Jedro

Če bi bil tožnik lizingojemalec, bi bil kot tak opredeljen in poimenovan v pogodbi, poleg tega je nelogično tudi, da tožnik v ugovoru tretjega, ki ga je vložil v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ni navajal, da je sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu in ni navajal pravne podlage za uporabo nepremičnin. Ker tožnik ni izkazal, da je lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, svojo pravico do posesti predmeta lizinga pa je utemeljeval na tej okoliščini, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 19. 4. 2024 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je zoper njega nedopustna izvršba Okrajnega sodišča v Ljubljani I 000/2022 za izpraznitev nepremičnin, navedenih v izreku izpodbijane odločbe in izročitev teh nepremičnin toženki (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki plačati njene stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno razveljavilo Aneks št. 1. Pristnost in veljavnost aneksa je upoštevalo, dejansko pa ga je mimo vseh zahtev pravdnih strank razveljavilo. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je s podpisom Aneksa št. 1. vstopil v lizing pogodbo kot stranka, torej kot lizingojemalec in ne zgolj kot porok. Pritožba izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določil Aneksa št. 1, in sicer do 2., 4. in 11. člena, ampak je le pavšalno pritrdilo stališču toženke in ocenilo, da je s prenehanjem osnovne pogodbe o lizingu zaradi stečaja lizingojemalca A. A., d. o. o., prenehal veljati tudi Aneks št. 1. Stališče sodišča je napačno, ker pogodba o lizingu v razmerju do tožnika nikoli ni prenehala. Toženka na tožnika tudi nikoli ni naslovila odstopa od pogodbe, kar je storila v primeru porokov B. B. in A. A.

Sodišče je svojo odločitev obrazložilo še z drugimi napačnimi stališči. Sodna praksa je utemeljila samostojnost in pravno naravo aneksa, posebej v primerih, ko je sklenitelj tretja oseba. Stališče sodne prakse je, da aneks ni nič drugega kot nova pogodba, čeprav se to ime v praksi uporablja kot oznaka za pogodbo, ki je povezana z neko že obstoječo (osnovno) pogodbo.

Na podlagi tožnikovega zaslišanja je sodišče ocenilo, da se je njegova izpovedba nanašala pretežno na to, da bi s plačilom postal lastnik sorazmernega dela nepremičnin in je to izpovedbo uporabilo kot argument za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Razlogovanje sodišča je napačno, saj je bil namen tožnika postati lastnik nepremičnine, pravico za to mu je dala tudi toženka z Aneksom št. 1., točneje v 2. členu točki 2.4 in v 11. členu.

V 26. točki obrazložitve je sodišče povzelo pričevanje C. C., vendar v škodo tožnika. Priča je podpisnica aneksa, ki je s podpisom potrdila identiteto stranke in pristnost podpisov, izpoved o tem, kako se spominja običajnih primerov, pa potrjuje ravno to, da je bil položaj tožnika v zadevnem primeru drugačen, kar bi moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati. Določbe aneksa so jasne in jih ni mogoče razlagati drugače, kot se glasijo.

V 27. in 28. točki sodbe je sodišče zavzelo stališče, da sta prenehali veljati tako pogodba o lizingu kot Aneks št. 1, kar ne drži. Toženka je odstop od pogodbe izjavila porokoma A. A. in B. B. s posebno izjavo z dne 13. 3. 2017, pri čemer imenovana nista stranki pogodbe o lizingu. Odstop je toženka izjavila po tem, ko je bil glavni dolžnik A. A. že izbrisan iz sodnega registra. Stečajni postopek je bil končan 19. 7. 2016. To pomeni, da je toženka kljub stečaju družbe pogodbo vzdrževala v veljavi v razmerju do obeh porokov vse do podaje odstopnih izjav 13. 3. 2017. Ne drži, da je z izbrisom družbe lizingojemalca pogodba prenehala. Toženka je v veljavi vzdržala Aneks št. 1. in ga do danes ni odpovedala, od njega ni odstopila in ga je "razveljavilo" sodišče z izpodbijano sodbo, pri čemer toženka, ki je trdila, da ni pristen, tega sploh ni zahtevala.

