Jedro

Stvari oziroma denar so storilcu kaznivega dejanja neupravičene uporabe lahko zaupane tudi tedaj, ko jih sam nima v posesti, ampak so v posesti na primer skladiščnika, prevoznika, banke ali koga drugega, ki je dolžan izpolniti odredbe pooblaščenega odredbodajalca, komu naj izroči stvari oziroma denar; storilcu so v tem primeru stvari oziroma denar pravno zaupani v razpolaganje in uporabo brez fizične posesti nad njimi.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.R. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojeni M.R. je dolžan plačati 2.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.R. zaradi kaznivih dejanj neupravičene uporabe po 246. členu in ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ izrečena enotna kazen deset mesecev zapora, v katero se všteje čas pridržanja od 13.9.2004 od 9.30 ure do naslednjega dne do 16.12 ure, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka, ki vključujejo 1.500 EUR povprečnine na prvi stopnji.

Zoper sodbi sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojeni M.R. in njegov zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, ker da dejanji, zaradi katerih je bil obsojen, nista kaznivi dejanji ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Obsojeni R. v svoji zahtevi navaja, da je podjetje J.d.d. dalo posojilo družbama R.d.o.o. in N.d.o.o. v skladu s predpisi iz svojih sredstev, ne pa iz namenskega posojila in subvencije iz proračuna Republike Slovenije za prestrukturiranje, vendar sodišče tega ni razčiščevalo, pa tudi če bi jih dala iz sredstev iz proračuna, dana posojila ne bi bila nezakonita, ker medsebojno kreditiranje podjetij ni prepovedano. Prepovedana bi bila samo uporaba teh sredstev v namene, ki niso bili predvideni v pogodbi z državo. Denar ni bil uporabljen, ampak posojen in posojilojemalca sta ga vrnila z ugodnimi obrestmi. Posojilo je J.d.d. dala iz "knjižnega denarja", ne iz gotovine in tudi zato ni mogoče govoriti o neupravičeni uporabi denarja. Listine, ki naj bi bile ponarejene, niso poslovne listine, ker niso nastale pri gospodarskem poslovanju in nimajo zveze z gospodarskim ali finančnim poslovanjem J.d.d., kar potrjuje tudi izpovedba priče I.N. Poročilo o uporabi posojila iz proračuna države za prestrukturiranje so morala sestaviti vsa podjetja, ki so ga dobila in resničnost poročila ni vplivala na pridobitev ali vrnitev sredstev. Sicer pa obsojenec ni izdal teh listin, ampak jih je le podpisal. Sodba sodišča druge stopnje šteje, da so bili v poročilu neresnični podatki tudi o uporabi 150.000.000 SIT posojila, čeprav sodba sodišča prve stopnje tega ni ugotovila; nima razlogov o tem, zakaj šteje poročilo o uporabi namenskega posojila za poslovno listino; nima razlogov o premoženjskem stanju obsojenca, na podlagi katerega je za 83% zvišana povprečnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje oziroma zmotno ugotavlja vrednost obsojenčevega avtomobila in izide prometa z vrednostnimi papirji, pa tudi zapletenost zadeve ne opravičuje takšnega zvišanja povprečnine. Obstaja pa tudi dvom v pravilnost ugotovljenih dejstev: ne pogodba o dolgoročnem državnem posojilu za prestrukturiranje in ne predpisi ne izključujejo dajanja kratkoročnih kreditov iz teh sredstev, saj so bila posojila, ki jih je J.d.d. dala iz pridobljenih sredstev zanjo koristna. Iz izpovedbe I.N. tudi izhaja, da J.d.d. ni bila dolžna imeti sredstva, ki jih je pridobila iz proračuna, na ločenem računu za posebne namene, država pa je zahtevala vrnitev posojila zaradi stečaja J.d.d., ne pa zaradi nenamenske uporabe sredstev. Posojilojemalca sta posojili vrnila vključno z visokimi obrestmi.

