Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:
1.Udeleženca postopka (imenovana v nadaljevanju tudi mati oziroma oče) sta nekdanja partnerja, ki imata skupno hči A. A., staro 8 let, ki je deklica s posebnimi potrebami (omenjajo se sum na ADHD in Aspergerjev sindrom). Predlagateljica zahteva dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, ureditev stikov ter določitev preživnine.
2.Udeleženca sta v postopku sklenila več začasnih sodnih poravnav glede stikov, sodišče prve stopnje je izdalo več začasnih odredb v zvezi s stiki. V letu 2024 se je mati odselila v B., oče pa je ostal v C., kjer so živeli prej in kjer je hči obiskovala šolo ter obravnave v Strokovnem centru D. Zato je sodišče prve stopnje 12. 9. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je določilo, da A. A. od ponedeljka do petka biva pri očetu na C., z njim preživi tudi en vikend v mesecu, tri vikende pa preživi z materjo.
3.Mati je 4. 6. 2026 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se stiki ukinejo oziroma podrejeno - potekajo pod nadzorom; navaja, da je A. A. v šoli povedala, da ji je oče segal pod pižamo in ji otipaval oziroma drgnil spolovilo.
4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da stiki med očetom in A. A. začasno ne potekajo (I. točka izreka sklepa); zavrnilo je predlog za višjo denarno kazen (II. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano), pridržalo odločitev o stroških in določilo nesepenzivnost začasne odredbe (III. in IV. točka izreka).
Pritožbeni postopek:
5.Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in med drugim navaja, da je sklep v bistvu le prepis navedb, opira se na kazensko ovadbo, torej na materine navedbe, kar pa ni dokaz. Dokazov, ki jih je predlagal, sodišče prve stopnje ni izvajalo in se do njegovih trditev ni opredelilo. Marca, takoj po ovadbi šole, je policija opravila razgovor z deklico, kjer je A. A. zanikala zlorabe. Pritožnik je to v postopku uveljavljal, vendar sodišče tega policijskega zapisnika ni pridobilo in se do njega ni opredelilo; navaja še, da je ta zapisnik na policiji videl, vendar mu niso dovolili fotokopiranja oziroma slikanja tega dokumenta, ker je osumljenec. Marca ne CSD ne policija nista zaznala ogroženosti deklice, do te okoliščine pa se sodišče ne opredeli. Meni, da si je mati zlorabo izmislila, ker ji ne ustreza (se čuti poraženo), da je hči pri očetu in mora ona plačevati preživnino ter ima le vikend stike. Hči mu je povedala, da naj bi ji mati naročila, naj se drgne po spolovilu (s čimer jo je mati očitno indoktrinirala oziroma pripravljala na to, da bo očetu nekaj podtaknila). Hči je zaradi posebnih potreb še posebej dovzetna za sugestije in manipulacije. Hči se pri njem dobro počuti, je vesela, sproščena, kar sta zaznali tudi njena pediatrinja in izvedenka E. E.
6.Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
Odločitev pritožbenega sodišča:
7.Pritožba je utemeljena.
8.Pritožbene navedbe o pomanjkljivi in pavšalni obrazložitvi, ki je v največjem delu le prepis navedb v postopku, navedb v predlogu in v kazenski ovadbi (torej navedb iste osebe - predlagateljice), držijo. Pretežni del obrazložitve ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi o ogroženosti pa so nejasni, pavšalni in v medsebojnem nasprotju, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku
v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku.
9.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (26. točka) je razvidno, da naj bi že marca 2026 A. A. v šoli povedala o očetovih neprimernih dotikih, tako da je že marca 2026 CSD v sodelovanju s policijo začel s postopkom preverjanja ogroženosti, pri čemer je policija opravila pogovor z A. A. (o čemer zelo verjetno obstaja zapisnik ali kakšna druga listina), na katerega se sklicuje tudi pritožba. V isti točki obrazložitve je nadalje pojasnjeno, da ne policija ne CSD takrat (marca 2026), nista zaznala ogroženosti, zaradi katere bi bili potrebni ukrepi za zaščito deklice. Edini logični sklep, ki iz tega izhaja, je, da marca 2026 ne policija ne CSD nista ugotovila zatrjevanih spolnih zlorab, saj je nepredstavljivo, da ne bi ugotovili ogroženosti in sprejeli ukrepov, če bi se navedbe o spolni zlorabi potrdile. Nadalje predlagateljica v ovadbi navaja (oziroma sodišče prve stopnje povzema v 24. točki obrazložitve), da naj bi ji A. A. 29. 5. 2026 povedala da ji je oče "z roko šel pod pižamo in šlatal lulo," nakar je mati 3. 6. 2026 (torej 5 dni po hčerinem sporočilu o spolni zlorabi) vložila kazensko ovadbo. Upravičeno se zastavlja vprašanje, zakaj je mati ob tako dramatičnem in resnem hčerinem sporočilu z vložitvijo ovadbe čakala kar 5 dni.
