Jedro

Tožnici s toženko nista bili v nikakršnem poslovnem odnosu in nista imeli podlage, da bi jo sprejemali kot posrednico. Ob sklepanju poslov zato nista mogli pričakovati, da bo toženka zanju preverila varnost naložbe in ne moreta naknadno, ko jima je posel prinesel izgubo, odgovornost za preveč tvegano vlaganje prevaliti na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.170,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15-ih dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka prvo tožeče stranke na plačilo 12.837,00 EUR s pripadki in drugo tožeče na plačilo 23.574,25 EUR s pripadki. Posledično je tožnicama, ki sta v pravdi propadli, naložilo plačilo stroškov postopka in sicer prvo tožeči stranki 888,69 EUR s pripadki, drugo tožeči pa 1.650,44 EUR s pripadki.

2. Sodbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bilo iz obnašanja tožene stranke več kot očitno, da gre za agentko, ki je zaradi lastne provizije močno zainteresirana pridobiti nove investitorje. Tožečo je seznanila, da se ukvarja s posredovanjem pri vlaganju denarja v tuje sklade in jima predstavila različne ponudbe in možnosti kako investirati svoj denar. Zagotovila je, da se da z vlaganjem v tuje sklade dobro zaslužiti, rizika za izgubo investicije pa ni. Zato je prvo tožečo stranko obiskala na domu, nato pa tožnici večkrat poklicala po telefonu in jima prigovarjala, naj svoj denar investirata na način, kot jima ga je predstavila. Predstavila jima je gradivo, v katerem so bili kazalniki uspešnosti, izročila formularje za pristop k pogodbi in navodilo za vplačilo. Bančni izpiski izkazujejo, da je od M. S. v kritičnem času prejela številne provizije. Dejstvo, da je bila provizija za investicijsko naložbo plačana M. J., ne prepriča, ker je to sin tožene stranke. Vse navedeno napotuje na zaključek, da je tožena stranka nastopala kot posrednica, zato bi sodišče njeno ravnanje moralo presojati po merilih, ki veljajo za posrednike. Iz izpovedb prič A. in J. R. ter B. S. sledi, da je tožena stranka posredovala tudi pri njihovih poslih. Priča B. Ž. je izpovedal, da je tožena stranka opravljala dejavnost za plačilo provizije brez licence in za prepovedane sklade. Pritožnici vztrajata, da izjava M. S. ni resnična, ker ni jasno, zakaj se je ta priča izogibala zaslišanju na sodišču. Tožena stranka kopira podpise in prireja izjave. To je storila tudi v primeru slovenskega prevoda zahtevka za odprtje računa. Prevod je tožeča stranka s kupom druge dokumentacije, ki je bila vsa v nemškem jeziku, dobila mnogo po podpisu pogodbe. Opazila ga je šele takrat, ko je zbirala dokumentacijo za potrebe te tožbe. Ker je tožena stranka tožnico aktivno zavajala, da gre za varno investicijo z minimalnimi riziki, tožeči stranki ni mogoče očitati krivde, da si opozoril iz zahtevka za odprtje računa ni podrobno prebrala. Toženka je zbujala vtis zaupanja, ker je bila diplomirana ekonomistka, ker je tudi sama investirala v sklade in bila svakinja prve tožnice. Tožnici pa sta podpisovali več dokumentov hkrati, brez branja, ker so bili teksti v nemškem jeziku, ki ga ne razumeta, tožena stranka pa jima je ves čas prigovarjala, da gre za varno naložbo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V obrazložitvi navaja, da je protispisna pritožbena navedba, da obstaja listinska dokumentacija, da je toženka dobivala plačila provizije. Vse zaslišane priče, tako R. J. in A, kot S. B. so povedali, da so se s toženo stranko dobili v letu 2006, in sicer v zvezi s skladi X in Y, ne pa v zvezi z družbo Z. Vse navedbe v zvezi z ponarejanjem podpisa tožnic na slovenskem prevodu so nedovoljena pritožbena novota in zato neupoštevne. Toženka za škodo, ki je nastala tožečima strankama, ni odgovorna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo sledeča, v pritožbenem postopku nesporna pravnorelevantna dejstva: - tožnici sta kot investitorki vlagali denarna sredstva v naložbene sklade W; - v zvezi s poslom, ki je predmet pravde, sta tožnici podpisali zahtevek za odprtje računa pri Banki ...; - tožena stranka je tožeči seznanila z okoliščinami vlaganja v sklade, priskrbela formularje za pristop, pogodbe in navodilo za vplačilo v sklad; - v tujini je za tožnici odprla račun in na banki položila gotovinski vložek denarja v njunem imenu; - sklad, v katerega sta tožnici vložili svoja denarna sredstva, je šel v stečaj; - vrnjen sta dobili le manjši del vloženega zneska, razliko do celote vtožujeta kot odškodnino od tožene stranke.

7. Tožeča stranka tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine uveljavljala na dveh pravnih podlagah. Primarno je zahtevala, da sodišče presoja zahtevek na podlagi določil Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na posredniško pogodbo (837. do 850. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Posebej je opozorila na odgovornost posrednika za škodo in določila 844. člena OZ.

