Jedro

Pogodbeni kazni iz 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi nista dopustni, ker predstavljata pretiran poseg v pravice in obveznosti toženke, katere odškodninsko odgovornost v času delovnega razmerja urejajo omiljene določbe ZDR-1 (zlasti prvi odstavek 177. člena tega zakona).

Toženkino speljevanje tožničinih strank (t. i. pripravljalna dejanja) v času trajanja delovnega razmerja ustreza dejanskemu stanu kršitve konkurenčne prepovedi.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

-v I., III., IV., V. in VI. točki izreka,

-v 1. alineji II. točke izreka v delu, ki se nanaša na plačilo 23,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2019 do prenehanja obveznosti,

-v 2. alineji II. točke izreka,

ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 40.000,00 EUR z obrestmi od 18. 11. 2019 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 20.064,70 EUR z obrestmi od 15. 9. 2019 do prenehanja obveznosti (1. alineja II. točke izreka) in plačilo obresti od zneska 40.000,00 EUR od 15. 9. 2019 do 17. 11. 2019 (2. alineja II. točke izreka). O stroških postopka in obveznosti plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji je odločilo upoštevaje doseženi uspeh strank (III. do VI. točka izreka).

2.Zoper II. do VI. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da odločitve glede škodljivega ravnanja njenim poslovnim interesom in ugledu ni mogoče preizkusiti. Toženka ji dolguje pogodbeno kazen, ki sta jo stranki dogovorili za takšno kršitev. Napačna je dokazna ocena, da toženka ni strašila A. A. s propadom tožničinega podjetja in da je ni nagovarjala k prekinitvi delovnega razmerja s tožnico. A. A. o tem ni izpovedala odkrito. Sodišče je zmotno štelo za nedokazano tožničino trditev, da so zgolj stranke iz računovodske skupine B., ki jo je vodila toženka, in zgolj v obdobju njene zaposlitve burno in nenadoma odpovedale pravni pavšal, ker naj bi jih k temu nagovorila toženka. Tožnica je to dokazala s pisno izjavo C. C. in izpovedjo D. D. Seznam, v katerega je vpogledalo sodišče, se nanaša le na odpovedi računovodskih storitev, in ne pravnega pavšala. Slednjega so odpovedale le stranke skupine B. Glede zahtevka za plačilo škode, ki je nastala tožnici zaradi napak in neodgovornega dela toženke, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do napak v računovodskih storitvah, ki so bile omenjene v e-sporočilu družbe E., d. o. o., in do tega, zakaj toženka zanje ni odgovorna. Te napake (razen ene) se vežejo v čas toženkine zaposlitve. Da je storila napako v obračunu odpravnine in plače v mesecu juniju, toženka ni prerekala, zaradi česar je s prvostopenjsko obrazložitvijo kršeno razpravno načelo. Zaključek sodišča o preobremenjenosti toženke je ovržen z izpovedjo A. A. Tožnica je za E., d. o. o. opravljala storitve 16 mesecev in bi s to družbo zagotovo sodelovala vsaj še eno leto. V zvezi z odpravljanjem toženkinih napak je tožnica zahtevala plačilo navadne škode, ne pa izgubljenega dobička, kot je to napačno štelo sodišče. Ni se opredelilo do navadne škode, ki jo je toženka povzročila pri delu za stranko F., d. o. o. Priglaša stroške pritožbe.

3.Zoper I., III., IV. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, sodišče lahko ugodilo le, če bi ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Zaključek o kršitvi konkurenčne prepovedi je utemeljilo izključno z indici, ni pa pojasnilo, zakaj ti pretehtajo nad ostalimi izvedenimi dokazi. Sodba zato nima odločilnih razlogov. Noben dokaz ne potrjuje kršitve konkurenčne prepovedi. Sodišče ni navedlo konkretnih protipravnih dejanj toženke, vključujoč njihovo časovno umestitev. Obregnilo se je le ob pisne izjave zakonitih zastopnikov pravnih subjektov, ki naj bi jih toženka napeljala k prenehanju poslovnega odnosa s tožnico, ni pa dokazno ocenilo njihovih izpovedi. Odločitev predstavlja prikrito konkurenčno klavzulo. Sodišče je spregledalo, da toženka v času delovnega razmerja pri tožnici dejansko ni bila prokuristka družbe G., d. o. o. Izpovedi prič in toženkina e‑korespondenca, ki je sodišče ni upoštevalo, dokazujejo fluktuacijo strank pri tožnici, za kar so bile razlog previsoke cene. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so ključni deli izpovedi H. H. in I. I. časovno in vsebinsko skladni. Priglaša stroške pritožbe.

4.Vsaka stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

5.Tožničina pritožba je utemeljena delno, toženkina pa v celoti.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Kršitev konkurenčne prepovedi

7.Toženka je bila zaposlena pri tožnici na delovnem mestu računovodja od 4. 3. 2019 do 14. 9. 2019. V 14. členu pogodbe o zaposlitvi je bila za primer kršitve konkurenčne prepovedi (prvi odstavek 39. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) določena pogodbena kazen v višini 20.000,00 EUR za vsako kršitev. Za primer zlorabe baze tožničinih strank oziroma konkurenčni način sodelovanja z njimi je bila v 15. členu posebej določena pogodbena kazen v višini 20.000,00 EUR za vsako kršitev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka kršila citirani določbi pogodbe o zaposlitvi, zato ji je naložilo plačilo pogodbene kazni v skupnem znesku 40.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna odločitev predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

