Jedro

Kadar so toženčeve trditve v pritožbi, da po plačilu dolga ni pripoznal, pač pa je priznal le dejstvo prejema denarja, zaradi pomanjkljivega zapisnika z glavne obravnave, na kateri je prišlo do izdaje sodbe na podlagi pripoznave, ne da preizkusiti, sodnik poročevalec opravi poizvedbe pri prvem sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 1.651.388,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1996 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 73.783,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti oziroma pod vplivom zvijače ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pojasnjuje, da je tožena stranka na obravnavi res priznala, da je od tožnika prejela 18.000 DEM, pri čemer pa ji ni bila dana možnost pojasnila, na kakšni osnovi je navedeni znesek prejela. Upoštevati je potrebno, da gre za prava neuko stranko, ki je priznala golo dejstvo prejema denarja, ki pa ni predstavljalo posojila, imelo za posledico sodbo na podlagi pripoznave, ki pa vključuje ne le vračilo denarja, ampak tudi nezakonito obračunane obresti. Tožena stranka ni bila zadostno poučena o posledici svojega priznanja. Nedvomno je bila tedaj, ko je lahkoverno priznala, da je od tožnika res prejela denar, v zmoti, saj je na vprašanje sodišča odgovorila le delno, nakar se sodišče ni več spuščalo v nadaljno ugotavljanje dejanskega stanja in je postopek zaključilo. Poudariti je, da tožena stranka ni imela namena pripoznave neupravičene terjatve, temveč je bilo njeno priznanje omejeno zgolj na vprašanje, ali je ta denar res prejela. Svoje zmotno priznanje pa je dala tudi pod vplivom zvijače, na kar kažejo okoliščine, v katerih je prišlo do predmetne situacije. Tožnik in toženec sta bila dolgoletna prijatelja in toženec je v letu 1978 nesebično pomagal tožniku pri gradnji njegovega vikenda tako finančno kot z delom, pri čemer mu je denar brezobrestno posodil. V letu 1996 pa je toženec prišel v večjo finančno stisko, njegova dograjena hiša je bila neopremljena in ko je to omenil tožniku mu je le-ta takoj "vrnil" pomoč in ponudil 18.000 DEM, saj se je zavedal, da tožencu dolguje vsaj še dvakrat toliko.

Čez par dni pa je tožnik prišel k tožencu z že napisanim potrdilom, datiranim na 7.10.1996 in ga prosil, naj ga podpiše, češ, da se ločuje in da potrdilo o posojilu potrebuje v izogib eventuelnim zapletom pri razdelitvi premoženja s še tedanjo ženo. Toženec je to potrdilo lahkoverno podpisal, v popolnem zaupanju do tožnika, sedaj pa tožnik izsiljuje s tožbo vračilo denarja, ki predstavlja le poravnavo njegovega lastnega dolga. Poleg tega je tožnik tožencu tudi grozil, toženec je bil v času, ko je bila glavna obravnava hudo bolan in je čakal na operacijo kolkov, pod vplivom močnih zdravil je bila oslabljena tudi njegova volja, da bi se branil pred neupravičeno tožbo. Na dan obravnave pa je tožnik taktiko spremenil in pričel prepričevati toženca, da bo neupravičena tožba takoj po obravnavi pozabljena, v kolikor bo toženec priznal, da je res dobil denar in je pod vplivom te zvijače tožnika toženec storil ponovno nepopravljivo napako. Dejansko stanje bi se lahko ugotovilo izključno le z natančnim zaslišanjem toženca, katerega pa sodišče glede na toženčevo izjavo ni več ugotavljalo.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga zavrnitev neutemlejenih in nedokazanih pritožbenih navedb. V konkretnem primeru niso podani razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. odst. 353. čl. ZPP, saj zmota, prisila ali zvijača niso z ničemer izkazane. Poudarja tudi, da je toženec na naroku imel možnost podati vse navedbe, ki jih sedaj navaja v obrazložitvi pritožbe. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko toženec v pritožbi zatrjuje, da tožebenega zahtevka ni pripoznal, uveljavlja torej relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77 v zvezi z 331. členom ZPP/77. Prvi odstavek 331. člena ZPP/77 obravnava izdajo sodbe zaradi izostanka in sicer določa, da če toženec do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožniku je potrebno pojasniti, da je pripoznava v civilni pravdi enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen.

