Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporno, ali tožničina terjatev obstoja, in pravilno opredelilo, da gre za predhodno vprašanje za odločitev v predmetnem sporu. V zvezi s tem pa je nadalje pravilno ugotovilo, da glede obstoja sporne terjatev že teče pravdni postopek P 428/2018 pred Okrožnim sodiščem v Celju, in skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sklenilo, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi P 428/2018.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka se je v tožbi, vloženi 19. 4. 2018, s katero izpodbija pravna dejanja svojega dolžnika – drugega toženca, ki je del premoženja - nepremičnin neodplačno prenesel na svojo hči – prvo toženko, del pa na sina – tretjega toženca, sklicevala na svojo terjatev v višini 352.039,46 EUR s pripadki po sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 44/2009 z dne 16. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o prekinitvi pravdnega postopka obrazložilo, da je sporno, ali zgoraj navedena terjatev obstoja, in da pred naslovnim sodiščem že teče pravdni postopek P 428/2018 (prej P 44/2009), katerega namen je prav v ugotovitvi (ne)obstoja tožničine terjatve. Odločitev v zadevi P 428/2018 glede obstoja te terjatve tako predstavlja predhodno vprašanje za odločitev sodišča v tem sporu, zaradi česar je sodišče prve stopnje odločilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja in je na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklenilo, da se predmetni pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Celju v P 428/2018. 2. Toženci sklep izpodbijajo zaradi zmotne in napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb ZPP. Predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, glede stroškov pa odloči, da jih je tožencem dolžna povrniti tožeča stranka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presoje v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 13. členu ZPP lahko sodišče v primeru, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V primeru, če se odloči, da takšnega predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, pa odredi prekinitev postopka po 1. točki 206. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno prekinilo pravdni postopek in pri tem ni kršilo določb ZPP. Ne drži pritožbena navedba, da v pravdnem postopku P 428/2018 ni predmet spora obstoj terjatve v višini 352.039,46 EUR s pripadki. Predmet spora ni le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju, kot trdijo pritožniki, pač pa tudi plačilo vrednosti tožničinih deležev, ki v seštevku znašajo 352.039,46 EUR, kolikor je tožnica navedla že v tožbi, sklicujoč se na Sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Celju P 44/2009 z dne 16. 12. 2016, v zvezi s popravnim sklepom z dne 3. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je zato v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede na v tožbi navedene in predložene dokaze pravilno ugotovilo, da je tožnica vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj na podlagi terjatve iz naslova skupnega premoženja, ki jo vtožuje s tožbo pred naslovnim sodišče pod opr. št. P 44/2019 oziroma sedaj P 428/2018, glede na to, da je bila sodba P 44/2019 z dne 16. 12. 2016 s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 648/2017 z dne 15. 6. 2018 v določenih delih izreka razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Pritožbeno izpodbijan je sklep o prekinitvi postopka, zato je relevantno le, ali so podani pogoji za prekinitev postopka, ne pa tudi, ali je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma, ali so podane predpostavke za paulijansko tožbo. Pravnonerelevantne so zato pritožbene navedbe, da terjatve v sporih zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na tem premoženju nastanejo šele, ko so določeni deleži na skupnem premoženju in se dejansko šele od tedaj dalje lahko govori, da gre za zapadlo oziroma dospelo terjatev, ter navedbe, sklicujoče se na sodbo II Ips 1122/2008, da je zakon glede kvalitete upnikove terjatve kot predpostavke za paulijansko tožbo jasen: terjatev mora biti materialnopravno zapadla (ne zahteva pa se, da bi morala biti pravnomočno prisojena ali izvršljiva). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporno, ali tožničina terjatev obstoja, in pravilno opredelilo, da gre za predhodno vprašanje za odločitev v predmetnem sporu. V zvezi s tem pa je nadalje pravilno ugotovilo, da glede obstoja sporne terjatev že teče pravdni postopek P 428/2018 pred Okrožnim sodiščem v Celju, in skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sklenilo, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi P 428/2018. Na pravilnost odločitve zato ne vpliva, ali je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno tolmačilo, da je pogoj za paulijansko tožbo obstoj terjatve oziroma zapadlost terjatve, saj je to navajalo zgolj v zvezi z ugotovitvijo, da je sporno, ali terjatev obstoja. Očitek, da gre za zmotno presojo sodišča prve stopnje o obstoju razloga za prekinitev postopka, zato ni utemeljen.

