Jedro

Sodišče, ki je stroške pooblaščenega vročevalca štelo med stroške kazenskega postopka, saj mu je priznalo povrnitev priglašenih potnih stroškov, s tem, ko mu ni priznalo tudi nagrade za osebno vročitev, ki ni bila uspešna, ni kršilo 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sklepom K 106/2006 z dne 14. 1. 2008 v kazenskem postopku, ki ga je vodilo zoper M. C., odločilo, da pooblaščenemu vročevalcu družbi U. d. o. o., odmeri nadomestilo za stroške vročanja ter DDV v skupnem znesku 17,40 EUR. V presežku v znesku 63,33 EUR je račun pooblaščenega vročevalca zavrnilo. Višje sodišče v Celju je s sklepom Kp 81/2008 z dne 11. 3. 2008 pritožbo pooblaščenega vročevalca zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o povračilu stroškov pooblaščenega vročevalca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve 1. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da je pooblaščeni vročevalec upravičen do plačila nagrade, čeprav mu kljub prizadevanju sodne pošiljke ni uspelo vročiti obdolžencu. Sodišče se je pri odločitvi, da pooblaščenemu vročevalcu prizna zgolj potne stroške, ne pa tudi zahtevane nagrade, oprlo na 16. člen Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in opravilih za njihovo delovanje, ki v času odločitve sodišča ni več veljal. Pravilnik o povrnitvi stroškov kazenskega postopka glede povračila stroškov pooblaščenim vročevalcem nima določb, zato je treba uporabiti v času odločanja sodišča veljavno 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP, po kateri spadajo med stroške kazenskega postopka tudi nagrada in stroški za izvedence, tolmače in strokovnjake. Sodišče je po mnenju vrhovnega državnega tožilca ravnalo napačno, ker med stroške kazenskega postopka ni uvrstilo tudi nagrade vročevalcu, čeprav vročitev ni uspela. Vrhovnemu sodišču predlaga ugotovitev, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče z odločitvijo, da pooblaščenemu vročevalcu prizna zgolj potne stroške, ne pa tudi zahtevane nagrade za neuspelo vročitev, ki je posledica izmikanja obsojenca, kršilo 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.

5. V času odločitve sodišča je v zvezi z upravičenostjo do plačila in povrnitve stroškov za delo vročevalcev veljal Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v pravdnem postopku, ki se je v kazenskem postopku smiselno uporabljal v skladu z določbo drugega odstavka 1. člena Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem postopku. Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v pravdnem postopku, je v 9. členu določal, da je vročevalec za vročitev upravičen do plačila v skladu s sklenjeno pogodbo. Med stroške kazenskega postopka so, v skladu s takrat veljavno 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP, spadali stroški za priče in za ogled ter nagrada in stroški za izvedence, tolmače in strokovnjake. Stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku, ali po policistih v statusu pooblaščenih uradnih oseb, so bili v 1. točki drugega odstavka 92. člena ZKP vneseni šele z novelo ZKP-I, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS 68-2959/08 z dne 8. 7. 2008. 6. Pritrditi je potrebno vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče v obravnavanem primeru izpodbijani pravnomočni sklep o nadomestilu za stroške vročanja oprlo na na 16. člen Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje, ki v času odločitve sodišča ni več veljal. Ni pa mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je sodišče kršilo 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP, ker da stroškov pooblaščenega vročevalca ni štelo med stroške kazenskega postopka. Sodišče je te stroške štelo med stroške kazenskega postopka, kar je razvidno iz dejstva, da je vročevalcu priznalo povrnitev priglašenih potnih stroškov. Zaključek sodišča, ki sicer temelji na takrat že neveljavnem pravilniku, da pooblaščeni vročevalec ni upravičen tudi do nagrade za osebno vročitev, ki ni bila uspešna, pa ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec.

C.

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).