Predmet pripoznave je torej tožbeni zahtevek, ne pa njegova dejanska podlaga ali pravna kvalifikacija. Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče ne raziskuje ali je pripoznava tudi dejansko in pravno utemeljena. Prvostopno sodišče je torej ravnalo povsem pravilno, ko ob pripoznavi tožbenega zahtevka dejanskega stanja ni ugotavljalo in so tozadevne pritožbene navedbe, da bi ga moralo, pravno zmotne. Ker pa pritožnik izpostavlja, da ni pripoznal tožbenega zahtevka, pač pa da je priznal le golo dejstvo prejema denarja, kar pa glede na obrazloženo ne predstavlja pripoznave tožbenega zahtevka, saj se priznanje nanaša zgolj na dejansko podlago oziroma na trditve o dejstvih, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 361. čl. ZPP/77 pri prvostopnem sodišču opravilo poizvedbe glede zatrjevane procesne kršitve nepripoznave tožbenega zahtevka oziroma zgoj priznanja dejstva prejema denarja. Prvostopno sodišče je v svojem odgovoru glede zatrjevanih procesnih kršitev pojasnilo, da je tudi v obravnavanem primeru toženca, tako kot vedno stori, seznanilo s tožbenim zahtevkom, torej s tem, kaj tožnik od toženca zahteva, kot vedno je tudi strankama v obravnavani pravdni zadevi dala možnost poravnave, vendar je toženec praktično takoj po predočenju kaj tožnik od njega zahteva na vprašanje sodišča, če tožbeni zahtevek pripoznava, odgovoril, da ga, pri čemer ni kazal nikakršne negotovosti, da ne bi vedel, kaj pripoznava, razpravljajoča sodnica pa ga je povprašala po pripoznavi zato, ker je toženec po predočenju za kakšen tožbeni zahtevek gre, odgovoril v smislu "pa kaj če je dolžan". Iz odgovora prvostopnega sodišča še izhaja, da je toženec vešč pravdanja, ter da je dosedaj že tudi enkrat v drugi pravdni zadevi istega sodišča pod opr.št. P 69/97 pripoznal tožbeni zahtevek, sicer pa je sodišče predložila tudi seznam pravdnih zadev, v katerih je toženec sodeloval kot stranka in ki so že vse končane najmanj na prvi stopnji, pri čemer iz seznama izhaja, da gre kar za deset pravdnih zadev.

Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ne dvomi več, da je tožbeni zahtevek toženec pripoznal, sicer pa je pritožbeno sodišče poizvedbe glede zatrjevane procesne kršitve opravilo (zgolj) zato, ker spričo skopega zapisa v zapisniku z glavne obravnave, na kateri je prišlo do pripoznave tožbenega zahtevka, zatrjevanih pritožbenih kršitev ni moglo preizkusiti. Na podlagi navedenega se izkaže, da je bila izpodbijana sodba na podlagi pripoznave izdana v skladu s 1. odst. 331. čl. ZPP/77, kar pomeni, da torej prvostopno sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP/77. Naslednji pritožbeni razlog, ki ga pritožnik uveljavlja, pa je tisti po 3. odst. 353. čl. ZPP/77, da je bila sodba na podlagi pripoznave izdana v zmoti in pod vplivom prisile in zvijače. V pritožbi pritožnik uveljavlja dve svoji zmoti in sicer kot prvo "priznanje zgolj prejema denarja pri čemer ni vedel, da bo imelo to za posledico sodbo na podlagi pripoznave". Ta uveljavljana zmota seveda ne ustreza kriterijem bistvene zmote po 61. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZOR), zaradi česar jo pravno zgrešeno uveljavlja kot pritožbeni razlog. Priznanje resničnega dejstva namreč že samo po sebi ne more predstavljati zmote, s katero bi se lahko izpodbila izdana sodba na podlagi pripoznave, saj v kolikor bi bilo res, da je priznal le golo dejstvo, sodnica ne bi smela izdati sodbe na podlagi pripoznave oziroma bi bila ta nezakonita in v posledici toženčeve pritožbe zaradi odsotnosti pripoznave tožbenega zahtevka oz. zgolj priznanja resničnega dejstva, razveljavljena. Ni pomembno torej kaj je toženec vedel ali ne vedel oziroma česar se je zavedal ali ne zavedal ob priznanju golega dejstva (seveda v kolikor bi bilo tako), pač pa je pomembna v primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave zgolj zakonitost ali nezakonitost procesne reakcije sodišča na takšno toženčevo izjavo.

