Jedro

Za odločanje o tožbenem zahtevku na nedopustnost izvršbe, ker dolžnik trdi, da je izpolnil svojo obveznost iz izvršilnega naslova, je pristojno redno sodišče, tudi če je izvršilni naslov odločba delovnega sodišča. Predmet spora ni pravica iz delovnega razmerja, temveč izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški, tožeča stranka pa sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Oddelek v Kranju.

Proti sklepu se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, poleg tega pa še, da tožbo tožeče stranke zavrže. Navaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej pravdni zadevi.

Tožena stranka meni, da terjatev tožene stranke v izvršilnem postopku res izvira iz delovnega razmerja, vendar pa to ni predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi. Predmet tožbenega zahtevka je ugotovitev nedopustnosti izvršbe, zato pa je pristojno redno sodišče. V nadaljevanju pritožbe pa pritožba meni, da niso podane predpostavke za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe, upoštevajoč tožbene navedbe in da bi zato bilo potrebno tožbo zavreči, o ugovorih tožeče stranke pa odločati v samem izvršilnem postopku.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Vse kar navaja tožena stranka v pritožbi v zvezi s svojim predlogom za zavrženje tožbe, ne more biti predmet pritožbenega odločanja v tej zadevi. Predmet pritožbenega odločanja je lahko le preizkus sklepa z dne 3.9.1999. Ob preizkusu tega sklepa pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da v danem primeru ne gre za individualni delovni spor o premoženjskih in drugih posameznih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim (2. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), temveč za spor o nedopustnosti izvršbe iz prvega odstavka 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. O toženkinih pravicah iz delovnega razmerja je bilo že odločeno pred pristojnim sodiščem in njegova odločba predstavlja izvršilni naslov. Predmet odločanja v tej pravdi niso toženkine pravice iz delovnega razmerja, temveč vprašanje dopustnosti izvršbe na podlagi že omenjenega izvršilnega naslova. V prvem odstavku 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je določeno, da sodišče v izvršilnem postopku napoti dolžnika, naj začne pravdo za nedopustnost izvršbe, če je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev. Navedena določba se navezuje na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, torej na zatrjevano prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Gre torej za spor o tem, ali je dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ali ne, ne pa za spor o pravicah iz delovnega razmerja. Za odločanje o tej zadevi pa je po presoji pritožbenega sodišča pristojno redno sodišče, pri čemer pa se pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa izpodbijanega sklepa ne more, kot je bilo že povedano, spuščati v pravilnost in smotrnost napotitvenega sklepa v izvršilnem postopku.

Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nadaljnji postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, odločitev o tem, da tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo, pa na določbi 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona. V postopku s pritožbo zoper sklep se ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, odgovor na pritožbo torej ni predviden in je nepotreben in zato stroške zanj trpi stranka, ki ga je vložila sama.