Jedro

Predlagani popravek v delu, kjer dopolnjuje objavljeno besedilo o dejstvu, da tožnik ni solastnik, pač pa edini lastnik družbe I., sicer ustreza pojmu popravka, toda v preostalem ga presega, ker ni v zvezi z objavljenim besedilom. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v skladu s 27. členom ZMed, ki onemogoča delno objavo popravka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za objavo popravka, saj je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ne ustreza pojmu popravka v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZMed.

Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zgoraj navedeno zakonsko določbo nepravilno uporabilo. V nasprotju s prvostopenjskim sodiščem meni, da sporna objava ni le poročilo o poteku policijske preiskave, temveč je objava prispevka novinarke, ki vsebuje posamezne trditve in navedbe novinarke same. V nadaljevanju povzema prispevek novinarke in izpostavlja informacije, zapisane v njem, ter navaja, da iz vsebine objav izhaja, da naj bi B. Š., A. R., A. P. in A. O. kot solastniki družbe I. odškodovali družbo H., kar je neresnična informacija. Z objavo te neresnične informacije se je javnost seznanila, da je tožnik solastnik družbe I., kar ni res, saj je on edini lastnik družbe, javnost pa je to informacijo nepravilno razumela, kot da je družba zasebna družba treh H. bančnikov, prek katere naj bi H. povzročili škodo. Takšne pavšalne in senzacionalistične trditve lahko tožnik pojasni samo tako, da se bistveno dopolnijo navedbe, da se zanika zapisano in da se predstavijo dodatna resnična dejstva. Tožnik je v objavi popravka zahteval navedbo, da je on edini družbenik ter da ostale navedene osebe ne od njega ne od družbe niso prejele nobenih plačil. Nadalje navaja, da vsebina popravka ne poroča o poteku policijske preiskave, zato meni, da je skladna z ZMed. Vztraja pri tem, da s postavljenim popravkom zanika oziroma popravlja zatrjevane napačne in neresnične navedbe v spornem prispevku, obenem pa izpodbija in bistveno dopolnjuje navedbe v objavi. Pri presoji utemeljenosti pravice do popravka je treba izhajati iz obrambne funkcije te ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da zagovarja svojo resnico. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 5. 2011, opr. št. II Ips 36/2011, ter navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kaj je vsebina sporne objave in kaj tožnik zahteva, oziroma tega sploh ni ugotovilo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Toženca sta na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila, vztrajata pri navedbi, da nista prejela zahteve za popravek, prerekata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na navedbe iz odgovora na pritožbo najprej zavrača navedbe tožencev, da zahteva za objavo popravka ni bila pravilno naslovljena in vročena. Sodišče sodišče prve stopnje je o nasprotnem navedlo jasne in prepričljive razloge (zadnji odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nadaljuje na 6. strani), ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ocenilo (predzadnja stran obrazložitve izpodbijane sodbe), da zahtevani popravek ne v ožjem ne v širšem smislu ne ustreza pojmu popravka v smislu četrtega odstavka 26. člena ZMed. Pritožbeno sodišče k razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravzaprav nima kaj dodati, pritožniku pa le pojasnjuje, da si odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje, razlaga napačno. Spregleda namreč, da se mora popravek nanašati da dejstva iz prispevka, a se, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nanaša. Predlagani popravek v delu, kjer dopolnjuje objavljeno besedilo o dejstvu, da tožnik ni solastnik, pač pa edini lastnik družbe I., sicer ustreza pojmu popravka, toda v preostalem (da so Š., R. in P. od tožnika in družbe prejeli plačilo in da je tožnik sodeloval kot posrednik pri spornih poslih z V.) pa ga presega, saj ni v zvezi z objavljenim besedilom. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v skladu s 27. členom ZMed, ki onemogoča delno objavo popravka, pravilna.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).