Nadaljnji uveljavljani razlog zvijače, po 65. čl. ZOR prevare, pa se nanaša zagolj na zatrjevanje prevare v zvezi z izdajo podtrdila o posojilu in nikakor ne na edino relevantno in zato upoštevno prevaro pri izjavi pripoznave tožbenega zahtevka. Tudi, če bi tožnik toženca prevaral pri izdaji potrdila o posojilu, to na ugotovljeno pripoznavo nima nobenega vpliva, saj kot je bilo že obrazloženo, v primeru pripoznave tožbenega zahtevka sodišče ne raziskuje, ali je pripoznava tudi dejansko (in pravno) utemeljena. Kot zvijačo oziroma prevaro pa toženec uveljavlja tudi toženčevo ravnanje, ko ga je ta prepričal, da bo neupravičena tožba takoj po obravnavi pozabljena, v kolikor bo toženec priznal, da je res dobil denar. Tozadevna trditev pritožnika je po pritožbenem mnenju dejansko nepripričljiva in pravno neupoštevna. Zatrjevano tožnikovo prepričevanje, "da bo neupravičena tožba takoj po obravnavi pozabljena, če bo toženec priznal, da je res dobil denar", je spričo potrdila, s katerim razpolaga tožnik, seveda povsem neprepričljivo in nesprejemljivo, saj s ponovnim priznanjem samega prejema denarja (kar izhaja že iz potrdila) tožnik ne bi ničesar bistvenega potrdila. Edino logično bi torej bilo, če bi tožnik zvijačno pritiskal na toženca, da tožbeni zahtevek pripozna, saj bi le od tega imel pravno korist, kar pa se ne zatrjuje. Pa tudi če bi bilo tako in bi zato toženec tožbeni zahtevek res pripoznal, ker bi verjel, da bo zadeva brez posledic zaključena, (kar v logično pravnem jeziku lahko edino pomeni, da kljub sodbi tožnik ne bo izterjal svoje terjatve) takšnega tožnikovega ravnanja ne bi bilo mogoče opredeliti kot zvijače oziroma prevare. Lahkovernost in naivnost (tudi če bi bili res podani) namreč še ne pomenita prevare, saj takšne zmote potem ne povzroči druga stranka, pač pa jo zakrivi sam "prevarani".

Kar pa se tiče uveljavljane grožnje, pod vplivom katere naj bi toženec (tudi) pripoznal tožbeni zahtevek, pa je tožencu potrebno pojasniti, da uveljavljana grožnja ne more ustrezati grožnji po čl. 60 ZOR, saj toženec sploh ne pojasni za kakšno grožnjo je šlo. Ker je zatrjevana grožnja povsem nedefinirana in abstraktna, je že zaradi tega nemogoče zaključiti, da je tožnik z nedopustno grožnjo povzročil pri tožencu utemeljen strah, zaradi katerega je ta pripoznal tožbeni zahtevek. Zato so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja o hudi bolezni toženca in močnih zdravilih, zaradi česar naj bi bila njegova volja oslabljena, neupoštevna.

Tako se izkaže, da sodba na podlagi pripoznave ni bila izdana pod vplivom zmote, sile in zvijače. Na podlagi povedanega je torej pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje po čl. 368. ZPP/77.