8. Pritožniki nadalje navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje, če sedaj ne bi prekinilo postopka, glede na to, da je bila praktično celotna sodba v zadevi P 428/2018 razveljavljena in bo moralo sodišče ponoviti postopek, odločiti tako, da ni pogojev za izpodbijano tožbo, saj tožnica nima terjatve, ki je zapadla v plačilo. Trdijo, da sodišče s prekinitvijo postopka omogoča tožeči stranki t.i. preventivno pravno varstvo, saj je pripravljeno počakati leta in leta, da bo pravdno sodišče v drugem pravdnem postopku pravnomočno ugotovilo obseg in deleže na skupnem premoženju. Navajajo, da takšnega pooblastila za preventivno pravno varstvo sodišče nima in ga ne more nuditi, saj bi s tem postavilo nasprotno stranko v podrejen položaj. Če namreč tožeča stranka nima terjatve, ki je zapadla v plačilo, tudi ni pogojev za izpodbojno tožbo. Paulijanska tožba in izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ni institut, s katerim bi lahko upnik dosegel preventivno pravno varstvo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki, da sodišče omogoča tožeči stranki t.i. preventivno pravno varstvo. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj mora terjatev upnika obstojati v trenutku vložitve tožbe1 in ta pogoj je v predmetni zadevi ob vložitvi tožbe bil izpolnjen. Četudi je bila sodba v zadevi P 44/2009 skoraj v celoti razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, to ne pomeni, da s tem tožnica v predmetnem sporu ne izkazuje več pogojev za izpodbojno tožbo.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo, da je odločitev o prekinitvi upravičena le v primeru, če jo narekujejo razlogi smotrnosti, ekonomičnosti in pospešitve postopka. Sodišče mora pri odločanju o prekinitvi postopka upoštevati tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in zato reševanje predhodnega vprašanja prepusti matičnemu postopku zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. Reševanje pa prepusti matičnemu postopku tudi takrat, kadar okoliščine sicer kažejo na to, da zadeva na matičnem področju ne bo hitro rešena (take okoliščine navaja pritožnica, in sicer da je bila v zvezi z določenim delom izreka sodbe višjega sodišča v zadevi P 44/2009 vložena revizija in da ni pričakovati, da bo o reviziji takoj odločeno; šele potem pa bo sodišče prve stopnje odločalo o tožbenih zahtevkih, ki so bili s sklepom višjega sodišča razveljavljeni), a hkrati obstaja nevarnost, da bi prišlo do dveh različnih odločitev, kadar torej obstaja konkretna možnost nasprotja med sodnimi odločbami. Glede na vrsto spora v obsežnejši zadevi P 428/2018 po oceni pritožbenega sodišča taka nevarnost obstaja. V okoliščinah danega primera je torej pomemben tudi vidik pravne varnosti. Sodišče prve stopnje se je z odločitvijo o prekinitvi postopka izognilo nevarnosti, da bi ob istem pravnorelevantnem dejanskem stanju prišlo do dveh različnih odločitev. Neutemeljen je zato očitek, da če bo torej postopek v zadevi P 428/2018 trajal 5 ali več let (pri čemer pritožba niti ne konkretizira, na podlagi česa podaja tako oceno), je sedanja prekinitev postopka v nasprotju z načelom ekonomičnosti in smotrnosti postopka in da je zato podana relativna bistvena kršitev določb ZPP, ki vpliva na pravico do sodnega varstva, saj toženci ne morejo biti v negotovosti glede svojega pravnega položaja v nedogled.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je ugotovilo, da nista podana pritožbeno uveljavljena razloga in da niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je, glede na to da je pravica do povračila stroškov odvisna od odločbe o glavni stvari, pridržana za končno odločbo.

1 Glej članek: Varanelli Luigi, Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, Pravna praksa, št. 5, 2003.