Glede sklicevanja sodišča na odločbo Ip 576/2022 tožnik v pritožbi poudarja, da je bila omenjena odločba izdana v izvršilnem postopku na izpraznitev nepremičnine, tožnik je ob seznanitvi s tem postopkom moral vlagati pravna sredstva v kratkih rokih, stresu in stiski, zato očitek, da v njih ni navajal vseh pravnih argumentov v svojo korist (obstoja aneksa), ni življenjski.

Sodišče v 29. točki razlaga, da ni prišlo do prenosa lizinga, saj bi tožnik moral izkazati, da redno izpolnjuje obveznosti iz naslova lizinga. To ne drži, čeprav s to obrazložitvijo sodišče dejansko priznava obstoj pravnega razmerja iz pogodbe o lizingu, saj tožniku očita, da obveznosti iz pogodbe ne izpolnjuje. Sklenitev pogodbe ni povezana z izpolnjevanjem pogodbe, prav tako neizpolnjevanje ne pomeni samodejnega prenehanja pogodbenega razmerja. Sicer je tudi trditev o neizpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja netočna in sporna, ker je bilo v nepremičnino lizingojemalca in porokov vloženega veliko denarja s soglasjem toženke, da bo vložena sredstva upoštevala pri obračunu dolga, o čemer kasneje ni želela slišati. Tudi obračuni dolga s strani toženke v preteklosti so bili različni, dokumentacije o tem sploh ni bilo. Tožnik je dokazano in ne domnevno toženki plačal 31.675,83 EUR, po lastni izpovedbi pa več kot 50.000 EUR.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve, da je izvršba, ki jo je predlagala toženka in ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I 000/2022 z izpraznitvijo nepremičnin, ki so navedene v tožbenem predlogu, do tožnika nedopustna. Tožnik je trdil, da ni podpisal le poroštvene izjave, temveč je na podlagi Aneksa št. 1. z dne 14. 11. 2013 sopogodbenik toženke po Pogodbi o finančnem lizingu z dne 25. 10. 2007 (A7). Trdil je, da je izvršba na nepremičninah nedopustna zato, ker je z Aneksom št. 1 (A8) vstopil v pogodbeno razmerje, ki je obstajalo med toženko in pravno osebo A. A. d.o.o., kot lizingojemalec in ne zgolj kot porok. Toženka pa ga ni obvestila o odstopu od pogodbe o lizingu, ki ga je zoper poroka A. A. in B. B. podala 13. 3. 2017 po koncu stečajnega postopka nad lizingojemalcem A. A. d.o.o. Navaja, da bi toženka tudi zoper njega morala odstopiti od pogodbe in to potem, ko bi ga najprej pozvala na izpolnitev obveznosti. Ker toženka tožniku pogodbe ni odpovedala, Pogodba o finančnem lizingu zanj še vedno velja. S prenehanjem lizingojemalca Pogodba o finančnem lizingu ni prenehala, prav tako ni prenehal veljati Aneks št. 1. Ker je Pogodba o finančnem lizingu veljavna, ima tožnik pravico do posesti na nepremičninah, ki so predmet pogodbe.

