Jedro

Izvrševanje pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda le tedaj, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru, glede na individualne konkretne okoliščine posamičnega primera. Vendar tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba Upravne enote Ljubljana št. 210-5011/2017-11 z dne 28. 2. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 210-63/2018/2 (1322-11) z dne 13. 7. 2018. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od tega dne dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju UE Ljubljana) na podlagi določil 2. odstavka 4. člena v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ter 1. in 2. odstavkom 5. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) odločila, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana (1. točka izreka) ter da stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri UE Ljubljana po uradni dolžnosti na podlagi 18. člena ZPPreb-1 uveden postopek ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, na podlagi odstopa zadeve s strani UE Brežice, zaradi domneve, da tožnik ne prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča ..., Sromlje, pač pa na naslovu ..., Ljubljana.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema določila 3. točke 2. člena, 4. člena, 5. člena, 18. člena, 21. člena in 52. člena ZPPreb-1 ter izpostavlja določila 139. člena, 146. člena in 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku na zaslišanje vabljenih več prič, ki jih tudi poimensko našteje, a se vabilu niso vse odzvale. Pri tem povzame vsebino navedb prič, ki so se vabilu odzvale osebno ali pa so podale pisne izjave. Tako so med drugim navedle, da je A. A. lastnica hiše na naslovu ..., Ljubljana, na katerem naj bi že več let živel tožnik, skupaj s svojo partnerko B. B. in hčerko C. C., in kjer so ga videvali včasih (priča Č. Č.) ali vsakodnevno (priče D. D., E. E.), medtem ko je priča F. F. podala pisno izjavo, da tožnika sploh ne pozna. Po uradni dolžnosti so bili pridobljeni tudi podatki iz Registra stalnega prebivalstva in odgovor Policijske postaje (PP) Ljubljana Bežigrad. Iz odgovora PP tako izhaja, da je bilo po opravljenem razgovoru z več sosedi naslova ..., Ljubljana, ugotovljeno, da tam dejansko stanujejo tožnik, njegova partnerka B. B. in hči C. C., in v razgovoru z njim samim tudi to, da si je začasno prebivališče uredil na naslovu ..., Ljubljana. UE je skladno s 3. odstavkom 146. člena ZUP tožniku poslala pisno seznanitev z ugotovitvami v postopku na naslov ..., Ljubljana, tako da mu je bila s tem dana možnost izjaviti se o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah ter zavarovati pravice v postopku. Zaključno navaja, da tožnik ne prebiva na naslovu ..., Sromlje, temveč živi na naslovu ..., Ljubljana, in da tožnik vse do izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnil svojih prijavno-odjavnih obveznosti po določilih 1. in 3. odstavka 5. člena ZPPreb-1. 4. Zoper prvostopenjsko odločbo se je tožnik pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP. Njegovo zahtevo za povrnitev stroškov je kot neutemeljeno zavrnil na podlagi 1. odstavka 113. člena ZUP.

5. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da je njegovo stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana, ker je njegovo stalno prebivališče lahko le ..., Sromlje, za kar je že v pritožbi predlagal tudi več dokazov, ki bi, kolikor bi jih tožena stranka izvedla, pripeljali do drugačne odločitve, vendar jih ni izvedla, izhajajoč iz stališča, da se je prepričala o nasprotnem že zgolj na podlagi dokazov, izvedenih po uradni dolžnosti.

6. Tako so bili v upravnem postopku izvedeni zgolj dokazi po uradni dolžnosti, ne pa tudi dokazi, ki jih je predlagal tožnik, kar je po njegovem mnenju z vidika zahtev po kontradiktornosti postopka nedopustno. Pritožbenemu organu predvsem očita, da tožniku ni zagotovil varstva njegovih pravic, čeprav je njegova dolžnost skrbeti za pravilnost in zakonitost izdanih odločb, še zlasti v postopkih, ki se, tako kot v tožnikovem primeru, začenjajo po uradni dolžnosti.