Zagovornik utemeljuje kršitev kazenskega zakona s tem, da 246. člen KZ inkriminira "tatvino rabe" kot začasne prilastitve dela premoženja podjetja brez pravne podlage, dani posojili iz sredstev, pridobljenih iz proračuna države, pa ne pomenita "tatvine rabe", ampak le kršitev pogodbe z državo. Zmotno je stališče izpodbijanih sodb, da ni pomembno, ali je morala J.d.d. imeti ta sredstva na posebnem računu: kadar sredstva niso na ločenem računu ni v nasprotju s pogodbo, če se porabijo tako kot vsa ostala finančna sredstva, pomembno je le, da je program prestrukturiranja uresničen v določenih rokih, ti pa do uvedbe kazenskega postopka še niso pretekli. Tudi priča I.N., ki je v ministrstvu za gospodarstvo nadzoroval uporabo danih državnih posojil za prestrukturiranje je potrdil, da ravnanje obsojenca ni bilo protipravno. Dolžnost predložitve poročila o porabi sredstev državne pomoči, ki naj bi bilo ponarejeno, ne temelji na predpisih, ki jih navajata sodbi, ampak na pogodbi, zato takšno poročilo ni poslovna listina. Kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da poročilo o porabi sredstev, prejetih iz državnega proračuna, ni poslovna listina. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je obsojenec v poročilu neresnično prikazal porabo posojila za proizvodno in tržno prestrukturiranje, je "protispisna" in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, zato obstaja tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodišča druge stopnje. Sodišče ni preverjalo resničnosti računov, ki so bili priloženi poročilu in v katerih so bile zaračunane storitve za prestrukturiranje. Oba vložnika predlagata, da se obsojenega M.R. oprosti obtožbe ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec je na navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti odgovoril, da je neupravičena uporaba v smislu 246. člena KZ vsako razpolaganje s sredstvi podjetja, ki je v nasprotju z namenom, za katerega je podjetje od države dobilo sredstva kot posojilo, zato so ta sredstva ostala državna last, ne pa last podjetja. Poročilo o porabi sredstev je poslovna listina, saj je izdelano na podlagi predpisov, ki so navedeni v izreku sodbe. Sodišče druge stopnje ni ustrezno spremenilo opisa kaznivega dejanja pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ko je ob ugoditvi pritožbi državnega tožilstva ugotovilo, da je obsojenec v poročilu neresnično prikazal tudi uporabo dolgoročnega kredita, vendar pa ta napaka ni vplivala na zakonitost sodbe v pravni opredelitvi kaznivega dejanja in ne na odločbo o kazni. Sodišče druge stopnje je zvišalo povprečnino določeno v sodbi sodišča prve stopnje na podlagi istih podatkov o premoženjskem stanju obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je lahko storilo.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

Zahtevi obsojenega M.R. in zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec in njegov zagovornik vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri preizkusu zahteve za varstvo zakonitosti omeji le na tiste kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja v svoji zahtevi.

Kaznivo dejanje neupravičene uporabe po 246. členu KZ je splošno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo. Stori ga, kdor neupravičeno uporabi denar ali druge stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Storilec z izvršitvijo tega kaznivega dejanja denar ali druge stvari gospodarske družbe, ne glede na to, ali jih ima družba v uporabi kot svoja sredstva ali so last druge fizične ali pravne osebe in ne glede na to, ali jih v tem času družba dejansko potrebuje, uporabi sam ali jih da na uporabo drugemu in jih s tem začasno odtegne iz uporabe za to gospodarsko družbo. Storilcu so te stvari zaupane v uporabo, lahko tudi razpolaganje, v neposredni povezavi z opravljanjem njegovega dela v podjetju bodisi na podlagi predpisov, splošnih aktov podjetja, odločitev organov upravljanja ali zaupanost stvari izhaja iz narave dela in nalog. Praviloma so stvari, ki so storilcu zaupane, tudi v njegovi posesti, da jih lahko uporablja pri svojem delu v podjetju, ni pa to nujno; denar na bančnem računu podjetja je storilcu lahko zaupan, da kot odredbodajalec za prenos sredstev z računa razpolaga z njimi, ne da bi denar imel v rokah, lahko pa ima nekdo stvar v posesti, pa mu ni zaupana, na primer voznik, ki mu je predmet izročen za prevoz iz enega v drug kraj, ni pa mu zaupan v uporabo. Storilec tega kaznivega dejanja krši notranji odnos zaupanja med lastnikom oziroma upravljalcem podjetja in njim kot osebo, ki mu je bila individualno določena stvar ali generična stvar zaupana, da jo uporablja oziroma razpolaga z njo v korist podjetja. Za zlorabo te pravice uporabe se res pogosto uporablja izraz "tatvina rabe" (furtum usus), kot to navaja zagovornikova zahteva, čeprav bi bilo natančnejše poimenovanje zatajitev (ali poneverba) rabe.