6.Toženka je zahtevku tožnika nasprotovala. Navajala je, da iz Aneksa št. 1, ki je ponarejen, ne izhaja, da je tožnik postal lizingojemalec, temveč je tožnik v Aneksu št. 1. nastopal zgolj v vlogi poroka. Ker je prenehalo pogodbeno razmerje med lizingodajalcem in lizingojemalcem, je posledično prenehal veljati tudi Aneks št. 1 k tej pogodbi. Poleg tega je toženka podala obširne navedbe o tem, zakaj navedeni Aneks št. 1 ni pristen ( je ponarejen), in sicer: ker ga toženka nima v svojih evidencah, ker toženka ni sklepala aneksov na papirju, ki vsebuje logotip podjetja ali navedbo poslovalnic ali žig podjetja, logotip, ki je bil uporabljen, se je uporabljal v letu 2009, ne pa leta 2013, aneks tudi ni bil parafiran s strani oseb, ki so pri toženki zadolžene za pregled pogodb in aneksov, prav tako se tožnik v izvršilnem postopku, ko je podal ugovor tretjega, ni skliceval na Aneks št. 1, v ugovoru je navedel, da živi v nepremičninah od leta 2015 dalje, medtem ko v tem postopku trdi, da je pravico do posesti na podlagi aneksa pridobil leta 2013. Prav tako pa je B. B. v predlogu za obnovo postopka II P 2753/2017 trdila, da se je z Aneksom št. 1 seznanila šele leta 2021 oziroma 2022, pri čemer je, kot izhaja iz Aneksa št. 1, podpisnica Aneksa št. 1 na strani za lizingojemalca prav B. B., ki je nastopala v vlogi direktorja lizingojemalca.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Pogodba o finančnem lizingu (A7) zaradi stečaja lizingojemalca, ki nima univerzalnih pravnih naslednikov, z izbrisom lizingojemalca prenehala1, posledično je štelo, da je zaradi prenehanja glavne pogodbe prenehal veljati tudi Aneks št. 1. k Pogodbi o finančnem lizingu. Pritožba navedeni materialno pravni zaključek graja in izpostavlja, da je tožnik s podpisom Aneksa št. 1 vstopil v pogodbeno razmerje in postal tudi sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, s čimer je pridobil pravico do posesti nepremičnin. Dokazni postopek sodišča prve stopnje tega ni potrdil (glej 29. točka izpodbijane sodbe). Iz Aneksa št. 1. k Pogodbi o finančnem lizingu namreč jasno izhaja, da ga je tožnik podpisal kot porok. Da je tožnik zgolj porok, izhaja tako že iz uvoda Aneksa št. 1, prav tako iz 2. člena Aneksa, ki v točki 2.1. določa, da se lizing pogodba dopolni z vstopom novega poroka (in ne lizingojemalca), kot tudi iz tožnikovega podpisa na aneksu, ki ga je tožnik podpisal v svojstvu poroka, saj je njegov podpis pod navedbo besede porok, medtem ko je kot lizingojemalec v Aneksu št. 1 navedeno le podjetje A. A., d. o. o. Pod navedbo lizingojemalca pa je pod žigom pravne osebe A. A. d. o. o. podpis B. B., ki je bila direktorica lizingojemalca. Prav tako iz 16. člena aneksa izhaja, da je aneks sestavljen v treh izvodih, od katerih lizingodajalec, lizingojemalec ter porok prejmejo vsak po en izvod. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da do prenosa lizinga na tožnika ni prišlo. Ker tožnik ni izkazal, da je lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, svojo pravico do posesti predmeta lizinga pa je utemeljeval na tej okoliščini, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

8.Pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določil 2., 4. in 11. člena Aneksa št. 1, s katerimi je tožnik utemeljeval, da je postal lizingojemalec. Iz določila 2. člena ne izhaja, da je tožnik postal lizingojemalec, saj točka 2. 1. Aneksa št. 1. izrecno določa, da pogodbene stranke soglašajo, da se lizing pogodba dopolni z <em>vstopom novega poroka</em>, prav tako določilo 2. 2. aneksa določa, da porok prevzame poroštvo s podpisom poroštvene izjave za lizing pogodbo, v nadaljevanju pa 2. 4. člen aneksa določa, kaj pomeni poroštvo, in sicer prevzem enakih pravic in obveznosti kot veljajo za lizingojemalca. Tudi iz določila 4. člena Aneksa št. 1 ne izhaja, da je tožnik postal lizingojemalec, prav tako ne iz 11. člena Aneksa št. 1., v katerem je tožnik še vedno poimenovan kot porok. Iz določila 4. člena aneksa izhaja le, da je lizingodajalec pooblastil lizingojemalca ter poroka za prevzem lizinga v svojo posest v času, ki je določen v lizing pogodbi. Če bi bil tožnik lizingojemalec, bi bil kot tak opredeljen in poimenovan v pogodbi, poleg tega je nelogično tudi, da tožnik v ugovoru tretjega, ki ga je vložil v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ni navajal, da je sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu in ni navajal pravne podlage za uporabo nepremičnin.

9.Glede na povedano, ker tožnik ni izkazal zatrjevanega, da je sopogodbenik toženke po Pogodbi o finančnem lizingu, na čemer je utemeljeval obstoj svoje pravice do nepremičnin, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Posledično ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP toženki povrniti stroške pritožbenega postopka. Toženki so v postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 875 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 17,5 točk, skupno torej 892,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini o,60 EUR znaša 535,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 653,31 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na določilu 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

-------------------------------

1Glej tudi 11. točko sodbe in sklepa VSL II Cp 1571/2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 59, 60 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1012, 1013, 1022

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.