pravnomočno končani. Odločba Ustavnega sodišča ne učinkuje kot posamični akt, ampak spreminja relevantno pravno podlago odločanja v nepravnomočno končanih postopkih, z učinkom za nazaj. V tem smislu se pri presoji zakonitosti davčnih odločb na osnovi vloženih pravnih sredstev upošteva odločba Ustavnega sodišča RS, ki daje podlago za odpravo davčnih odločb. Vendar pa je nepravilnost posamezne upravne odločbe, glede na povedano, mogoče odpraviti le v konkretnem upravnem postopku, nikakor pa ni utemeljeno sklepanje, da je zaradi odločbe Ustavnega sodišča bila dolžna tožena stranka tožeči stranki kar akoj vrniti neutemeljeno obračunane in plačane zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče soglaša z interpretacijo določbe 193. člena OZ v smeri, kot navaja pritožnica. Dobrovernost pridobitelja v primeru neupravičene obogatitve preneha v trenutku nastopa nepoštenosti, to je takrat, ko je obogateni seznanjen s tem, da oseba, ki je v premoženju prikrajšana, prehodu premoženja nasprotuje in želi povrnitev plačanega zneska, kar je v skladu z načelom poštenosti. Vendar pa v obravnavanem primeru citirane določbe ni mogoče uporabiti na način, kot to navaja tožeča stranka.

Kljub temu, da se tožeča stranka z odmero in plačilom obresti ni strinjala ter je toženo stranko opozarjala, da ji bo morala povrniti tudi zakonske zamudne obresti od neopravičeno plačanih sredstev (v predlogu za odlog izvršbe z dne 12. 03. 2001), ne držijo pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka nedobroverna že od tega dne dalje. Tega dne je namreč zakonska podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obveznosti obstajala, odpadla pa je v procesnem smislu šele z odločbo Ministrstva za finance RS z dne 29. 08. 2006 opr. št. DT-416-1426/96-6, s katero je bilo odločeno, da se izpodbijana prvostopna odločba spremeni v delu, ki se nanaša na zamudne obresti tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila ( na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I-U-5567/2003-4 z dne 12.7.2006s katero je bila odpravljena odločba Glavnega Urada Davčne uprave Republike Slovenije št. 416-1426/96 z dne 21. 01. 2001 v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v točki I/I odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Maribor, št. IV-32/CE-115/4-1995 z dne 21.6.1996 in v tem delu vrnjena zadeva Ministrstvu za finance v ponoven postopek). Posledično pa je Davčna uprava RS z odločbo opr. št. DT-4298-128/2006 0204-05 z dne 18. 09. 2006 odločila, da se tožeči stranki vrnejo preveč plačane zamudne obresti, ki so bile tožeči stranki vrnjene dne 20. 10. 2006, še pred vložitvijo predmetne tožbe.

Tožena stranka je torej takoj, ko je bilo mogoče, po uradni dolžnosti vrnila tožeči stranki plačane zamudne obresti, pri čemer so upravni organi postopali v okviru zakonsko določenih rokov za sprejemanje tovrstnih odločitev. Glede na povedano tudi po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da je v obravnavanem primeru postala nepošteni pridobitelj.

Pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z dobrovernostjo oziroma nepoštenostjo tožene stranke in zmotno uporabo materialnega prava so torej neutemeljeni. Ker tožena stranka v zvezi z izvršenim plačilom zakonskih zamudnih obresti ni bila nepoštena, tožeča stranka z zahtevkom na plačilo zamudnih obresti od neutemeljeno plačanih in kasneje vrnjenih zamudnih obresti, ne more uspeti (193. člen OZ oziroma 214. člen ZOR). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 275/2001, saj gre pri citirani zadevi za povsem drugačno dejansko stanje, ko država kljub temu, da je bila odločba o plačilu dohodnine odpravljena, neutemeljeno plačanega zneska upravičencu ni vrnila.

Prav tako ne držijo pavšalni pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba, kot je razvidno iz zgoraj navedenega, sposobna preizkusa, sodišču prve stopnje pa se ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kateri davčni zakon se uporablja za vračilo zamudnih obresti, saj tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavlja v civilnem postopku in ne v davčnem postopku. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, zatrjevano neupoštevanje modifikacije zahtevka glede obrestnega dela zahtevka, ki se nanaša le na uskladitev potrebno zaradi uvedbe evra (list. št. 22), ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato zatrjevana kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Ker so izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).