Sodba sodišča prve stopnje ugotavlja (tretji odstavek na 6. strani), da je bil obsojeni M.R. na podlagi sklepa nadzornega sveta J.d.d. z dne 24.1.2003 in pogodbe z dne 1.11.2003 (list. št. 62 - 64), ki jo je za J.d.d. podpisal njegov oče kot predsednik nadzornega sveta družbe, imenovan za direktorja J.d.d. Po določbi 3. člena pogodbe je obsojenec predstavljal in zastopal družbo, jo organiziral ter vodil njene posle na lastno odgovornost. Celotna sredstva so mu bila zaupana "v cilju dolgoročnega donosnega poslovanja v skladu z načrtom družbe", pri čemer "mora ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja". Tudi na podlagi drugega odstavka 246., 248. in 258. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami) je bilo določeno, da direktor delniške družbe vodi družbo samostojno in na lastno odgovornost, jo zastopa in predstavlja, pri vodenju poslov pa mora ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sodišče zato pravilno ugotavlja, da je bilo obsojencu zaupano v uporabo in razpolaganje celotno premoženje J.d.d., da z njim gospodari s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, vestno in pošteno v korist podjetja.

Ta zakonska in pogodbena pooblastila so neizogibno vključevala tudi dolžnost obsojenca, da je razpolagal in uporabljal sredstva, ki jih je imela J.d.d., izključno v skladu z nameni, ki so bili opredeljeni s predpisi, sklepi organov podjetja in s poslovnimi načrti. Subvencija in dolgoročno posojilo, ki ju je J.d.d. dobila za prestrukturiranje na podlagi Zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah (ZPRPGDT), sklepa vlade in pogodb med njo in državo, so bila namenjena izključno za dosego ciljev prestrukturiranja, kot so bili opredeljeni s sklepom nadzornega sveta podjetja z dne 13.3.2003 in programom prestrukturiranja iz februarja in maja 2003, na podlagi katerih je ministrica za gospodarstvo dne 23.10.2003 predlagala vladi, da je podjetju iz proračunskih sredstev države dodelila zaprošeno pomoč (6., 7. in 8. stran sodbe sodišča prve stopnje). Iz proračuna dodeljena sredstva za prestrukturiranje niso bila dana v prosto razpolaganje kot kakršnokoli posojilo oziroma poslovna sredstva, katerih namen ni opredeljen. Zaradi tega jih J.d.d. ni smela uporabiti za drugačne namene ne glede na to, ali bi z "oplemenitenjem" res pridobivala premoženjsko korist (pa je ni, kot je to pravilno ugotovilo sodišče in torej ni šlo za tako imenovano "koristno malverzacijo"). Obsojencu so bila tudi ta namenska sredstva J.d.d. kot njenemu zastopniku zaupana, da jih uporabi v namen, za katerega jih je družba prejela.

Zahteva uveljavlja zmotno stališče, da obsojenčevo nenamensko razpolaganje z državno pomočjo J.d.d. ne pomeni neupravičene uporabe tudi zato, ker to ni bila gotovina, ampak "knjižni denar". Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec kot zakoniti ter po statutu družbe in po pogodbi z njo pooblaščeni zastopnik razpolagal in upravljal z denarjem družbe na njenem bančnem računu tako, da je kot odredbodajalec odrejal banki, naj z računa J.d.d. prenese določene zneske na račune drugih pravnih ali fizičnih oseb ali ga izplača v gotovini. Obsojenec torej ni imel gotovine podjetja v svoji posesti, kot na primer blagajnik, vendar pa to, kot je bilo že pojasnjeno v tej sodbi, ni bistveno. Stvari oziroma denar so storilcu tega kaznivega dejanja lahko zaupane tudi tedaj, ko jih sam nima v posesti, ampak so v posesti na primer skladiščnika, prevoznika, banke ali koga drugega, ki je dolžan izpolniti odredbe pooblaščenega odredbodajalca, komu naj izroči stvari oziroma denar; storilcu so v tem primeru stvari oziroma denar pravno zaupani v razpolaganje in uporabo brez fizične posesti nad njimi. Stališče, da se lahko neupravičeno uporabi le gotovina, ne pa denar na bančnem računu družbe, nima opore v zakonu, sicer pa gospodarske družbe praktično ne poslujejo z gotovino, razen v manjšem obsegu v okviru blagajniškega minimuma, zato ni videti razumnega razloga, zakaj naj bi bila neupravičena uporaba denarnih sredstev na bančnem računu izključena iz inkriminacije neupravičene uporabe po 246. členu KZ.