7. Poleg tega izrecno nasprotuje stališču tožene stranke, da je tožnik imel možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah v postopku. Sam meni nasprotno, da je prišlo v postopku na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja do bistvenih kršitev postopkovnih pravil in da posledično odločitev tožene stranke ne ustreza pravemu dejanskemu in resničnemu stanju. To pa predvsem zato, ker sploh niso bili izvedeni s strani tožnika predlagani dokazi. Glede sklicevanja tožene stranke na dopis PP Brežice, da tožnik ne prebiva na naslovu ..., Sromlje, tožnik navaja, da policija tja ne hodi vsakodnevno in če bi, bi bila seznanjena s tem, koliko časa tožnik dejansko preživi na tem naslovu, saj bi ga tam videla tako pri preživljanju časa kot pri opravljanju dela in bi imela podatke o bivanju tožnika na tem naslovu. Kolikor tožnik ne bi bival na ..., Sromlje, ni razloga, da bi imel v celoti za bivanje urejeno stanovanjsko hišo, kar je razvidno tudi iz predloženih fotografij. Predlagal je tudi tudi zaslišanje več prič, kar vse izkazuje, da tam tožnik stalno živi in tudi skrbi za nepremičnino, to je stanovanjsko hišo, okolico, travnike. Vendar tožena stranka ni izvedla predlaganih dokazov, ampak zgolj navaja, da naj bi že izvedeni dokazi pokazali, da ima tožnik na naslovu ..., Ljubljana, partnerske, družinske, delovne in druge vezi. Tega ni obrazložila in niti tega ni pokazal dokazni postopek, saj iz izjav nekaterih prič izhaja, da so na navedenem naslovu tožnika sicer videvale, vendar tožnik poudarja, da ga niso mogle videti vsak dan, saj se tam ne nahaja vsak dan, ampak le začasno, saj ima tam tudi prijavljeno začasno prebivališče. Pri tem izpostavlja izjavo priče F. F., da tožnika ne pozna, čeprav bi ga, ker priča živi v neposredni bližini navedenega naslova, nedvomno poznala, kolikor bi bil tožnik dejansko ves čas v Ljubljani. To pomeni, da torej tožnik le ni stalno v Ljubljani, kot to zmotno in nesprejemljivo zaključuje tožena stranka. Ni namreč dovolj le sklicevanje na zakonska določila, pač pa bi morala tožena stranka sprejeto odločitev obrazložiti na način, ki bi omogočal ustrezno preveritev sprejete odločitve, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče. Četudi je na navedenem naslovu tožnik sicer res prijavil začasno prebivališče, vendar ne gre za stalno prebivanje, saj so bile vmes tudi prekinitve, ko je tožnik bil ves čas na ..., Sromlje. Tudi v času začasnega prebivanja tožnik ni vsak dan prihajal v Ljubljano, ampak le občasno in je prav zato tudi prijavil le začasno prebivališče. 8. Toženi stranki nadalje očita, da ni ustrezno obrazložila javnega interesa, na katerega se je sklicevala pri odločanju. Tožnik izpostavlja, da gre pri odločanju o tem, kje posameznik prebiva, za odločanje o ustavni pravici, da si izbira prebivališče. Poudarja, da si kot državljan R Slovenije lahko prosto izbira, kje bo prebival, saj zanj ni podanih nobenih omejitev zaradi varovanja javnega reda in tega tožena stranka niti ne trdi. Tožnik meni, da bi bile omejitve te pravice dopustne le zaradi varovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je treba presojati v vsakem primeru posebej. Vendar tega tožena stranka ni upoštevala, v svoji obrazložitvi pa niti ni navedla, kaj je sploh razlog za začetek postopka in tudi sicer ni ugotovila nobenih posebnih elementov javnega interesa za poseg v tožnikovo ustavno pravico do izbire prebivališča na ..., Sromlje. Sam meni, da njegova izbira stalnega prebivališča ne posega v pravico nikogar drugega, niti ni tega navedla tožena stranka.

