Jedro

Pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost je vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca oziroma z dnem realizirane pravice do premestitve. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 1. 2020 in odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 12. 2019 ter se tožnici prizna pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost od 2. 11. 2016 dalje. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev, da se pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost zavrne, napačna v dejanskem in pravnem pogledu. O pravici do nadomestila za invalidnost je bilo odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. IV Ps 2020/2017 z dne 1. 7. 2019, ki je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. S citirano sodbo, ki je postala pravnomočna in izvršljiva z dnem 20. 9. 2019, je bila tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 2. 11. 2016 dalje, tožena stranka pa je bila dolžna v 30 dneh izdati upravni akt o odmeri tega nadomestila. V pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo ni mogoče posegati. Ni mogoče z upravnim aktom zavarovancu odreči pravice, ki mu je že bila določena s pravnomočno in izvršljivo sodbo sodišča. Prav tako izplačevanja ni mogoče vezati na neko morebitno bodočo okoliščino, ker skladno s citirano sodbo zavarovanki ta pravica že pripada od 2. 11. 2016 dalje. Irelevantno pri tem je, ali je delodajalec tožnico že razporedil na delovno mesto z omejitvami ali pa bo to šele storil enkrat v bodoče. Nadomestilo tožnici pripada od 2. 11. 2016 dalje in ne obstaja noben pravno relevanten razlog za njeno morebitno ukinitev, kaj šele za zavrnitev s sodbo pridobljene pravice. Že pridobljene pravice ni mogoče zavrniti, saj je o njenem obstoju že bilo dokončno odločeno v sodnem postopku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselne očitane kršitve 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. O tožbenem zahtevku, da je tožnica do izplačevanja nadomestila za invalidnost upravičena od 2. 11. 2016 dalje še ni bilo pravnomočno odločeno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, relevantnih za konkretni spor izhaja, da je bila tožnica s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Ps 2020/2017 z dne 1. 7. 2019 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od 2. 11. 2016 dalje. Tožnici je bila s citirano sodbo od tega dne priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost, in naloženo tožencu, da bo v 30 dneh izdal upravni akt o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Navedeno pomeni, da je bila s sodbo z dne 1. 7. 2019, ki je postala pravnomočna 20. 9. 2019, tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost, ni pa bilo nadomestilo za invalidnost odmerjeno, niti ni bilo odločeno o njegovem izplačevanju, pač pa je bilo to izrecno naloženo tožencu in določen rok 30 dni.

Toženec je to tudi storil in o pravici do izplačevanja nadomestila za invalidnost odločil z odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 20. 12. 2019 in o pritožbi vloženi zoper citirano odločbo z dokončno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 1. 2020, ki sta predmet tega spora.

6. Kot izhaja iz odločbe z dne 20. 12. 2019 je toženec odločil, da se tožnici pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost zavrne, z dokončno odločbo z dne 28. 1. 2020 pa je drugostopni organ takšno odločitev štel za pravilno in pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da tožnica v skladu z določbo 4. alineje prvega odstavka 85. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. V ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, je v 85. členu določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55 letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

Torej ima pravico do nadomestila za invalidnost med drugim zavarovanec s priznano pravico do premestitve, za kakršen primer gre tudi v obravnavani zadevi, ko je tožnica kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ker je izpolnjevala zahtevan pogoj zavarovanja, pridobila pravico do premestitve na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje fizično delo z občasnim dvigovanjem bremen do 8 kg, omejitev dela z desnico nad višino ramena, v položaju desnice v ergonomsko optimalnih kotih, na nivoju zapestja in ramen ter zmanjšanje dnevnega obsega dela zdrave čistilke za 25 %, s polnim delovnim časom od 2. 11. 2016 dalje. Hkrati je v skladu s 85. členom ZPIZ-2 kot zavarovanka s priznano pravico do premestitve pridobila še pravico do nadomestila za invalidnost. 8. Pravico do premestitve kot temeljno pravico delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, ki ima sklenjeno pogodbo v Sloveniji, zagotavlja delodajalec. Šele, ko je pravica do premestitve realizirana na ta način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanje nadomestila za invalidnost. Skladno s 124. členom ZPIZ-2 se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primeru iz 4. alineje prvega odstavka 85. člena tega zakona od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi.

9. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca oziroma z dnem realizirane pravice do premestitve. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost niso izpolnjeni.

10. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, samo dejstvo, da ima delovni invalid priznano pravico do nadomestila za invalidnost, še ne pomeni avtomatično, da izpolnjuje tudi pogoje za izplačevanje tega nadomestila.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z dnem 19. 12. 2019 napotena na čakanje doma in je bila na čakanju doma do dne 28. 1. 2020 (datum dokončne odločbe toženca) in je bila še vedno v takšnem statusu na dan 23. 10. 2020 in ni bila premeščena na drugo delovno mesto in pričela opravljati drugega dela, skladno z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.

12. Ob takšnem dejanskem stanju ni nikakršne podlage za zaključek, da je toženec z zavrnitvijo pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost posegel v pravnomočno sodbo z dne 1. 7 . 2019, saj je v postopku, v katerem je izdal prvostopno odločbo z dne 28. 1. 2020, potrjeno z dne 20. 12. 2019, dejansko odločal o izplačevanju nadomestila za invalidnost, kar mu je bilo tudi s pravnomočno sodbo naloženo. Edini pravilen zaključek je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 124. člena ZPIZ-2 in da ni upravičena do izplačevanja nadomestila za invalidnost in da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.