Trditev v zahtevi zagovornika, da je obsojenec s svojim ravnanjem kršil le pogodbene obveznosti o namenski porabi denarja, ni pa ga neupravičeno uporabil, niso utemeljene: J.d.d. je namensko subvencijo in beneficirani namenski dolgoročni kredit pridobila na podlagi zakona in sklepa vlade ter pogodb, ki so bile sklenjene na podlagi in za izvršitev teh aktov. Ni šlo torej za posojilno pogodbo med dvema pogodbenima strankama, ki prosto razpolagata s svojim premoženjem, ampak je J.d.d. sredstva dodelila oziroma posodila država iz državnega proračuna v javnem interesu za zakonsko določene namene. Ravnanje obsojenca zato ne pomeni zgolj kršitve pogodb, ampak tudi kršitev zakona, na podlagi katerega je vlada odobrila J.d.d. ta sredstva.

Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču izpodbijanih sodb, da vprašanje, ali so bila namenska sredstva izločena na posebnem računu, ne vpliva na obstoj tega kaznivega dejanja. Izločenost namenskih sredstev le olajša ugotavljanje, ali so bila sredstva pravilno uporabljena in na podlagi katerih listin, torej na dokazovanje morebitne kršitve, ne pa na samo upravičenost uporabe kot znak tega kaznivega dejanja.

Tudi okoliščina, da roki za prestrukturiranje ob uvedbi tega kazenskega postopka še niso pretekli, ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja; za kaznivo dejanje neupravičene uporabe v tem primeru je bilo odločilno, da je obsojenec sredstva, ki jih je J.d.d. dobila od države za prestrukturiranje, prenesel na drugi gospodarski družbi, ki sta s temi sredstvi razpolagali v interesu njunih lastnikov, predvsem obsojenca, ne pa v cilju prestrukturiranja J.d.d.. Sicer pa je J.d.d. dne 14.7.2005, torej znatno pred izteki rokov za prestrukturiranje, padla pod stečaj (str. 5 sodbe sodišča prve stopnje), kar pomeni, da program njenega prestrukturiranja ni bil in ni mogel biti nikoli uresničen.

Zmotno je tudi stališče v zagovornikovi zahtevi, da ne gre za kaznivo dejanje neupravičene uporabe, ker je obsojenec prenesel sredstva J.d.d. na drugi gospodarski družbi s pravnim poslom, to je posojilno pogodbo, ki jo je lahko sklenil v okviru svojih pooblastil. Pooblastilo, da razpolaga z denarjem podjetja praviloma vključuje tudi pooblastilo, da denar podjetja uporablja oziroma ga s posojilno pogodbo da v uporabo drugemu, seveda zaradi koristi podjetja. Če bi z zaupanim denarjem podjetja s pogodbo razpolagal v škodo podjetja ali tako, da bi sebi ali drugemu pridobil premoženjsko korist ali si ta denar prilastil, bi šlo za drugo kaznivo dejanje, vendar pa pooblastilo, da s pravnimi posli razpolaga s sredstvi podjetja, samo po sebi ne izključuje zaupanosti teh sredstev v uporabo v zvezi z delom v gospodarski družbi.

Trditev v obsojenčevi zahtevi, da denar, ki ga je obsojenec na podlagi pogodb prenesel na R.d.o.o. in N.d.o.o., ni del sredstev, ki jih je J.d.d. dobila od države, da je bil ta denar porabljen za namene prestrukturiranja oziroma da je bil posojen v korist J.d.d., uveljavlja zmotno ugotovitev teh okoliščin, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam izpodbijanih sodb, da ni dvoma, da je posojeni denar izviral iz dodeljenih sredstev iz državnega proračuna, saj je bil nakazan z bančnega računa J.d.d. takrat, ko na njem drugih sredstev ni bilo. Ni razumna trditev v zahtevah, da sta "posojilojemalca" denar porabila za namene prestrukturiranja J.d.d., saj jima denarja ne bi bilo treba vračati, če bi bilo to res. Neutemeljena je tudi trditev, da se je J.d.d. okoristila z obrestmi na dano posojilo, saj je iz dolgoročnega beneficiranega kredita posodila kot kratkoročni kredit po enaki obrestni meri 5,1%, torej po izrazito ugodni obrestni meri. Pri tem ni mogoče prezreti, da sta tako ugodno posojilo dobili družbi, v katerih je bil ustanovitelj in najpomembnejši družbenik prav obsojenec.