8.V zadevi VIII Ips 173/2017 je revizijsko sodišče sprejelo stališče, da se delavec in delodajalec za primer kršitve konkurenčne prepovedi ne moreta dogovoriti za pogodbeno kazen. Kot je obrazložilo, ZDR1 v drugem odstavku 37. člena (enaka je določba drugega odstavka 39. člena ZDR-1) za primer kršitve konkurenčne prepovedi določa povrnitev škode, torej vzpostavlja povezavo med škodo in možnostjo njene povrnitve, kar pomeni povezavo z določbami o odškodninski odgovornosti delavca za povzročeno škodo. V tem primeru je to odškodninska odgovornost delavca v času delovnega razmerja, ki je v primerjavi s splošno odškodninsko odgovornostjo omiljena in se nanaša le na primere škode, ki jo delavec na delu ali v zvezi z delom povzroči delodajalcu namerno ali iz hude malomarnosti (182. člen ZDR oziroma 177. člen ZDR-1). Delodajalec od delavca lahko zahteva povrnitev škode, ki mu je dejansko nastala, in ne neke hipotetične škode, ki bi mu lahko nastala zaradi konkurenčne dejavnosti v času delovnega razmerja. Na te razloge se je revizijsko sodišče sklicevalo tudi v zadevah VIII Ips 18/2023 in VIII Ips 18/2024, v katerih je prav tako presojalo pogodbeno kazen, ki se je nanašala na kršitev v času trajanja delovnega razmerja, in odločilo, da pogodbena kazen ni dopustna.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako kot v navedenih revizijskih zadevah tudi predmet tega spora pogodbena kazen zaradi kršitve konkurenčne prepovedi oziroma zaradi kršitve v času trajanja delovnega razmerja. Citirana revizijska stališča so zato uporabljiva tudi za ta spor in utemeljujejo zaključek, da pogodbeni kazni iz 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi nista dopustni, ker predstavljata pretiran poseg v pravice in obveznosti toženke, katere odškodninsko odgovornost v času delovnega razmerja urejajo omiljene določbe ZDR-1 (zlasti prvi odstavek 177. člena tega zakona). Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utemeljevala s kršitvijo 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi, presojati v skladu z zakonskimi določbami o odškodninski odgovornosti delavcev (ki jo je tožnica uveljavljala "podredno"), ugodilo pa bi mu lahko le, če bi ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza, odgovornost), na kar pravilno opozarja tudi toženka v pritožbi. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava vseh navedenih predpostavk ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo v celoti, pritožbi tožnice pa delno, razveljavilo I. točko izreka in 2. alinejo II. točke izreka, posledično pa tudi celotno stroškovno odločitev (III. do VI. točka izreka), ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev dosedanjega postopka zaključilo, da je toženka kršila konkurenčno prepoved, ker je v času pred koncem zaposlitve pri tožnici v svojo korist napeljala štiri tožničine stranke k zamenjavi računovodskega servisa. Pritožbeno sodišče se opredeljuje do odločilnih pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija to ugotovitev, saj bo tudi v ponovljenem sojenju vprašanje kršitve konkurenčne prepovedi ključno za presojo protipravnega ravnanja toženke.

11.Neutemeljena je v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o kršitvi konkurenčne prepovedi izključno z indici, ni pa obrazložilo, zakaj ti pretehtajo nad ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje tega zaključka ni oprlo le na indice, ampak tudi na listine in izpovedi ključnih prič. Indice in izvedene dokaze je ovrednotilo tako posamično kot z vidika celotnega postopka, s tem pa je zadostilo metodološkemu napotku iz citirane določbe ZPP. Presojo, da je toženka kršila konkurenčno prepoved, je utemeljilo z ustreznimi odločilnimi razlogi, zato je neutemeljeno nasprotno pritožbeno zatrjevanje, uveljavljana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

12.Zmotna je pritožbena navedba, da noben izvedeni dokaz ne potrjuje ugotovljene kršitve konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je toženka napeljala družbe (J., d. o. o., K., d. o. o., L., d. o. o., M. (Srbija) - podružnica v Sloveniji) k zamenjavi računovodskega servisa v svojo korist, utemeljilo z več okoliščinami, ki jih je podrobno utemeljilo v točkah 7 do 12 sodbe, in jih pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja. Strnilo jih je v pravilno presojo, da toženkino speljevanje tožničinih strank (t. i. pripravljalna dejanja) v času trajanja delovnega razmerja ustreza dejanskemu stanu kršitve konkurenčne prepovedi. Zmoten je pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj bi sodišče prve stopnje ne navedlo konkretnih protipravnih dejanj toženke (vključno s časovno umestitvijo). Protipravno ravnanje predstavlja ugotovljena kršitev konkurenčne prepovedi, katere okoliščine tvorijo njen dejanski stan in kako je bila vanj s svojim postopanjem vpeta toženka, pa izhaja iz izčrpnih razlogov v točkah 7 do 12 prvostopenjske sodbe.

13.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje toženkino sodelovanje z nekdanjimi poslovnimi partnerji tožnice (za katere je po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici opravljala računovodske storitve v družbi N., d. o. o., v kateri je bila zaposlena) štelo za indic, ki ga je povzdignilo nad izvedene dokaze. Učinki toženkinih pripravljalnih dejanj so se seveda odrazili (tudi) v času po prenehanju njenega delovnega razmerja pri tožnici, kar pa ne pomeni, da prvostopenjska presoja predstavlja prikrito konkurenčno klavzulo, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je izvršilna dejanja kršitve konkurenčne prepovedi utemeljilo z okoliščinami, ki spadajo v čas neposredno pred prenehanjem toženkine zaposlitve pri tožnici.

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka napeljala k zamenjavi računovodskega servisa tudi družbo O., d. o. o. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, prvostopenjski razlog, da naj bi ta družba že s 5. 9. 2019 pooblastila P. P. za dostop do portala e-davki, ni skladen s podatkom FURS (l. št. 253, kjer je naveden datum 23. 10. 2019). To naj (upoštevaje tudi druge okoliščine) sodišče prve stopnje ustrezno upošteva v ponovljenem sojenju pri presoji, ali je toženka še v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici napeljala O., d. o. o. k zamenjavi računovodskega servisa.