9. Tožnik nadalje očita tudi nepravilnosti pri vročanju oziroma seznanitvi tožnika z vodenjem upravnega postopka oziroma nespoštovanje stališč Ustavnega sodišča v odločbi Up-554/10 z dne 15. 12. 2010, ki naj bi enako veljala tudi za odločanje v upravnih postopkih, češ da je pravilno vročanje procesni institut, od katerega je odvisno varstvo pravic strank v postopkih, ki so kakorkoli vezani na rok in vplivajo na pravice oziroma položaj strank. S tem v zvezi tožnik poudarja, da so bila njemu upravna pisanja puščena v poštnem nabiralniku v Ljubljani namesto na naslovu stalnega prebivališča na ..., Sromlje, kamor bi mu morala biti pisanja vročena. Tako po stališču tožnika tožena stranka nima nobenega zanesljivega dokaza, da je bil tožnik z navedenimi pisanji tudi dejansko seznanjen. Iz obrazložitve odločb niti ne izhaja, da je bilo tožniku sploh poslano obvestilo, da bo tožena stranka zaslišala priče oziroma izvajala dokaze, da bi bil tožnik lahko prisoten pri zaslišanju prič, na katere se je nato oprla pri odločitvi, tako da bi tem pričam lahko postavljal vprašanja ali se z njimi soočil, kar je izpostavil sicer že v pritožbi, vendar se do teh pritožbenih navedb tožena stranka sploh ni opredelila. Zato se sam ne strinja s toženo stranko, da mu je bila dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, saj temu ni tako, zaradi kršitve postopkovnih pravil v postopku na prvi in drugi stopnji. Tako sprejeta odločitev posledično ne ustreza pravemu in resničnemu dejanskemu stanju, predvsem zato, ker s strani tožnika predlagani dokazi sploh niso bili izvedeni.

10. V dokazne namene tožnik predlaga izvedbo dokazov s pregledom upravnih spisov obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ustno zaslišanje tožnika in predlaganih prič, vpogled fotografij št. 1 do 4, potrdil o plačilu komunalnih storitev z dne 5. 1. 2018 in elektrike z dne 2. 2. 2018 do 31. 3. 2018 ter potrdila o začasnem prebivališču tožnika z dne 4. 10. 2017 na naslovu ..., Ljubljana, in stalnem prebivališču na naslovu ..., Sromlje, ter soglasja A. A. tožniku za začasno prijavo na naslovu ..., Ljubljana z dne 3. 10. 2017. Četudi sta bili slednje navedeni dve dokazili priloženi že k pritožbi tožnika, se do njih pritožbeni organ sploh ni opredelil. Tožnik predlaga, naj sodišče odpravi obe odločbi obeh upravnih organov prve in druge stopnje, toženi stranki pa naloži tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odgovorila na tožbo in predložila predmetne upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdanih odločbah iz razlogov, navedenih v obeh odločbah upravnih organov prve in druge stopnje, ki jih še dodatno utemeljuje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2020 prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter ponavlja tožbene navedbe in predloge, ki jih še dodatno utemeljuje.

13. Tožena stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da bi tekom ugotovitvenega postopka tožnik lahko aktivno sodeloval v upravnem postopku, vendar je ostal v celoti pasiven, saj se po lastni volji ni odzival na uradna pisanja. Ponovno zavrača tožbeni očitek, da bi morala upravna organa prve in druge stopnje izvesti s strani tožnika predlagane dokaze, saj sta ocenila, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in da ni potrebno dodatno zaslišanje predlaganih prič, ki naj bi izpovedale, da tožnika videvajo na naslovu ..., Brežice.

K točki 1:

14. Tožba je utemeljena.

15. Sodišče je dne 1. 7. 2022 opravilo javno glavno obravnavo in pregledalo vse listine v upravnem spisu ter sodnem spisu s prilogami A1 - A7 in B1 ter kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po ustnem zaslišanju tožnika in 6-ih prič, stanujočih v bližini prijavljenega stalnega prebivališča tožnika na naslovu ..., Sromlje, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, da bi še dodatno potrdile njegove navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi, ki se nahajata v sodnem spisu, zato je po oceni sodišča zaslišanje teh prič nepotrebno, prav tako tudi ustno zaslišanje samega tožnika, ki se kljub pravilno in pravočasno izkazanemu vabilu na narok ni odzval in svoje odsotnosti tudi ni kakorkoli opravičil. 16. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bilo po uradni dolžnosti odločeno, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana, na podlagi določil 2. odstavka 4.člena v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ter 1. in 2. odstavkom 5. člena ZPPreb-1. 17. Zakonodajalec je z določili ZPPreb-1 uredil prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji, stalnim in začasnim naslovom v tujini, register stalnega prebivalstva, evidenco začasno nastanjenih, prijavo in odjavo gosta ter evidenco gostov (1. člen ZPPreb-1). V skladu s 3. točko 2. člena ZPPreb-1 je »stalno prebivališče« naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje oziroma potrdilom o prijavi stalnega prebivanja upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva (prvi odstavek 5. člena ZPPreb-1). V skladu s 1. odstavkom 6. člena ZPPreb-1 (s podnaslovom "pogoji prijave") ima posameznik lahko eno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali en stalni naslov v tujini. V skladu s 4. odstavkom 7. člena ZPPreb-1 , (s podnaslovom "prijava") je treba ob prijavi stalnega prebivališča predložiti dokazilo o pravici do prebivanja na naslovu, ki se prijavlja.

18. Če upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena ZPPreb-1, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni (prvi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Posameznik v osmih dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka izpolni prijavno obveznost ali da izjavo, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (drugi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik, kljub njegovi izjavi, na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (tretji odstavek 18. člena ZPPreb-1).

19. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Republike Slovenije, niti ni sporno, da je prijavil stalno prebivališče na naslovu ..., Sromlje. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik lastnik nepremične na naslovu ..., Sromlje, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče. Sporno tudi ni, da je upravni postopek v konkretnem primeru začela po uradni dolžnosti UE Brežice na podlagi 18. člena ZPPreb-1 in naknadno zadevo odstopila v reševanje UE Ljubljana.

20. Sodišče ugotavlja, da gre v sedaj obravnavani sporni zadevi za enak upravni spor med istimi strankami kot v zadevi, o kateri je sodišče že odločilo s pravnomočno sodbo št. I U 1626/2011-11 z dne 9. 5. 2012 (priloga A7) v času tedaj veljavnega ZPPre, ki je bil po vsebini za odločitev relevantnih določil bistveno primerljiv sedaj veljavni normativni ureditvi v ZPPreb-1. Sodišče zato v konkretnem primeru ne odstopa od stališč, ki jih je izrazilo že v pravnomočni sodbi št. I U 1626/2011-11 z dne 9. 5. 2012 (priloga A7), saj so glede na tožbene ugovore relevantna tudi v sedaj obravnavanem primeru. Pri tem želi posebej poudariti, da gre pri odločanju o tem, kje posameznik (ne) prebiva in pri odločanju, kje prebiva na podlagi ZPPre-1, za odločanje o ustavni pravici iz 1., 2. in 3. odstavka 32. člena Ustave, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče, kar velja za državljane Republike Slovenije z bistveno manjšimi omejitvami, kot za tujce.

21. Ob med strankama nespornem dejstvu, da je tožnik državljan Republike Slovenije, je pravico tožnika do izbire prebivališča sicer možno omejiti, med drugim zaradi zavarovanja javnega reda (2. odstavek 32. člena Ustave), vendar je izvrševanje pravice do izbire prebivališča dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda le tedaj, če je to v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru, glede na individualne konkretne okoliščine posamičnega primera. Vendar tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik.