Zmotno je tudi stališče zahtev, da poročilo J.d.o.o. o porabi sredstev prejete državne pomoči za kadrovsko prestrukturiranje ni poslovna listina v smislu 240. člena KZ. Za tako listino gre, če jo je treba voditi na podlagi zakona ali drugega predpisa, če je pomembna za poslovni promet z drugimi fizičnimi ali pravnimi osebami ali je namenjena za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo.

Izrek sodbe sodišča prve stopnje na 13. strani ugotavlja, da je morala J.d.d. na podlagi 25. člena ZPRPGDT poročati ministrstvu za gospodarstvo o uporabi prejetih sredstev prvič po šestih mesecih od podpisa pogodbe, drugič po prvem zaključnem računu in nato vsakih dvanajst mesecev do izteka roka za prestrukturiranje. Izrek sodbe se sklicuje na dve pravni podlagi, na katerih je temeljila ta obveznost J.d.d., namreč na 185. člen Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Pravilnik) in na 7. člen Uredbe o kazalnikih, vsebini programa prestrukturiranja in vodenju evidenc o dodeljenih državnih pomočeh gospodarskim družbam v težavah (Uredba). Vse navedene pravne podlage zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija.

Pogodbi med J.d.d. in ministrstvom za gospodarstvo, krovna o ureditvi razmerij (list. št. 396 - 398) in o subvenciji (list. št. 405 - 407) v 1. členu navajata kot pravno podlago za sklenitev ZPRPGDT in Zakon o izvrševanju proračuna za leto 2003 in 2004, uredbo in sklep vlade o dodelitvi pomoči J.d.d. Čeprav je v 1. točki prvega odstavka 171. člena Pravilnika, na kar se sklicuje zahteva, določeno, da se ne uporablja ta Pravilnik, če je postopek za dodelitev državne pomoči urejen v posebnem zakonu (kot je v obravnavanem primeru bilo), je pravilno stališče izpodbijanih sodb, da se določbe 185. člena Pravilnika uporabljajo glede dodelitve pomoči J.d.d., ker se pogodbi izrecno sklicujeta na Zakon o izvrševanju proračuna za leti 2003 in 2004 kot na pravni temelj za sklenitev pogodb, s Pravilnikom pa je ravno predpisan postopek za izvrševanje proračuna.

Sicer pa Pravilnik neposredno ne določa, da mora prejemnik državne pomoči poročati pristojnemu ministrstvu o porabi sredstev, ampak predvsem ureja postopek neposrednih uporabnikov proračuna (ministrstev in drugih) pri dodelitvi finančne pomoči podjetjem v težavah. Toda v 185. členu določa tudi za prejemnika pomoči obveznost, da o dodeljenih sredstvih sklene s pristojnim ministrstvom pogodbo, katere obvezna sestavina je ureditev načina nadzora nad namensko porabo sredstev, ki vključuje tudi predložitev poročila o poteku in rezultatih porabljenih sredstev med izvajanjem programa ter dokazila o tej porabi. Uredba v tretjem odstavku 7. člena določa, da morajo gospodarske družbe, ki so dobile državno pomoč, letno poročati pristojnemu ministrstvu o izvajanju programa prestrukturiranja. Zahteva upravičeno navaja, da sodba v drugem odstavku na 13. strani zmotno trdi, da 25. člen ZPRPGDT predpisuje prejemniku pomoči obveznost poročanja ministrstvu za gospodarstvo o porabi sredstev prvič po šestih mesecih od podpisa pogodbe, drugič po izdelavi prvega zaključnega računa in nato vsakih dvanajst mesecev do izteka roka za prestrukturiranje, saj take določbe v zakonu ni. Sodišče je očitno povzelo besedilo navodila v uvodnem delu obrazca poročila o porabi sredstev državne pomoči (priloge A/1 oziroma list. št. 596). Pač pa je v 23. členu tega zakona določeno, da pristojni minister sklene pogodbo s prejemnikom državne pomoči. Vrhovno sodišče šteje, da napačno sklicevanje sodbe na določbe 25. člena ZPRPGDT ni vplivalo na sicer pravilno ugotovitev, da je bila J.d.d. v skladu z določbo tretjega odstavka 7. člena Uredbe dolžna sestaviti poročilo o porabi prejete subvencije in ga predložiti ministrstvu za gospodarstvo. Pravilnosti tega stališča zahteva za varstvo zakonitosti niti ne izpodbija, trdi le, da polletno poročanje ni bilo predpisano z nobenim predpisom, na katere se sklicuje sodba sodišča prve stopnje v izreku in v obrazložitvi. Ta trditev zahteve je pravilna, saj noben od teh predpisov izrecno ni določal rokov za sestavo in predložitev poročila pristojnemu ministrstvu, toda tako uredba kot pravilnik in tudi 23. člen ZPRPGDT so določali, da se s pogodbo uredijo med drugim tudi način nadzora, v okvir tega pa sodi tudi določitev rokov poročanja o porabi državne pomoči. Krovna pogodba in pogodba o subvenciji sta v 4. členu določili, da je J.d.d. dolžna polletno obveščati ministrstvo za gospodarstvo o porabi dodeljenih sredstev in o izvedenih ukrepih.