15.Pritožba zmotno navaja, da se je sodišče prve stopnje obregnilo le ob pisne izjave prič - zakonitih zastopnikov pravnih subjektov, ki naj bi jih toženka napeljala k prenehanju poslovnega odnosa s tožnico, ni pa dokazno ocenilo njihovih izpovedi. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve povzelo bistvo izpovedi teh zakonitih zastopnikov, tj. da so zanikali nagovarjanje s strani toženke, naj v njeno korist zapustijo tožnico. Zakaj jim ni verjelo, je v nadaljevanju (10. in 11. točka obrazložitve) pojasnilo tako z vidika razlage njihovih izpovedi, kot tudi upoštevaje njihove predhodno podane pisne izjave, v katerih verodostojnost je utemeljeno podvomilo zaradi njihove vsebinske identičnosti in neprepričljivih izpovedi zakonitih zastopnikov o nastanku pisnih izjav.

16.Neutemeljene so obsežne navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje prvostopenjski presoji izpovedi H. H. in I. I. Iz izpovedi slednje naj bi po pritožbenem zatrjevanju izhajalo, da dogovori o skupni poslovni poti niso potekali v času, ko je bila toženka še zaposlena pri tožnici, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta priča v nadaljnji izpovedi pojasnila, da se točno ne spomni in je dopustila možnost, da so se o tem pogovarjale tudi kdaj prej (torej še v času toženkine zaposlitve; l. št. 361). Zmotno je tudi pritožbeno razlogovanje, kako konkretneje naj bi priča razumela poslovno dogovarjanje. Ključna je namreč njena potrditev, da so se s toženko in H. H. pogovarjale o skupni poslovni poti (toženka je bila z P. P. dogovorjena, da bi jim "posodil" svoje podjetje za opravljanje računovodskih storitev). Zmotna je tudi pritožbena navedba, da je izpoved H. H. o tem, da je toženka s poslovno idejo o skupnem delovanju k njej pristopila konec poletja, posledica sugestibilnega napeljevanja sodišča. Ta priča je že v okviru proste izpovedi pojasnila, da je toženka v zvezi s to idejo k njej pristopila tedaj, ko je bila še zaposlena pri tožnici, nekje v poletnih mesecih, izhajajoč iz te časovne opredelitve pa je sodišče nato postavljajo priči nadaljnja, podrobnejša vprašanja.

17.Pritožbeno vztrajanje, da toženka v času delovnega razmerja pri tožnici dejansko ni bila prokuristka družbe G., d. o. o. (čeprav je zaradi vpisa v sodni register takšen status formalnopravno imela), ne more vplivati na drugačno dokazno oceno kršitve konkurenčne prepovedi.

18.S sklicevanjem na izpovedi R. R., S. S., H. H. in A. A. ter e-korespondenco, ki jo je v spis vložila toženka, pritožba zatrjuje fluktuacijo strank pri tožnici, pri čemer naj bi odpovedi pogodb s strani poslovnih partnerjev ne bile v vzročni zvezi s toženko, temveč s previsokimi cenami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi za siceršnjo fluktuacijo tožničinih strank niso pomembni. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe J., d. o. o., K., d. o. o., L., d. o. o., M. - podružnica v Sloveniji (in O., d. o. o.) prenehale sodelovati s tožnico.

Škodljivo ravnanje tožničinim poslovnim interesom in ugledu

19.Sodišče prve stopnje se je glede tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala v zvezi z zatrjevanim škodljivim ravnanjem zoper njene poslovne interese in ugled, opredelilo do vseh njenih ključnih trditev. V pritožbi zato zmotno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ker naj bi zavrnilne sodbe v tem delu ne bilo mogoče preizkusiti.

20.V 7. členu pogodbe o zaposlitvi je bila določena prepoved škodljivega ravnanja v smislu 37. člena ZDR-1; za vsako kršitev je bila določena pogodbena kazen v višini 10.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo, ker je zaključilo, da protipravna dejanja niso dokazana. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da tako določena pogodbena kazen sploh ni dopustna, in sicer iz razlogov, ki jih je pojasnilo že v 7. točki obrazložitve. Vztrajanje pritožbe pri plačilu pogodbene kazni zato ni utemeljeno. Tožnica je sicer podredno zahtevala presojo zatrjevanega škodljivega ravnanja tudi po pravilih odškodninske odgovornosti, ki so vsebovana v 177. členu ZDR-1 in 183. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), vendar glede tega dela zahtevka ni razloga za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Tudi z vidika citiranih zakonskih določb namreč predstavljajo podlago presoji ista protipravna dejanja, ta pa po pravilni prvostopenjski oceni, katere razloge pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, niso dokazana.

21.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za dokazano tožničino trditev, da je toženka strašila A. A., da bo tožničino podjetje propadlo, in da je A. A. nagovarjala k prekinitvi delovnega razmerja s tožnico. To sta namreč zanikali tako toženka kot A. A. Te dokazne ocene ne more ovreči posplošeno pritožbeno zatrjevanje, da A. A. ni izpovedala odkrito. Neutemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje preostalega dela izpovedi te priče, saj ta zgolj pritrjuje pravilnosti prvostopenjske ocene. A. A. je namreč pojasnila, da toženka ni izražala nezadovoljstva z delom pri tožnici. Poleg tega iz izpovedi A. A. izhaja, da ne ve, da bi toženko skrbelo, da ne bodo dobili plač, temveč je bila glede tega bolj zaskrbljena priča.