8. Pritožba ima prav, da je posredniška pogodba neoblična. Z njo se posrednik naročitelju zaveže najti in ga spraviti v stik z osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. Posrednik torej išče priložnosti za sklenitev določene pogodbe in nanjo opozarja naročitelja (837. in 842. člen OZ). Ker se tožeča stranka v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine sklicuje na skrbnost posrednika iz prvega odstavka 842. člena OZ, je bilo za utemeljenost tožbenega zahtevka po tej podlagi najprej potrebno ugotoviti, ali je tožena stranka dejavnost posredovanja opravljala poklicno.

9. Sodišče v 9. točki obrazložitve zaključuje, da tega tožeči stranki ni uspelo dokazati. Takšnemu zaključku pritožba nasprotuje z navedbo, da je podjetje M. S. nakazalo provizijo za investicijske naložbe M. J., ki je sin tožene stranke, tožen stranka pa ni dokazala, da bi njen sin opravil kakršnokoli storitev za podjetje, ki mu je nakazalo provizijo. Pri tem se sklicuje še na izpovedbo priče Ž., da tožena stranka opravlja posle brez licence za prepovedane sklade in sicer proti plačilu provizije. Takšne izpovedbe priče, ki predstavlja predvsem pričino oceno situacije, ni mogoče ocenjevati ločeno od ostalih izvedenih dokazov, kot je pisna izjava S. M., da je M. J. prejel provizijo za nasvet za investicijsko naložbo za S. R. za leto 2007 in da toženka nikoli ni bila na plačilni listi kot posrednica. Pritožba enostransko razglaša pisno izjavo M. S. za neresnično in nekritično prezre, da dokaz z zaslišanjem priče ni bil izveden, ker predujma za stroške zaslišanja ni založila. Da so izjave, ki so kot dokaz vložene v ta spis, ponarejene, je nedovoljena pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP, zato se sodišče do nje ne bo opredeljevalo. Priče R. in S. niso potrdile, da bi se tožena stranka v letu 2007 predstavljala kot posrednica niti da bi posredovala za sklad, ki je predmet te pravde. Izpovedale so, da je bila pred letom 2007 posrednica za sklad, X, kar pa med strankami ni sporno. Pritožnici vztrajata, da se jima je tožena stranka kot taka predstavljala, a sami sebe demantirata že z navedbo v tožbi in pritožbi, da jima je zbujala vtis, da gre za osebo, ki se z vlaganjem v sklade poklicno ukvarja, ker je uredila vso papirologijo in položila denar v A. Vendar vse navedene aktivnosti niso dovolj za prepričljiv zaključek, da se je tožena stranka tožnicama dejansko predstavila kot posrednica. Iz izpovedbe toženke sledi, da se je udeleževala seminarjev pri G. zbornici, iz katerih je razbrala, da je to dobra naložba za prihodnost in da je o vsem tem pripovedovala družinskim članom, zato so poleg nje investirali še tašča, oče in bratova izvenzakonska partnerica (druga tožnica) in prva tožnica, ki sta bili prijateljici. Tudi iz izpovedbe zaslišanih prič zakoncev R. ne sledi, da bi se jima toženka predstavila kot posrednica, ampak da jih je za več informacij napotila na drugo osebo. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da tožnici s toženko nista bili v nikakršnem poslovnem odnosu in nista imeli podlage, da bi jo sprejemali kot posrednico. Ob sklepanju poslov zato nista mogli pričakovati, da bo toženka zanju preverila varnost naložbe in ne moreta naknadno, ko jima je posel prinesel izgubo, odgovornost za preveč tvegano vlaganje prevaliti na toženo stranko.

10. V ravnanju tožene stranke ni možno zaslediti niti protipravnosti v smislu določila 49. člena OZ, ki naj bi temeljila na nepoštenosti tožene stranke, da je kot svakinja prve tožnice in ekonomistka tožnicama zagotavljala, da bosta z vlaganjem kvečjemu dobro zaslužili, medtem ko rizika za izgubo celotne investicije ni.

11. Sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve ugotavlja, da sta tožnici v zvezi s sporno investicijo podpisali zahtevek za odprtje računa in da je zahtevek v slovenskem jeziku. Takšen zahtevek sta lastnoročno podpisali in ga kot dokaz predložili v tem postopku. Iz listine sledi, da je ob pričakovanem zelo visokem donosu potrebno računati tudi na tveganje in možnost popolne izgube investiranega kapitala. Odgovornost, da listine nista prebrali in da sta jo podpisali, ne moreta enostavno prevaliti na toženo stranko. Ker sta tožnici nekritično podpisali listini, ne da bi se spuščali v njihovo vsebino kljub temu, da je bila prevedena v slovenščino, je njuno ravnanje tako neskrbno, da je prav to povzročilo nastanek njune škode. Ni dokazano, da se je toženka, potem ko je vložila v sklad tudi lastna sredstva zavedala, da naložba ne bo donosna in bi posel kljub temu priporočila. Pritožnici niti ne trdita, da jima tožena stranka pred podpisom ne bi dovolila pregledati listin, zato ni podlage za zaključek, da bi šlo za prevaro v smislu določila prvega odstavka 49. člena OZ. Ker nedopustno krivdno ravnanje ni dokazano, tudi ni odškodninske odgovornosti tožene stranke (drugi odstavek 49. člena OZ).

12. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi določila 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Po odločitvi o zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato do povračila stroškov nista upravičeni, dolžni pa sta jih povrniti toženi stranki. Stroški za odgovor na pritožbo so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančnejša specifikacij pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).