Vrhovno sodišče na podlagi navedenih predpisov torej ugotavlja, da je bilo poročilo o porabi dodeljenih sredstev državne pomoči s priloženim seznami dokazil predpisano, periode sestave in predložitve poročila pa so bile urejene s pogodbo, le da niso smele biti daljše kot eno leto.

Obe zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali si nasprotujejo, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih navaja o vsebini listin in med listinami samimi.

Trditve v zahtevah, da je sodišče druge stopnje protispisno in nerazumljivo ter v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje štelo, da je bilo poročilo neresnično tudi glede porabe posojila, ne le subvencije, in je zato obrazložitev v nasprotju z izrekom, niso utemeljene. Predvsem gre za bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kadar je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v isti sodbi, ne pa med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje, kot to uveljavlja zahteva zagovornika. V obravnavanem primeru pa drugačna ugotovitev dejanskega stanja sodišča druge stopnje ne zadeva bistvene okoliščine, saj zaradi tega sodišče druge stopnje ni spremenilo opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni spremenilo pravne opredelitve dejanja in ni spremenilo odločbe o sankciji, kot to pravilno poudarja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi.

Trditev v obsojenčevi zahtevi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o ugotovljenem premoženjskem stanju obsojenca, zaradi česar je močno zvišalo povprečnino, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, ni utemeljena; sodišče druge stopnje je v tretjem odstavku na 4. strani sodbe obrazložilo, katere premoženjske okoliščine je upoštevalo pri določitvi višje povprečnine (vozilo višjega cenovnega razreda in precejšen promet z vrednostnimi papirji). Te okoliščine je poznalo tudi sodišče prve stopnje pa jih ni upoštevalo. Sodba sodišča druge stopnje torej ima razloge o tem, katere premoženjske okoliščine je sodišče upoštevalo za zvišanje povprečnine in zato zatrjevana kršitev postopka ni podana. Izpodbijanje pravilnosti ocene vrednosti premoženja pa ne posega na področje pravilne uporabe zakona ampak na področje dejanskega stanja.

Stališče v zagovornikovi zahtevi, da gre za kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da poročilo J.d.d. o porabi državne pomoči ni poslovna listina, je zmotno: taka opustitev bi lahko pomenila kršitev postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki pa je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala na zakonitost sodbe, takega vpliva pa zahteva ne utemeljuje. Ta trditev zahteve tudi ni utemeljena: sodba sodišča druge stopnje ima razloge za zavrnitev te pritožbene navedbe v zadnjem odstavku na 3. in v prvem odstavku na 4. strani.

Trditev v zagovornikovi zahtevi, da sodišče ni preverjalo resničnosti računov, ki so bili priloženi poročilu in je zato zmotno ugotovilo, da dodeljena sredstva pomoči niso bila uporabljena namensko oziroma, da so bili podatki resnični, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona.

Ostale navedbe v obsojenčevi zahtevi uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter opozarjajo na to, da mora Vrhovno sodišče razveljaviti izpodbijani sodbi na podlagi prvega odstavka 427. člena ZKP, iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah prvega odstavka 95.člena in 98.a člena ZKP obsojenec plača stroške postopka, ki nastanejo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče druge stopnje ter zamotanost obeh zahtev za varstvo zakonitosti, ki sta uveljavljali več kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.