22.Upoštevaje izpovedi toženke, A. A. in drugih prič sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za dokazano tožničino trditev, da so zgolj stranke iz računovodske skupine B., ki jo je vodila toženka, in zgolj v obdobju njene zaposlitve, burno in nenadoma odpovedale pravni pavšal, ker naj bi jih toženka nagovarjala, da ga ne potrebujejo ter da gre le za nateg in nekoristno storitev. To dokazno oceno pritožba neuspešno izpodbija s sklicevanjem na pisno izjavo C. C. (direktor družbe J., d. o. o.), v kateri je izpostavil, da ni bil zadovoljen s pravnimi storitvami, in ki jo je, kot navaja pritožba, pripravila toženka za potrebe tega postopka. Takšna pisna izjava namreč še ne dokazuje, da je toženka prikazovala tožničine pravne storitve C. C. na način, kot se ji očita v tem sporu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved D. D., ki naj bi potrdila, da je bil C. C. zadovoljen s pravnim pavšalom oziroma pravnimi storitvami. D. D. je namreč izpovedala, da je bil zadovoljen s storitvami tožnice (ni poudarila pravnih storitev), poleg tega pa je tudi pojasnila (kar pritožba spregleda), da ni bil zadovoljen s cenami in se je pritoževal, ter še, da ona ne ve, kaj je bil razlog za to, da je prekinil sodelovanje. Tudi z izpovedjo te priče tako ni mogoče ovreči prvostopenjskega zaključka o nedokazanem očitku, da je toženka škodovala ugledu tožnice in razširjala govorice o njenem slabem poslovanju. Očitek je potrdila le zakonita zastopnica tožnice, vsi ostali izvedeni dokazi pa so ga ovrgli.

23.Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogledanega seznama ugotovilo, da so pogodbe o poslovnem sodelovanju odpovedovale tudi stranke iz drugih računovodskih skupin (v 74 % zaradi visoke cene storitev). Pritožba navaja, da se ta seznam nanaša le na odpovedi računovodskih storitev in ne pravnega pavšala; vztraja, da so zgolj pravni pavšal odpovedale le stranke toženkine skupine (T., d. o. o., U., d. o. o., V., d. o. o., Z., d. o. o., a., d. o. o.), v celoti (računovodski in pravni pavšal) pa so pogodbo odpovedali J., d. o. o., L., d. o. o., M. - podružnica v Sloveniji in O., d. o. o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ne glede na to, katere vrste odpovedi vsebuje navedeni seznam, za presojo tožbenega zahtevka ključno, da ni dokazano to, da so bile odpovedi pravnemu pavšalu (četudi so bile podane le v skupini B.) posledica blatenja tožničine pravne službe s strani toženke.

24.Ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku pritožba neutemeljeno zahteva s sklicevanjem na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka speljala štiri stranke tožnici, in z vztrajanjem pri toženkinih napakah. Odškodnino zaradi škodljivega ravnanja poslovnim interesom in ugledu je tožnica podredno utemeljevala s škodo, ki jo je navezala na sodelovanje z družbami T., d. o. o., U., d. o. o., V., d. o. o., Z., d. o. o. in a., d. o. o. (l. št. 41), to pa niso stranke, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je toženka speljala tožnici. Morebitna odškodninska odgovornost v zvezi s speljevanjem strank je tudi sicer predmet tožbenega zahtevka, glede katerega je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena in bo predmet ponovljenega sojenja.

Napake in neodgovorno delo

25.V okviru tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi hujših strokovnih napak in neodgovornega dela toženke (prvi odstavek 177. člena ZDR-1), tožnica zahteva plačilo izgubljenega zaslužka zaradi odpovedi pogodbe s strani družbe E., d. o. o. (v nadaljevanju: E.), plačilo škode zaradi odpravljanja toženkinih napak in plačilo 23,82 EUR navadne škode s pripadajočimi obrestmi.

26.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi za zavrnitev plačila izgubljenega dobička zaradi odpovedi pogodbe s strani E. Ključno tožničino listinsko dokazilo je e-sporočilo, s katerim jo je E. v septembru 2019 obvestil o sprejemu odločitve o prekinitvi pogodbe o vodenju poslovnih knjig. Prvostopenjsko sodišče je celotno vsebino e-sporočila strnilo v zaključek, da je šlo za daljše obdobje, v katerem se je gradilo nezadovoljstvo družbe E., in je presegalo obdobje toženkine zaposlitve pri tožnici. Pritožba temu zaključku nasprotuje in zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, pri čemer iz njenih navedb izhaja, da v tem delu dejansko izpodbija dokazno oceno, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

27.Pritožba navaja, da je v e-sporočilu glede nezadovoljstva z dvigom cen izpostavljeno obdobje šestih mesecev, kar je ravno obdobje toženkine zaposlitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da e-sporočilo res omenja "zelo previsoke" stroške storitve v zadnjega pol leta glede na predhodne mesece, vendar z navedenim ni mogoče utemeljiti toženkine odgovornosti za odpoved pogodbe s strani E. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da cenovna politika tožnice ni bila v toženkini vplivni sferi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da iz celotnega e‑sporočila izhaja, da je E. dejansko "odšel" zaradi nezadovoljstva z opravljenimi storitvami in ne zaradi dviga cen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz e-sporočila ne izhaja, da bi katerikoli izmed okoliščin, ki jih je zapisal v e‑sporočilu, E. pripisal odločilen pomen za podajo odpovedi pogodbe, oziroma ne izhaja, da je zgolj nezadovoljstvo s storitvami vplivalo na odločitev o prekinitvi poslovnega sodelovanja.

28.Po pritožbeni navedbi sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do napak v računovskih storitvah, ki so bile omenjene v e‑sporočilu, in do tega, zakaj toženka zanje ni odgovorna. Uveljavlja torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj izpodbijani del sodbe vsebuje ustrezne razloge tudi o tem. Pritožba zatrjuje, da se edina napaka, ki je navezana na obdobje zadnjega leta, nanaša na neobračunan dopust na plačilnih listah, vse preostale pa se vežejo v čas toženkine zaposlitve. Slednjega sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo. Pravilno je obrazložilo, da napake v e-sporočilu niso bile časovno jasno definirane, iz zapisov, kot npr. da so plačilne liste konstantno pomanjkljivo izračunane (prevoz, malica), plačilni nalogi pozno pripravljeni, da je bila po popravkih plačilnih nalogov zaradi napak obračunana dvakratna priprava obračunskih listov, da računovodstvo ni znalo pripraviti obračuna za mentorski dodatek ..., pa ni mogoče prepričljivo sklepati, da se ti očitki nanašajo zgolj na čas toženkine zaposlitve. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni verjelo tožničini trditvi, da je bil E. z njenimi storitvami v celoti zadovoljen do tedaj, ko je zaposlila toženko.

