Jedro

Med večje število delavcev iz 96. člena ZDR se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. Glede na tako stališče ni odločilna okoliščina, koliko delavcem je tožena stranka dejansko odredila čakanje na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 26. 11. 2009 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2009 in še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko tožnik ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu med drugim plačati tudi plače in druge denarne prejemke za čas od 9. 1. 2010 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožniku za ta čas plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 15 dni; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni in popolni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj razsoditi, da v konkretnem primeru ni šlo za individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov temveč za obid zakona, saj tožena stranka ni upoštevala določbe 96. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo A.A. in direktorja tožene stranke A.B., da je bilo v zadnjem trimesečju leta 2009 pri toženi stranki ugotovljeno, da ni dela za 70 ljudi. Ker pa takrat še ni bil izdelan program prestrukturiranja podjetja, še niso mogli pristopiti k odpuščanju večjega števila delavcev in so upoštevali zakonsko določilo ZDR, da programa ni potrebno izdelati, če gre za manjše število delavcev. Takrat je odpoved pogodbe o zaposlitvi dobilo 14 delavcev, vključno s tožnikom in sodišče bi moralo dati navedeni izpovedi večjo težo, saj je tožena stranka dejansko obšla zakonska določila. Kljub temu, da je vedela, da nima dela za 70 delavcev, odpustila pa jih je 14, torej ravno toliko, da je bilo manj kot 10 %, zaradi česar ji ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev. V času tožniku podane odpovedi dne 26. 11. 2009 je bilo nepotrebnih 70 delavcev, zato bi tožena stranka morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev in tožniku upoštevajoč določbe 96. do 102. člena ZDR odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Če bi tožena stranka upoštevala navedena določila, bi tožnik imel prednost pri novi zaposlitvi v letu 2010 v skladu z določbo 102. člena ZDR. Da je bilo pri toženi stranki v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepotrebno delo 70 delavcev izhaja tudi iz sklepa o začasnem čakanju na delo in preklica obvestila o podaljšanju začasnega čakanja na delo z dne 12. 10. 2009. Tožnik poudarja, da tožena stranka pri tožnikovi odpovedi ni ravnala po 3. odstavku 88. člena ZDR, saj tožniku ni ponudila možnosti prekvalifikacije za drugo delo, ki je bilo na voljo pri toženi stranki in tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delovnem mestu, s katerim je razpolagala. Tožnik je bil neenakopravno obravnavan v primerjavi z delavcema A.C. in A.D., ki sta tako kot tožnik delala na delovnem mestu korozista in sta bila od dne 1. 7. 2009 na čakanju na delo doma in katerima je tožena stranka ponudila prekvalifikacijo za varilca, kar pa ni ponudila tožniku. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožena stranka v sodnem postopku ustrezno obrazložila, zakaj se je odločila za prekvalifikacijo delavcev A.C. in A.D.. Sodišče je navedlo, da sta imenovana delavca imela določena predznanja, zaradi katerih se je tožena stranka odločila, da se ju prekvalificira, vendar sodba v tem delu nima razlogov in se je ne more preizkusiti, saj ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče sprejelo tak zaključek in za kakšna predznanja je šlo. V kolikor je sodišče svojo odločitev oprlo na izpoved A.B. in A.E., ki sta izpovedovala, da sta bila delavca oblikovalca kovin in sta razpolagala z določenim znanjem za potrebe varilca, zaradi česar so se odločili, da ju prekvalificirajo za varilca, je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka in ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti, saj tega tožena stranka v svojih vlogah ni zatrjevala. To, da se ta del njune izpovedi ne sme upoštevati, je tožnik opozoril že v okviru svojih navedb na glavni obravnavi dne 3. 3. 2011. A.E. je tudi izpovedal, da so usposabljali samo delavce v starosti od 18 do 25 let, tožnik pa je bil star 43 let, sicer pa niso imeli nobenih dodatnih kriterijev za prekvalifikacijo. Tožnik je bil diskriminiran v razmerju do mlajših delavcev, ki jim je tožena stranka omogočila prekvalifikacijo in posledično ohranitev zaposlitve na drugem delovnem mestu. Tožena stranka je navedla, da je tožniku ponudila prekvalifikacijo v oktobru 2009 in da je tožnik ni sprejel, tega dejstva pa ni dokazala. Tožniku namreč nikoli ni bila ponujena nobena prekvalifikacija, o čemer je tožnik tudi izpovedal. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej točki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, niti ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage in kršilo načelo kontradiktornosti. Tožena stranka je v okviru svoje trditvene podlage v skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena nosila breme dokazovanja obstoja poslovnega razloga. Tožena stranka je za svoje navedbe predlagala in predložila dokaze, sodišče prve stopnje pa jih je izvedlo. Tožena stranka je v svojih vlogah predstavila razloge za prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela glede na nastalo gospodarsko situacijo, pojasnila je tudi, zakaj ni bilo možnosti, da bi tožniku ponudila drugo ustrezno zaposlitev. O nemožnosti tožnikove prezaposlitve so izpovedali A.E. (ki je vodil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku), A.B. (bivši direktor tožene stranke) in direktor tožene stranke A.A.. Trditvena podlaga tako ni bila pomanjkljiva in je sodišče prve stopnje odločalo v njenem okviru.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 11. 2009 z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja naročil, posledično pa je prišlo do zmanjšanja obsega proizvodnje, zaradi česar je postalo delo tožnika nepotrebno, kar predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določilom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in da je tožena stranka izpolnila obveznost po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, ker iz zaslišanja A.A. in direktorja A.B. ter obvestila o začasnem čakanju na delo z dne 29. 9. 2009 izhaja, da je bilo pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nepotrebnih 70 delavcev. Glede na število delavcev, ki so bili v spornem času zaposleni pri toženi stranki, bi tožena stranka v skladu s 1. alineo 1. odstavka 96. člena ZDR morala izdelati program, če bi zaradi poslovnih razlogov v obdobju tridesetih dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 % delavcev ali po 2. odstavku istega člena, če bi v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo dvajsetih ali več delavcev. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat sprejelo stališče, da se med večje število delavcev po 96. členu ZDR štejejo le tisti delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga (sodba VIII Ips 242/2010 z dne 6. 3. 2012, sodba in sklep VIII Ips 264/2011 z dne 4. 9. 2012). Glede na tako stališče ni odločilna okoliščina, koliko delavcem je tožena stranka dejansko odredila čakanje na delo v mesecu juliju 2009, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik, temveč je bistvena ugotovitev o dejanskem številu delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za odpoved manjšemu številu delavcev. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 26. 11. 2009, v tem času pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi dobilo še 13 delavcev, kar je manj kot 10 % odstotkov delavcev. Tudi v nadaljevanju pri toženi stranki v časovnem okvirju treh mesecev ni prišlo do odpovedi 20 delavcem ali več. Tožena stranka je sicer z odpuščanji delavcev še nadaljevala, vendar je do odpovedi večjega števila delavcev, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, prišlo šele v maju 2010, kar pa ne pade v okvir treh mesecev po 2. odstavku 96. člena ZDR. Glede na navedeno je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dolžna izdelati programa za razreševanje presežnih delavcev po 96. členu ZDR. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka „izigrala“ določbe 96. člena ZDR, pa so neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je znašla v težki gospodarski situaciji in je splošna gospodarska kriza imela vpliv tudi nanjo. Po podatkih letnih poročil se je poslovni izid za toženo stranko bistveno poslabšal, saj je v letu 2009 poslovala z izgubo. Pri toženi stranki je v letu 2009 prišlo do zmanjšanja naročil, predvsem s strani poslovnega partnerja iz Nemčije, za katerega je tožena stranka izdelovala komponte za gradbene žerjave. Tožena stranka je zaradi slabe gospodarske situacije večjemu številu delavcev, med njimi tudi tožniku, dne 29. 6. 2009 odredila začasno čakanje na delo za čas treh mesecev. V nadaljevanju je tožena stranka z obvestilom z dne 12. 10. 2009 odrejeno čakanje na delo še podaljšala, vendar je zaradi slabšanja gospodarske situacije, še pred iztekom časa, za katerega je bilo podaljšano začasno čakanje, čakanje na delo preklicala, saj je od največjega poslovnega partnerja iz Nemčije dobila obvestilo, da do konca leta 2009 in v letu 2010 ne more naročati komponent za gradbene žerjave. Na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno štelo, da je podan ekonomski razlog za prenehanje potreb po tožnikovem delu protikorozista v smislu 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zadostila zahtevi iz 3. odstavka 88. člena ZDR, to je, da je preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, pri čemer te možnosti pri toženi stranki ni bilo. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu tožena stranka neupravičeno ni ponudila možnosti prekvalifikacije za delovno mesto varilca, kot je to ponudila delavcu A.D. in A.C., ki sta bila zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnik, to je na delovnem mestu protikorozist. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka že v obvestilu z dne

