Jedro

Tožeča stranka ni nasprotovala presoji, da za reševanje obligacijskopravnega in stvarnopravnega zahtevka ni predvidena ista vrsta postopka. Po jasnem stališču pravne teorije to pomeni, da kumulacija, tudi eventualna, kot jo je opredelila tožeča stranka, ni mogoča. Tudi za eventualno kumulacijo zahtevkov mora namreč biti za oba zahtevka predvidena ista vrsta postopka ter ista stvarna pristojnost. Če za oba postopka ni predvidena ista vrsta postopka, to od sodišča terja razdružitev postopkov in ločeno obravnavanje obligacijskopravnega spora od spora o stvarni pravici.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tem sporu in da bo po pravnomočnosti sklepa o zadevi odločalo pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa in odločitev, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pristojno za odločanje, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZPP ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, niti ne gre za gospodarski spor, saj se postopek v gospodarskih sporih ne uporablja v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah (drugi odstavek 481. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s podrednim zahtevkom sprožila spor o stvarni pravici na nepremičnini, glede katerega je določena izključna krajevna pristojnost po legi nepremičnine (prvi odstavek 57. člena ZPP), je presodilo, da je izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

5. Tožeča stranka v pritožbi ni nasprotovala presoji sodišča prve stopnje, da je postavljeni primarni zahtevek za vpis lastninske pravice na dolžnika – prvega toženca – na podlagi petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi o zavarovanju – ZIZ obligacijskopravni zahtevek, postavljeni podredni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice prvega toženca na podlagi priposestvovanja pa stvarnopravni zahtevek. Ugovarjala pa je, da sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da je bil zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej stvarnopravni zahtevek, postavljen (šele) kot podredni zahtevek; v posledici tega bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je pristojno za odločanje o (primarnem) obligacijskopravnem zahtevku, saj gre za gospodarski spor, in šele, če bi obligacijskopravni zahtevek zavrnilo, bi nato zadevo lahko odstopilo Okrajnemu sodišču v Domžalah za reševanje (podrednega) stvarnopravnega zahtevka.

6. Glede na navedeno tožeča stranka niti ni nasprotovala presoji, da za reševanje obligacijskopravnega in stvarnopravnega zahtevka ni predvidena ista vrsta postopka. Po jasnem stališču pravne teorije to pomeni, da kumulacija, tudi eventualna, kot jo je opredelila tožeča stranka, ni dopustna.1 Tudi za eventualno kumulacijo zahtevkov mora namreč biti za oba zahtevka predvidena ista vrsta postopka ter ista stvarna pristojnost. Če za oba postopka ni predvidena ista vrsta postopka, to terja ločeno obravnavanje obligacijskopravnega in stvarnopravnega zahtevka,2 vključno s posebnostmi slednjega glede vprašanja pristojnosti. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo napačno, ko je svojo pristojnost presojalo na podlagi kumulativno postavljenih zahtevkov, četudi takšna kumulacija ni dopustna.

7. To pomeni, da za presojo obligacijskopravnega zahtevka za vpis lastninske pravice na dolžnika po določbi petega odstavka 168. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni uporabilo ustrezne pravne podlage. Pri obligacijskopravnem zahtevku gre za gospodarski spor po določbi 7. točke drugega odstavka 32. člena ZPP, za katerega je pristojno okrožno sodišče. Druga toženka, ki je enotni in nujni sospornik prvega toženca (fizične osebe), je namreč gospodarska družba. Po določbi 484. člena ZPP pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi, kadar so v sporu poleg gospodarske družbe kot sosporniki udeležene še druge osebe. To pomeni, da dejstvo, da je prvi toženec fizična oseba, ne vpliva na presojo, ali gre za gospodarski spor.

8. Ker gre torej pri obravnavi obligacijskopravnega zahtevka za reševanje gospodarskega spora, je stvarno pristojno okrožno sodišče, krajevno pristojno pa je po kraju bivanja/sedeža tožencev Okrožno sodišče v Ljubljani. V skladu z navedenim je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno, razveljavilo.

1 Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 168. 2 Ibid., str. 169.