29.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da napaka glede obračuna odpravnine in plače v mesecu juniju spada v čas toženkine zaposlitve, a ni moglo s prepričanjem zaključiti, da je zanju res odgovorna ona. Pritožba očita, da tožničine navedbe, da gre za napako toženke, ta ni prerekala, zaradi česar je s prvostopenjsko obrazložitvijo kršeno razpravno načelo. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj je toženka že v odgovoru na tožbo zatrdila, da se vsi očitki, zaradi katerih naj bi nastala škoda, nanašajo na delo, ki ga ona ni opravljala in zato ni odškodninsko odgovorna. V zvezi s prvostopenjskimi razlogi o odsotnosti z dela pritožba navaja, da je toženka o tem le izpovedala, ni pa navedla trditev, vendar pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da je trditev o odsotnosti v juliju 2019 po zaslišanju toženke podala tožnica. Nadalje pritožba navaja, da enotedenski dopust toženke od 22. do 29. 7. 2019 še ne pomeni, da je obravnavana napaka izven njene sfere, vendar so po presoji pritožbenega sodišča v prvostopenjski sodbi pravilno upoštevane tudi druge okoliščine, zaradi katerih toženki ni mogoče prepričljivo naprtiti odgovornosti za napako. Kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, iz opisa v e‑sporočilu niti ni mogoče sklepati, ali gre za napako na junijski plačilni listi za mesec maj, ali za napako na julijski plačilni listi za mesec junij, dokumentacije glede napake pa tožnica tudi ni predložila. Tudi sicer je po presoji pritožbenega sodišča ključno, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da je razlog za odpoved pogodbe s strani E. prav napaka glede obračuna odpravnine in plače v juniju (ob tem, da tudi odgovornosti za ostale napake v smislu prvega odstavka 177. člena ZDR-1 ni mogoče pripisati toženki, kot je bilo že obrazloženo).

30.Pritožba navaja, da je tožnica za E. opravljala storitve 16 mesecev in bi s to družbo glede na sklenjeno pogodbo za nedoločen čas zagotovo sodelovala vsaj še eno leto. Pritožbena navedba nima opore v izvedenih dokazih. Glede na pravilno ugotovitev, da je nezadovoljstvo E. s tožničinimi storitvami segalo že v čas pred zaposlitvijo toženke in da je bil E. nezadovoljen tudi s cenovno politiko tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni utemeljeno pričakovati, da bi tožnica upoštevaje normalen tek stvari s to družbo poslovala vsaj še eno leto.

31.Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj okoliščin izven sfere toženke, ki so vplivale na kvaliteto oziroma hitrost storitev (ob začetku delovnega razmerja je nasledila zaostanke; njihovo odpravljanje in opravljanje tekočih opravil je bilo preobsežno delo za le dve osebi v skupini B.; obseg poslovanja je narekoval iskanje tretjega člana te skupine - knjigovodjo, ki ga tožnica ni uspela pridobiti). Pritožba s sklicevanjem na izpoved A. A. neuspešno zanika preobremenjenost. Prvostopenjska ugotovitev je utemeljena v izpovedih R. R. in toženke. A. A. je resda izpovedala, da sta s toženko prosili za pomoč, če sta jo potrebovali in da se ji ne zdi, da bi bili tako zelo obremenjeni, a to ne vpliva na drugačno oceno stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izpovedi te priče namreč obenem izhaja, da ji je toženka pojamrala, ko sta delali že preko polnega delovnega časa ali ko sta se mogoče počutili že preobremenjeni, ter da je tudi priča želela, da bi v skupini B. opravljale delo tri osebe.

16.Neutemeljene so obsežne navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje prvostopenjski presoji izpovedi H. H. in I. I. Iz izpovedi slednje naj bi po pritožbenem zatrjevanju izhajalo, da dogovori o skupni poslovni poti niso potekali v času, ko je bila toženka še zaposlena pri tožnici, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta priča v nadaljnji izpovedi pojasnila, da se točno ne spomni in je dopustila možnost, da so se o tem pogovarjale tudi kdaj prej (torej še v času toženkine zaposlitve; l. št. 361). Zmotno je tudi pritožbeno razlogovanje, kako konkretneje naj bi priča razumela poslovno dogovarjanje. Ključna je namreč njena potrditev, da so se s toženko in H. H. pogovarjale o skupni poslovni poti (toženka je bila z P. P. dogovorjena, da bi jim "posodil" svoje podjetje za opravljanje računovodskih storitev). Zmotna je tudi pritožbena navedba, da je izpoved H. H. o tem, da je toženka s poslovno idejo o skupnem delovanju k njej pristopila konec poletja, posledica sugestibilnega napeljevanja sodišča. Ta priča je že v okviru proste izpovedi pojasnila, da je toženka v zvezi s to idejo k njej pristopila tedaj, ko je bila še zaposlena pri tožnici, nekje v poletnih mesecih, izhajajoč iz te časovne opredelitve pa je sodišče nato postavljajo priči nadaljnja, podrobnejša vprašanja.