29. 6. 2009, s katerim je tožniku odredila čakanje na delo, zanj predvidela prekvalifikacijo za peskarja, do katere sicer ni prišlo, ker mu je v nadaljevanju podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za delavca A.D. in A.C. pa je v obvestilu z dne

29. 6. 2009 (B2, B3) predvidela prekvalifikacijo za varilca iz razloga, ker sta kot oblikovalca kovin že razpolagala z določenim znanjem za potrebe varilca. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zadostni meri pojasnila, zakaj je za prekvalifikacijo za varilca predvidela delavca A.D. in A.C. in so pritožbeni očitki, ki to ugotovitev izpodbijajo, neutemeljeni. Za takšen zaključek je namreč imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago v izpovedi A.E. in direktorja A.B., ki sta skladno izpovedala o tem, da je bilo pri odločitvi o prekvalifikaciji za varilca bistveno, da sta oba delavca, kot oblikovalca kovin, že imela določena predznanja. Tudi sicer pa je tožena stranka za tožnika predvidela prekvalifikacijo za peskarja, kot to izhaja iz obvestila z dne 29. 6. 2009, do katere pa ni prišlo, ker je v nadaljevanju prišlo do nadaljnjega zmanjšanja naročil in s tem do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela. Ravnanje tožene stranke, ki za tožnika ni predvidela prekvalifikacije za varilca, pri čemer pa je zanj predvidela prekvalifikacijo za peskarja, ob ugotovljenih objektivnih razlogih za tako odločitev, ne predstavlja neenake obravnave tožnika, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).