Jedro

Z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje je v tej pravdi postopek pravnomočno končan oz. gre za prenehanje litispendence v tej stvari med pravdnima strankama. Gre torej za sklep iz določila 400. člena ZPP.

Toženčevo ravnanje t.j. da je sinu zaupal oddajo pritožbe na pošto, pa ni mogoče opredeliti za nezakrivljeno zamudo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka nosi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke, s katerim je zahtevala vrnitev v prejšnje stanje, ker je njegovo pritožbo zoper sodbo na podlagi izostanka sin pozabil oddati na pošto.

Zoper ta sklep se je toženec pritožil, vendar je sodišča druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga zoper sklep sodišča druge stopnje revizijo smiselno zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očitek sodišča druge stopnje, da je toženec zamudil rok za pritožbo in nato narok za vrnitev v prejšnje stanje, ne more biti umesten, saj je toženec imel opravičen razlog za zamudo. Drugostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da po obračunu med pravdnima strankama tudi tožnik tožencu dolguje 5 m3 lesa, kar toženec lahko dokaže s pričami.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila, da izpodbijani sklep sodišča druge stopnje ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, kot to zahteva določilo 400.člena ZPP, in da zato revizija ni dopustna.

Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožeča stranka v revizijskem odgovoru zatrjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, in da zato revizija ni dovoljena. Z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje je v tej pravdi postopek pravnomočno končan oz. gre za prenehanje litispendence v tej stvari med pravdnima strankama. Gre torej za sklep iz določila 400.člena ZPP. Ker je tudi izponjen pogoj iz 2.odstavka 382.člena ZPP (vrednost spornega predmeta), je revizija dovoljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Toženec zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je toženec imel opravičen razlog za zamudo. Gre za smiselno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 117. člena ZPP. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje (kar je po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP za presojo revizijskega sodišča merodajno izhodišče za preizkus obeh dopustnih revizijskih razlogov) izhaja, da je toženec zamudil pritožbeni rok, ker je njegov sin pritožbo prepozno oddal na pošto. Po določilu 117. člena ZPP sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka imela za zamudo opravičen razlog. Razlog za zamudo je opravičljiv le, če ni zakrivljen. Toženčevo ravnanje t.j. da je sinu zaupal oddajo pritožbe na pošto, pa ni mogoče opredeliti za nezakrivljeno zamudo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 117.člena ZPP, ko je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Kar pa navaja revident v zvezi z njemu dolgovanim lesom, pa je smiselno izpodbijanje sodbe na podlagi izostanka in za presojo obravnavanega sklepa ne more biti relevantno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 166. in 155.členu ZPP. Revident stroškov ni priglasil, tožeča stranka pa z navedbami v odgovoru pa ni z ničemer prispevala k odločitvi.