Jedro

Obsojenec oziroma njegov zagovornik do začetka seje senata pritožbenega sodišča nista poizvedela o sestavi senata in zahtevala izločitev višje sodnice iz razloga pristranskosti, to možnost pa sta vsekakor imela, zato je bil obsojenec pri uveljavljanju te kršitve prekludiran.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 58000/2012 z dne 29. 5. 2013 obsojenega V. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Odločilo je, da se obsojencu odvzame premoženjskopravna korist, oškodovano družbo M d.d. - v stečaju pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 58000/2012 z dne 12. 3. 2014 pritožbi obsojenega V. M. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila: - dne 16. 4. 2014 zagovornik obsojenega V. M., kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in izjave o obremenilnih dokazih, ker sodišče ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z okoliščino, ali je bil obsojenec krivdno razrešen zaradi opustitve sklica skupščine, in ker po uradni dolžnosti ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z vloženo ničnostno tožbo za spremembo statuta družbe M., ter da je v sodbi sodišča druge stopnje na več mestih podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s konkretizacijo časa izvršitve kaznivega dejanja, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah v zvezi z nesklepčnostjo obtožnice, ki so se nanašale na opis obsojenčevega napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, o formalni in materialni pravnomočnosti sklepa o krivdni razrešitvi direktorja, ter da je nejasna sodba pritožbenega sodišča glede izvedenih dokazov iz katerih izhaja sklep, da obsojencu ne pripada odpravnina. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - dne 23. 4. 2014 obsojeni V. M., v kateri navaja, da je predsednica senata sodišča prve stopnje prekoračila sodniško nepristranskost, ker ga je na glavni obravnavi brez razloga grajala v zvezi z njegovim dojemanjem sodnega postopka, ki je bilo posledica psihične stiske, v kateri se je takrat nahajal, da je izrečena kazen „nekaj posebnega“ v slovenski sodni praksi, da je sodišče napačno presodilo pogodbeno voljo strank, ki da je bila nedvoumno izražena s sporazumno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo verodostojne in utemeljene dokazne ocene ter da bi se morala višja sodnica izločiti iz postopka oziroma ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti, ker da je zahtevala status stranke v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri Upravni enoti Maribor, katere vodja je bil v tistem času obsojenec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 9. 7. 2014, predlagal zavrnitev zahtev. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika navaja, da vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje, saj sodišču druge stopnje ni potrebno izrecno povzeti vseh pritožbenih navedb in nanje neposredno odgovoriti, temveč zadošča, da sodišče glede pritožbenih navedb zavzame stališče in jih obrazloži, kar je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo. Vložnik z nesprejemanjem razlogov pritožbenega sodišča izraža nestrinjanje z dokazno oceno in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z obsojenčevo zahtevo navaja, da po vsebini prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter v njej izraža nestrinjanje z izrečeno kaznijo in pomisleke v zvezi z nepristranskostjo sojenja, pri čemer pa ne konkretizira, kako je to vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

4. Odgovor na zahtevi za varstvo zakonitosti je bil obsojencu poslan dne 20. 8. 2014, njegovemu zagovorniku pa dne 19. 8. 2014. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B-1.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč njen vpliv na to, da je odločba nezakonita).

6. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

K zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti

7. Obsojenčev zagovornik, enako kot v pritožbi sodišču prve stopnje, na več mestih v zahtevi za varstvo zakonitosti pritožbenemu sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb. S temi navedbami obsojenčev zagovornik trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe ter da jih ni presodilo. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovornik tako sodišču druge stopnje po vsebini očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obveznost sodišča druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo. V obravnavanem primeru se je sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb ustrezno opredelilo ter do njih zavzelo stališče. 8. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izjave v postopku in do obrambe v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ker po uradni dolžnosti ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z vloženo ničnostno tožbo za spremembo statuta družbe M. d.d., ter ker ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z okoliščino, da je bil obsojenec krivdno razrešen zaradi opustitve sklica skupščine, predlagane s strani manjšinskega družbenika družbe M. d.d. Vložnik v zvezi z zatrjevano kršitvijo obsojenčeve pravice do obrambe v zahtevi ne zatrjuje, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve obrambe v zvezi z vloženo ničnostno tožbo, niti da je takšen dokazni predlog obramba sploh podala, temveč sodišču očita, da bi moralo delovati po uradni dolžnosti in izvesti ta dokaz. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ne pojasni, v kakšni pravno relevantni zvezi naj bi bila izvedba tega dokaza s kazensko pravnim očitkom obsojencu v tej zadevi, niti katero odločilno dejstvo bi bilo z njim dokazano.

9. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da sodišče ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi s krivdno razrešitvijo obsojenca, ki je bila posledica opustitve sklica skupščine družbe, predlagane s strani manjšinskega družbenika, oziroma da izpodbijani sodbi nimata razlogov o tem, da je obsojenec vedel, da bo krivdno razrešen. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je družba P. d.o.o., ki je bila delničar družbe M., obsojenca kot predsednika uprave pozvala k sklicu skupščine z namenom imenovanja novih članov nadzornega sveta. Ker se obsojenec na zahtevo ni odzval, je manjšinski delničar pri Okrožnem sodišču v Mariboru dobil pooblastilo za sklic izredne skupščine na dan 20. 11. 2002. Sodišče je navedlo, da se je o tem prepričalo na podlagi kazenske ovadbe s prilogami, še zlasti na podlagi notarskega zapisnika poteka in sklepov VI. seje skupščine delniške družbe M. d.d. z dne 21. 8. 2002. Sodišče prve stopnje je v 11. točki razlogov navedlo, da je obsojenec, ki ima pravno izobrazbo in so mu znana pravila gospodarskega prava, lahko pričakoval, da bo zaradi neizpolnitve zahteve manjšinskega delničarja na skupščini iz krivdnih razlogov razrešen s funkcije direktorja, zaradi česar mu ne bo pripadala odpravnina. Takšnim razlogom sodišča prve stopnje v 13. točki je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je presodilo, da je obsojenec dobro vedel, da bo s funkcije direktorja razrešen iz krivdnih razlogov, na kar kažejo datumi in podatki, ki jih je naknadno vpisal v sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ki so časovno tesno sledili sklicani skupščini in izredni seji nadzornega sveta dne 21. 11. 2002. 10. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni v zadostni meri konkretiziran čas storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja ter da se sodišče druge stopnje do te pritožbene trditve ni opredelilo.

11. Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Podatki o času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja, čeprav so pomembni iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi, za zastajanje, za ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno).

12. Kot je na enako pritožbeno trditev utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 5. točki razlogov sodbe, je v obravnavanem primeru čas storitve kaznivega dejanja v zadostni meri konkretiziran, in sicer z navedbo v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da je obsojenec v času med oktobrom in novembrom 2002 naklepoma napeljal člane nadzornega sveta h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic ter s tem dosegel, da mu je bila dne 2. 12. 2004 izplačana odpravnina v znesku 21.745,44 EUR. Takšno opredelitev časa storitve kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je treba povezati z razlogi izpodbijane sodbe (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), v katerih je sodišče pojasnilo, da je v obravnavanem primeru prišlo do več ločenih, pa tudi skupnih sestankov med obsojencem in člani nadzornega sveta, ter drugih zaporednih dejanj, ki jih zaradi časovne odmaknjenosti ni mogoče natančneje časovno opredeliti. Nestrinjanje obsojenčevega zagovornika s takšnimi razlogi sodišča ter navajanje, da v obravnavanem primeru ni šlo za čas med oktobrom in novembrom 2002, ker je obsojenec odpravnino prejel več kot dve leti pozneje, pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Vložnik zahteve trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah v zvezi z zatrjevano nesklepčnostjo obtožnice, ki se nanaša na opis napeljevanja članov nadzornega sveta k storitvi kaznivega dejanja, ob tem pa očitno spregleda, da je sodišče opis kaznivega dejanja iz obtožnice povzelo v izrek sodbe. Takšen opis kaznivega dejanja, ki je identičen opisu iz obtožbe, je pritožbeno sodišče presodilo ter ugotovilo, da iz njega izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, v 9. točki razlogov sodbe pritožbenega sodišča pa je izrecno navedeno, da opis kaznivega dejanja vsebuje tudi opis obsojenčevega ravnanja, ki je naklepoma napeljal člane nadzornega sveta k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ-1. 14. Obsojenčev zagovornik z obsežnimi trditvami v zahtevi, da so zmotni razlogi sodišča o tem, da naj bi bili člani nadzornega sveta napeljani, in to zaradi tega, ker so imeli položaj zaposlenih v družbi M., da sploh ni jasno, kdaj naj bi obsojenec izvedel za krivdno razrešitev s funkcije direktorja, da je sporazum o zavarovanju terjatve v obliki notarskega zapisa obstoječ, da je bilo z listinami dokazano, da je nadzorni svet odločal na povsem običajen način, da je družba M. d.d., priznala obstoj denarne terjatve do obsojenca, da je sodišče zmotno zaključilo, da je bil obsojenec iz krivdnih razlogov razrešen dne 21. 11. 2002, saj da je tedaj le stopil v veljavo sklep o sporazumnem prenehanju funkcije direktorja, da priznanje krivde soobdolženih ne more predstavljati predpostavke za kaznovanje obsojenca, da družba M. d.d. - v stečaju sploh ni bila oškodovana družba, ter da pritožbeno sodišče zmotno navaja, da je bil obsojenec tisti, ki je po razrešitvi s funkcije direktorja družbe M. d.d. sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja družbi U. d.d., za gradnjo na zemljišču, na katerem je imel zastavno pravico, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

K obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti

15. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. V zahtevi lahko uveljavlja tudi kršitve, do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. V prehodnih in končnih določbah ZKP-K je v 114. členu določeno, da se peti odstavek 420. člena ZKP uporablja za postopke, v katerih sodba na prvi stopnji do začetka uporabe tega zakona (torej do 15. 5. 2012) še ni bila izdana, kar velja tudi za izpodbijano prvostopenjsko sodbo v obravnavani zadevi.

16. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti s trditvami, da je bila sodnica sodišča prve stopnje zoper njega „kaznovalno naravnana“, do njega negativno opredeljena, da mu je izrekla kazen, ki je „nekaj posebnega v slovenski sodni praksi“, ter da je v postopku prekoračila sodniško nepristranost, nakazuje na kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe, ki se nanašajo na to kršitev, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker obsojenec in njegov zagovornik v zahtevi zatrjevanih kršitev v zvezi z nepristranskostjo sodišča prve stopnje v pritožbah nista uveljavljala, za kar ni bilo nikakršnih ovir, kršitve iz teh razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

17. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da bi se morala sodnica izločiti iz postopka na podlagi 6. točke 39. člena ZKP, ker so bile pri njej podane okoliščine, ki so vzbujale dvom o njeni nepristranskosti. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je bila višja sodnica pobudnica nasprotovanja gradnje stanovanjskega bloka nasproti njenega stanovanja, da je vneto zbirala podpise stanovalcev in na tej podlagi zahtevala status stranke v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri Upravni enoti Maribor, katere vodja je bil v tistem času obsojenec. Ker statusa stranke pri gradnji stanovanjskega bloka ni uspela pridobiti, se vložniku zahteve zastavlja dvom v njeno nepristranskost pri sojenju v obravnavani zadevi.

18. Izločitev višjega sodnika se sme zahtevati le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP), v vsakem primeru pa takoj, ko stranka izve za razlog izločitve (drugi odstavek 41. člena ZKP). V nasprotnem primeru pravice zahtevati izločitev višjega sodnika ugasne.

19. Iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi obsojenec oziroma njegov zagovornik do začetka seje senata pritožbenega sodišča opravila poizvedbe o sestavi senata in zahtevala izločitev višje sodnice iz razloga pristranskosti. Ker tega nista storila, pa sta to možnost vsekakor imela, Vrhovno sodišče tudi tega očitka ni vsebinsko obravnavalo, saj je bil obsojenec pri uveljavljanju te kršitve prekludiran.

20. Obsojenec z obsežnimi trditvami v zahtevi, da je sodišče napačno presodilo pogodbeno voljo obsojenca in članov nadzornega sveta, da sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ni opravilo verodostojne in utemeljene obrazložitve svojih stališč, da obsojenec z izplačilom odpravnine ni vplival na likvidnost podjetja, ker je odpravnino prejel šele dve leti po prenehanju mandata ter da se je s člani nadzornega sveta dogovoril celo za nižjo odpravnino, kot je izhajala iz individualne pogodbe, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč podaja lastno videnje obravnavane zadeve ter s tem izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in verodostojnost izvedenih dokazov. Iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

21. Kršitve zakona, na katere se sklicujeta obsojeni V. M. in njegov zagovornik v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi predvsem zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.