22. Iz prvostopenjske odločbe je namreč razvidno, da se je upravni postopek v zadevi začel po uradni dolžnosti na podlagi 18. člena ZPPreb-1. Vendar mora biti vodenje postopkov po tem členu po uradni dolžnosti še z večjo pozornostjo podrejeno ustavnopravnim standardom glede poseganja v ustavno pravico in na to vezana pravila udeležbe stranke v postopku po ZUP (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). V konkretnem primeru med strankama ni sporno dejstvo, da je pristojni upravni organ prve stopnje sam „podvomil“, da tožnik ne prebiva stalno v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, to je ..., Sromlje, ampak je podvomil, da tožnik tam ne prebiva stalno. Tako je legitimen javni interes za začetek postopka sicer podan, saj je nedvomno v javnem interesu, da register stalnega prebivalstva v čim večji meri odraža dejansko stanje, kar pomembno prispeva k redu in varnosti v širšem pomenu besede (34. člen Ustave). Vendar pa sodišče ugotavlja, da konkretnem primeru niti prvostopni organ niti pritožbeni organ druge stopnje nista ugotovila kakšnih posebnih individualno izkazanih elementov javnega interesa za poseg v tožnikovo pravico iz 32. člena Ustave, saj nista ugotovila, da bi tožnikova prijava stalnega prebivališča na naslovu ..., Sromlje, posegala v pravico kogarkoli drugega ali varstva njegove zasebnosti na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča tožnika ..., Sromlje. Navedeno nadalje pomeni, da je javni interes za vodenje konkretnega upravnega postopka zgolj v zasledovanju skladnosti registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem. Sicer pa je treba v tovrstnih postopkih ugotavljati „interes“ in „namen“ posameznika, torej s popolno zanesljivostjo ugotoviti voljo posameznika in mu dati možnost, da to voljo (in druge relevantne okoliščine) dokazuje. Vendar v konkretnem primeru sodišče te okoliščine ne more razbrati niti iz prvostopenjske odločbe niti iz odločbe pritožbenega organa druge stopnje. Slednji pa pritožbenih ugovorov, predlogov in navedb tožnika glede izkazovanja njegovega „interesa“ in „namena“, kar je konkretno opredeljeno in argumentirano navedel ter dokazno podkrepil tudi z listinami oziroma računi in fotografijami, sploh ni vključil v svojo dokazno oceno, kar utemeljeno graja tudi tožnik v tožbi.

23. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka (2. in 3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1), v posledici česar tudi materialni predpisi (18. člen ZPPreb-1 v zvezi s 1. in 2. odstavkom 32. člena Ustave) niso bili pravilno uporabljeni, še posebej z vidika načela sorazmernosti, saj ne organ prve stopnje niti pritožbeni organ druge stopnje v konkretnem primeru nista opravila presoje, ali obstaja sorazmerje med posegom v tožnikovo pravico do izbire prebivališča in varstvom pravic drugih do varnosti in javnega reda (34. člen Ustave) ter ali obstaja sorazmerje tudi v ožjem pomenu te besede, kakor tudi ne, ali je ta poseg tudi nujen, kar bi sicer moral narediti že pristojni upravni organ na prvi stopnji upravnega odločanja, pritožbeni organ pa bi se moral v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP opredeliti do vseh relevantnih pritožbenih navedb, kar v obravnavanem primeru kot rečeno ni storil. Zato ostaja obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. Kot rečeno je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva že zato, ker oba upravna organa nista ocenjevala sorazmernosti izrečenega ukrepa in nista obrazložila, kateri so bili razlogi, zaradi katerih se šteje, da je izrek takega ukrepa utemeljen, nujen in tudi sorazmeren. Njune odločitve zato ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke 3. odstavka 237. člena ZUP. Tako sodišče niti ne more opraviti presoje z vidika načela sorazmernosti, to je presoje, ali je ukrep nujen in če obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico do izbire prebivališča in varstvom pravic drugih do varnosti in javnega reda (34. člen Ustave), ki bi jo sicer morala narediti že upravna organa prvi oziroma druge stopnje.

24. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano dokončno odločbo, zadeve pa iz navedenih razlogov tudi ni vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. odstavek 65. člena ZUS-1), ker je javni interes za vodenje (ponovnega) postopka v konkretnem primeru ostal neizkazan.

K točki 2:

25. Sodišče je o stroškovnem zahtevku odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 3.. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Dodatno se v skladu s 4. členom Pravilnika tožniku priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska iz 3. člena Pravilnika, če je v postopku stvar dodatno pojasnjeval z obrazloženimi vlogami, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Zato je sodišče tožniku dodatno priznalo tudi stroške v višini 28,50 EUR na podlagi 4. člena Pravilnika, kar skupaj znaša 313,50 EUR, ta znesek pa se poveča še za 22% DDV, kar mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude navedenega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu te sodbe do plačila. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).