32.Nadaljnji tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, je plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi odpravljanja toženkinih napak glede storitev za več strank. Pritožba navaja, da je tožnica v zvezi s tem zahtevala plačilo navadne škode, ne pa izgubljenega dobička, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnica tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da njeni zaposleni in zunanji sodelavec v času, v katerem so odpravljali toženkine napake, niso mogli opravljati storitev za druge tožničine stranke in zato ta ni mogla zaračunati teh ur dela. Tako podane trditve je pravilno pravno kvalificiralo kot uveljavljanje izgubljenega dobička (tretji odstavek 168. člena OZ). Pravilno je tudi obrazložilo, da bi za utemeljenost takšnega zahtevka tožnica morala trditi in dokazati, katerega dela in za katere stranke ti delavci niso izvršili iz razloga, ker so odpravljali toženkine napake. Takšnih trditev (in dokazil) tožnica ni podala, pri čemer tudi v pritožbi zgolj pavšalno vztraja, da bi delavci v primeru, če toženkinih napak ne bi bilo, pač delali za neko drugo stranko, prevzeli kakšno dodatno storitev za zunanjo stranko ali pa šli prej domov.

17.Pritožbeno vztrajanje, da toženka v času delovnega razmerja pri tožnici dejansko ni bila prokuristka družbe G., d. o. o. (čeprav je zaradi vpisa v sodni register takšen status formalnopravno imela), ne more vplivati na drugačno dokazno oceno kršitve konkurenčne prepovedi.

33.Za presojo zahtevka po pravilih o plačilu navadne škode se pritožba neuspešno zavzema z zatrjevanjem, da odpravljanje napak npr. v trajanju dveh ur stane določen znesek, zaradi česar tožnici ni bilo treba dokazovati drugih strank, za katere bi delavci v tem času delali. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je imela tožnica s pogodbenimi strankami sklenjene tudi pogodbe za pavšal, po katerih jim ni zaračunavala delovnih ur računovodij in administratorjev, temveč pavšalne zneske za določeno število poslovnih dogodkov ali določen čas obravnave. Zaposleni zaradi odpravljanja toženkinih napak tudi niso prejeli dodatnega plačila (izpovedi b. b. in c. c., da nista opravljala nadurnega dela), kar je dodatni razlog, da tožbenega zahtevka v nobenem primeru ni mogoče obravnavati po pravilih o navadni škodi.

18.S sklicevanjem na izpovedi R. R., S. S., H. H. in A. A. ter e-korespondenco, ki jo je v spis vložila toženka, pritožba zatrjuje fluktuacijo strank pri tožnici, pri čemer naj bi odpovedi pogodb s strani poslovnih partnerjev ne bile v vzročni zvezi s toženko, temveč s previsokimi cenami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi za siceršnjo fluktuacijo tožničinih strank niso pomembni. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe J., d. o. o., K., d. o. o., L., d. o. o., M. - podružnica v Sloveniji (in O., d. o. o.) prenehale sodelovati s tožnico.

Škodljivo ravnanje tožničinim poslovnim interesom in ugledu

34.Pritožba navaja, da je bil d. d. zunanji pogodbeni partner tožnice in da njegova izpoved o prejemu plačila za odpravljanje napak utemeljuje navadno škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi glede njega tožnica zatrjevala, da v času, ko je odpravljal toženkine napake, ni mogel opravljati drugih storitev za tožničine stranke in jim ta ni mogla zaračunati teh ur dela. Glede na tako podano trditveno podlago je sodišče prve stopnje tudi delo d. d. pravilno presojalo z vidika instituta izgubljenega dobička.

19.Sodišče prve stopnje se je glede tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala v zvezi z zatrjevanim škodljivim ravnanjem zoper njene poslovne interese in ugled, opredelilo do vseh njenih ključnih trditev. V pritožbi zato zmotno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ker naj bi zavrnilne sodbe v tem delu ne bilo mogoče preizkusiti.

20.V 7. členu pogodbe o zaposlitvi je bila določena prepoved škodljivega ravnanja v smislu 37. člena ZDR-1; za vsako kršitev je bila določena pogodbena kazen v višini 10.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo, ker je zaključilo, da protipravna dejanja niso dokazana. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da tako določena pogodbena kazen sploh ni dopustna, in sicer iz razlogov, ki jih je pojasnilo že v 7. točki obrazložitve. Vztrajanje pritožbe pri plačilu pogodbene kazni zato ni utemeljeno. Tožnica je sicer podredno zahtevala presojo zatrjevanega škodljivega ravnanja tudi po pravilih odškodninske odgovornosti, ki so vsebovana v 177. členu ZDR-1 in 183. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), vendar glede tega dela zahtevka ni razloga za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Tudi z vidika citiranih zakonskih določb namreč predstavljajo podlago presoji ista protipravna dejanja, ta pa po pravilni prvostopenjski oceni, katere razloge pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, niso dokazana.

35.Ker je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo - izgubljeni dobiček, ki naj bi tožnici nastala zaradi odpravljanja toženkinih napak, že iz navedenih razlogov neutemeljen, niso odločilnega pomena pritožbene navedbe o tem, da je toženka storila napake, iz katerih naj bi izvirala tako zatrjevana škoda. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za dokazano tožničino trditev, da je toženka strašila A. A., da bo tožničino podjetje propadlo, in da je A. A. nagovarjala k prekinitvi delovnega razmerja s tožnico. To sta namreč zanikali tako toženka kot A. A. Te dokazne ocene ne more ovreči posplošeno pritožbeno zatrjevanje, da A. A. ni izpovedala odkrito. Neutemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje preostalega dela izpovedi te priče, saj ta zgolj pritrjuje pravilnosti prvostopenjske ocene. A. A. je namreč pojasnila, da toženka ni izražala nezadovoljstva z delom pri tožnici. Poleg tega iz izpovedi A. A. izhaja, da ne ve, da bi toženko skrbelo, da ne bodo dobili plač, temveč je bila glede tega bolj zaskrbljena priča.