10.Nadalje sodišče prve stopnje razlaga (26. in 27. točka), da je multidisciplinarni tim na CSD ugotovil, da je A. A. trenutno pri očetu ogrožena in da CSD ocenjuje, da izvajanje stikov med A. A. in očetom trenutno ne bi bilo v otrokovo največjo korist. Izolirano gledano je ta zaključek (ker obstaja sum spolne zlorabe, stiki niso v korist) nedvomno pravilen, vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo, da sta tri mesece prej (isti?) CSD ter policija ugotovila, da ogroženosti kljub smiselno enakemu sporočilu o spolni zlorabi ni. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali so se po marcu 2026 dogajale še kakšne dodatne spolne zlorabe oziroma v čem so se okoliščine v teh treh mesecih tako spremenile, da CSD, ki prvotno (marca 2026) ni zaznal ogroženosti, sedaj svoje mnenje spreminja.
11.Nejasni so tudi razlogi sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve, da "obstaja verjetnost, da se je lahko zgodilo to, kar je mladoletna A. A. povedala." Ni jasno, ali sodišče prve stopnje z verjetnostjo ugotavlja obstoj spolne zlorabe ali pa le to, da je A. A. verjetno povedala, da se je "lahko" zgodila spolna zloraba.
12.Res je sicer, kar pojasnjuje sodišče prve stopnje, da je treba pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, postopati hitro in da se zato včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi, prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje moglo in moralo pridobiti in ustrezno oceniti vsaj listinske dokaze (predvsem eventualni zapisnik o A. A. pogovoru na policiji), hkrati pa bi se moralo tudi jasno opredeliti do vprašanja, ki že na prvi pogled poraja številne dvome: zakaj ne policija ne CSD marca 2026 (po domnevno opravljenem policijskem pogovoru z A. A.) nista zaznala ogroženosti, tri mesece pozneje pa CSD ogroženost ugotavlja?
13.Pritožba utemeljeno izpostavlja tudi različne nejasnosti in nedoslednosti v materinih navedbah, ter nejasnosti in nenavadnosti, ki jih je izpostavil kolizijski skrbnik (sodišče prve stopnje jih je povzelo v 18. točki obrazložitve, vendar se do njih sploh ni opredelilo): npr., zakaj je mati ovadbo vložila šele pet dni po hčerini izpovedbi o spolni zlorabi; da je zelo neobičajno, da bi A. A. v šoli povedali, da so obvestili policijo; da je A. A. uporabljala nenavadne, za otroka njene starosti neprimerne besede; da šola ni že marca 2026 opozorila matere. Utemeljeno opozarja tudi na številne očetove navedbe, do katerih se sodišče ni opredelilo (npr., da je A. A. povedala, da ji je mati naročila, naj se drži za spolovilo; da je A. A. zaradi svojih nevroloških posebnosti nadpovprečno dovzetna za sugestije in manipulacije). Ker se do teh pomembnih ugovorov ni vsebinsko opredelilo, je nasprotnemu udeležencu kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
14.Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
15.Navodila za nadaljnje delo so razvidna iz obrazložitve. Pritožbeno sodišče pa opozarja še na naslednje vidike: v dvomu glede ogroženosti otroka lahko sodišče poseže tudi po milejšem ukrepu, npr. stikih pod nadzorom. Opazovanje in dokumentiranje takih stikov s strani CSD je nenazadnje lahko pomemben dokaz za ocenjevanje dekličine stiske (kar je lahko indic, ali se je zloraba zgodila ali ne). Nadalje iz pritožbe izhaja, da je A. A. sedaj pri materi in da neredno obiskuje šolo; ni jasno, ali obiskuje terapije oziroma sestanke s strokovnjaki zaradi svojih posebnih potreb. Sodišče prve stopnje bo moralo raziskati tudi te okoliščine, saj je za deklico s posebnimi potrebami (pa tudi za vsako drugo osemletnico) pomembno, da redno obiskuje šolo; zato naj sodišče preveri, kako mati (ki živi na drugem koncu Slovenije) poskrbi za A. A. šolanje in/ali obiskovanje terapij, saj so tudi to vprašanja, ki so pomembna za presojo ogroženosti otroka.
16.Ker gre za postopek zavarovanja znotraj odprtega nepravdnega postopka, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.
-------------------------------
1Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
2Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.