36.Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do plačila navadne škode, ki naj bi ji nastala v okviru sodelovanja s stranko F., d. o. o., in katere povzročitev je očitala toženki. Ker o tem prvostopenjska sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo, sodbo v 1. alineji II. točke izreka razveljavilo za znesek 23,82 EUR z obrestmi od 15. 9. 2019 do prenehanja obveznosti, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V ostalem je pritožbo glede plačila škode za napake in neodgovorno delo ter v celoti glede plačila škode zaradi škodljivega ravnanja tožničinim poslovnim interesom in ugledu zavrnilo, ter v tem delu odločitev v 1. alineji II. točke izreka prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

22.Upoštevaje izpovedi toženke, A. A. in drugih prič sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za dokazano tožničino trditev, da so zgolj stranke iz računovodske skupine B., ki jo je vodila toženka, in zgolj v obdobju njene zaposlitve, burno in nenadoma odpovedale pravni pavšal, ker naj bi jih toženka nagovarjala, da ga ne potrebujejo ter da gre le za nateg in nekoristno storitev. To dokazno oceno pritožba neuspešno izpodbija s sklicevanjem na pisno izjavo C. C. (direktor družbe J., d. o. o.), v kateri je izpostavil, da ni bil zadovoljen s pravnimi storitvami, in ki jo je, kot navaja pritožba, pripravila toženka za potrebe tega postopka. Takšna pisna izjava namreč še ne dokazuje, da je toženka prikazovala tožničine pravne storitve C. C. na način, kot se ji očita v tem sporu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved D. D., ki naj bi potrdila, da je bil C. C. zadovoljen s pravnim pavšalom oziroma pravnimi storitvami. D. D. je namreč izpovedala, da je bil zadovoljen s storitvami tožnice (ni poudarila pravnih storitev), poleg tega pa je tudi pojasnila (kar pritožba spregleda), da ni bil zadovoljen s cenami in se je pritoževal, ter še, da ona ne ve, kaj je bil razlog za to, da je prekinil sodelovanje. Tudi z izpovedjo te priče tako ni mogoče ovreči prvostopenjskega zaključka o nedokazanem očitku, da je toženka škodovala ugledu tožnice in razširjala govorice o njenem slabem poslovanju. Očitek je potrdila le zakonita zastopnica tožnice, vsi ostali izvedeni dokazi pa so ga ovrgli.

23.Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogledanega seznama ugotovilo, da so pogodbe o poslovnem sodelovanju odpovedovale tudi stranke iz drugih računovodskih skupin (v 74 % zaradi visoke cene storitev). Pritožba navaja, da se ta seznam nanaša le na odpovedi računovodskih storitev in ne pravnega pavšala; vztraja, da so zgolj pravni pavšal odpovedale le stranke toženkine skupine (T., d. o. o., U., d. o. o., V., d. o. o., Z., d. o. o., a., d. o. o.), v celoti (računovodski in pravni pavšal) pa so pogodbo odpovedali J., d. o. o., L., d. o. o., M. - podružnica v Sloveniji in O., d. o. o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ne glede na to, katere vrste odpovedi vsebuje navedeni seznam, za presojo tožbenega zahtevka ključno, da ni dokazano to, da so bile odpovedi pravnemu pavalu (četudi so bile podane le v skupini B.) posledica blatenja tožničine pravne službe s strani toženke.

37.Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka. Že zgolj za potrebe odločitve o temelju odškodninskega zahtevka zaradi kršitve konkurenčne prepovedi je treba raziskati obsežne sklope dejstev, ki jih sodišče prve stopnje doslej še ni v celoti ugotavljalo - tj. vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V primeru ugotovitve njihovega obstoja bo moralo raziskati dejstva o utemeljenosti zahtevka po višini in izvesti v zvezi s tem predlagane dokaze strank, kar tudi še ni bilo predmet dosedanjega postopka. Nadalje bo moralo glede škode, ki naj bi nastala v okviru sodelovanja s stranko F., d. o. o., ugotoviti vsa odločilna dejstva in odločiti tudi o utemeljenosti tega zahtevka, kar je v dosedanjem sojenju izostalo. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo (zlasti ne v navedenem obsegu), pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

24.Ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku pritožba neutemeljeno zahteva s sklicevanjem na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka speljala štiri stranke tožnici, in z vztrajanjem pri toženkinih napakah. Odškodnino zaradi škodljivega ravnanja poslovnim interesom in ugledu je tožnica podredno utemeljevala s škodo, ki jo je navezala na sodelovanje z družbami T., d. o. o., U., d. o. o., V., d. o. o., Z., d. o. o. in a., d. o. o. (l. št. 41), to pa niso stranke, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je toženka speljala tožnici. Morebitna odškodninska odgovornost v zvezi s speljevanjem strank je tudi sicer predmet tožbenega zahtevka, glede katerega je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena in bo predmet ponovljenega sojenja.

Napake in neodgovorno delo

38.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

25.V okviru tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi hujših strokovnih napak in neodgovornega dela toženke (prvi odstavek 177. člena ZDR-1), tožnica zahteva plačilo izgubljenega zaslužka zaradi odpovedi pogodbe s strani družbe E., d. o. o. (v nadaljevanju: E.), plačilo škode zaradi odpravljanja toženkinih napak in plačilo 23,82 EUR navadne škode s pripadajočimi obrestmi.

-------------------------------

26.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi za zavrnitev plačila izgubljenega dobička zaradi odpovedi pogodbe s strani E. Ključno tožničino listinsko dokazilo je e-sporočilo, s katerim jo je E. v septembru 2019 obvestil o sprejemu odločitve o prekinitvi pogodbe o vodenju poslovnih knjig. Prvostopenjsko sodišče je celotno vsebino e-sporočila strnilo v zaključek, da je šlo za daljše obdobje, v katerem se je gradilo nezadovoljstvo družbe E., in je presegalo obdobje toženkine zaposlitve pri tožnici. Pritožba temu zaključku nasprotuje in zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, pri čemer iz njenih navedb izhaja, da v tem delu dejansko izpodbija dokazno oceno, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

27.Pritožba navaja, da je v e-sporočilu glede nezadovoljstva z dvigom cen izpostavljeno obdobje šestih mesecev, kar je ravno obdobje toženkine zaposlitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da e-sporočilo res omenja "zelo previsoke" stroške storitve v zadnjega pol leta glede na predhodne mesece, vendar z navedenim ni mogoče utemeljiti toženkine odgovornosti za odpoved pogodbe s strani E. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da cenovna politika tožnice ni bila v toženkini vplivni sferi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da iz celotnega e‑sporočila izhaja, da je E. dejansko "odšel" zaradi nezadovoljstva z opravljenimi storitvami in ne zaradi dviga cen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz e-sporočila ne izhaja, da bi katerikoli izmed okoliščin, ki jih je zapisal v e‑sporočilu, E. pripisal odločilen pomen za podajo odpovedi pogodbe, oziroma ne izhaja, da je zgolj nezadovoljstvo s storitvami vplivalo na odločitev o prekinitvi poslovnega sodelovanja.

1Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

28.Po pritožbeni navedbi sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do napak v računovskih storitvah, ki so bile omenjene v e‑sporočilu, in do tega, zakaj toženka zanje ni odgovorna. Uveljavlja torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj izpodbijani del sodbe vsebuje ustrezne razloge tudi o tem. Pritožba zatrjuje, da se edina napaka, ki je navezana na obdobje zadnjega leta, nanaša na neobračunan dopust na plačilnih listah, vse preostale pa se vežejo v čas toženkine zaposlitve. Slednjega sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo. Pravilno je obrazložilo, da napake v e-sporočilu niso bile časovno jasno definirane, iz zapisov, kot npr. da so plačilne liste konstantno pomanjkljivo izračunane (prevoz, malica), plačilni nalogi pozno pripravljeni, da je bila po popravkih plačilnih nalogov zaradi napak obračunana dvakratna priprava obračunskih listov, da računovodstvo ni znalo pripraviti obračuna za mentorski dodatek ..., pa ni mogoče prepričljivo sklepati, da se ti očitki nanašajo zgolj na čas toženkine zaposlitve. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni verjelo tožničini trditvi, da je bil E. z njenimi storitvami v celoti zadovoljen do tedaj, ko je zaposlila toženko.

29.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da napaka glede obračuna odpravnine in plače v mesecu juniju spada v čas toženkine zaposlitve, a ni moglo s prepričanjem zaključiti, da je zanju res odgovorna ona. Pritožba očita, da tožničine navedbe, da gre za napako toženke, ta ni prerekala, zaradi česar je s prvostopenjsko obrazložitvijo kršeno razpravno načelo. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj je toženka že v odgovoru na tožbo zatrdila, da se vsi očitki, zaradi katerih naj bi nastala škoda, nanašajo na delo, ki ga ona ni opravljala in zato ni odškodninsko odgovorna. V zvezi s prvostopenjskimi razlogi o odsotnosti z dela pritožba navaja, da je toženka o tem le izpovedala, ni pa navedla trditev, vendar pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da je trditev o odsotnosti v juliju 2019 po zaslišanju toženke podala tožnica. Nadalje pritožba navaja, da enotedenski dopust toženke od 22. do 29. 7. 2019 še ne pomeni, da je obravnavana napaka izven njene sfere, vendar so po presoji pritožbenega sodišča v prvostopenjski sodbi pravilno upoštevane tudi druge okoliščine, zaradi katerih toženki ni mogoče prepričljivo naprtiti odgovornosti za napako. Kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, iz opisa v e‑sporočilu niti ni mogoče sklepati, ali gre za napako na junijski plačilni listi za mesec maj, ali za napako na julijski plačilni listi za mesec junij, dokumentacije glede napake pa tožnica tudi ni predložila. Tudi sicer je po presoji pritožbenega sodišča ključno, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da je razlog za odpoved pogodbe s strani E. prav napaka glede obračuna odpravnine in plače v juniju (ob tem, da tudi odgovornosti za ostale napake v smislu prvega odstavka 177. člena ZDR-1 ni mogoče pripisati toženki, kot je bilo že obrazloženo).

2Delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

30.Pritožba navaja, da je tožnica za E. opravljala storitve 16 mesecev in bi s to družbo glede na sklenjeno pogodbo za nedoločen čas zagotovo sodelovala vsaj še eno leto. Pritožbena navedba nima opore v izvedenih dokazih. Glede na pravilno ugotovitev, da je nezadovoljstvo E. s tožničinimi storitvami segalo že v čas pred zaposlitvijo toženke in da je bil E. nezadovoljen tudi s cenovno politiko tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni utemeljeno pričakovati, da bi tožnica upoštevaje normalen tek stvari s to družbo poslovala vsaj še eno leto.

3Nespoštovanje odpovednega roka s strani delavca.

31.Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj okoliščin izven sfere toženke, ki so vplivale na kvaliteto oziroma hitrost storitev (ob začetku delovnega razmerja je nasledila zaostanke; njihovo odpravljanje in opravljanje tekočih opravil je bilo preobsežno delo za le dve osebi v skupini B.; obseg poslovanja je narekoval iskanje tretjega člana te skupine - knjigovodjo, ki ga tožnica ni uspela pridobiti). Pritožba s sklicevanjem na izpoved A. A. neuspešno zanika preobremenjenost. Prvostopenjska ugotovitev je utemeljena v izpovedih R. R. in toženke. A. A. je resda izpovedala, da sta s toženko prosili za pomoč, če sta jo potrebovali in da se ji ne zdi, da bi bili tako zelo obremenjeni, a to ne vpliva na drugačno oceno stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izpovedi te priče namreč obenem izhaja, da ji je toženka pojamrala, ko sta delali že preko polnega delovnega časa ali ko sta se mogoče počutili že preobremenjeni, ter da je tudi priča želela, da bi v skupini B. opravljale delo tri osebe.