Jedro

Že v prvostopenjskem aktu je potrebno pisno navesti, kateri so razlogi za zavrnitev ter zakaj prvostopenjski organ ne sprejema odgovora zavrnjene osebe na te razloge. Razlogi so lahko dovolj natančni le, če se pri odločitvi na samem obrazcu vpiše vse, kar je zgoraj navedeno.

Tožnica se že ob vložitvi pritožbe ni več nahajala v Centru za tujce, njen interes za izpodbijanje tega sklepa pa je lahko zgolj v tem, da v centru ne bi bila več nastanjena. Zaradi tega tudi morebitna ugoditev tožbi v tem delu njenega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. Izpodbijani sklep o nastanitvi v Centru za tujce torej ne posega več v pravice ali pravne koristi tožnice, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu.

Izrek

1. Tožbi se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve Policijske uprave Kranj, Postaje letališke policije Brnik o zavrnitvi vstopa v Republiko Slovenijo z dne 29. 8. 2010, ugodi in se ta akt odpravi.

2. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa Policijske uprave Kranj št. 225-1/2010/131 (3C631-46) z dne 29. 8. 2010, zavrže. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Policijska uprava Kranj, Postaja letališke policije Brnik, je z aktom z dne 29. 8. 2010 zavrnila vstop tožnice na meji s pojasnilom, da ne poseduje ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala namen in pogoje bivanja. Isti organ je izdal tudi sklep št. 225-1/2010/131 (3C631-46) z dne 29. 8. 2010, s katerim je odločil, da se tožnica nastani v Centru za tujce Postojna do izvedbe zavrnitve.

Tožnica se je pritožila zoper akt o zavrnitvi vstopa na meji in posledično zoper sklep o nastanitvi tožnice v Center za tujce. Predlagala je, naj se odločitev o zavrnitvi vstopa odpravi. V pritožbi je navajala, da iz akta o zavrnitvi ni razvidno, katere listine naj ne bi bile predložene, saj v obrazcu niso navedene. Zaradi tega se odločitve ne da preizkusiti. Zakonik o schengenskih mejah v 5. členu določa pogoje za vstop državljanov tretjih držav. Tožnica je imela pri sebi veljavno potno listino, veljaven vizum, povedala je, da namerava Slovenijo obiskati zaradi turizma, imela je tudi denarna sredstva. Prav tako je imela pri sebi potrdilo, da ima rezervirano nastanitev v hotelu, za katero je že plačala 30% polog. Ravno tako je imela indeks kot dokaz, da je študentka Medicinske fakultete v Beogradu, kjer ima začasno prebivališče. Na meji je pojasnila, da namerava ostati v Sloveniji najdlje do 9. 9. 2010, ko ji poteče viza in se bo verjetno vračala z vlakom ali letalom, da pa točnega datuma še ne ve. Razen tega 13. člen Zakonika o schengenskih mejah določa, da se vstop lahko zavrne le z utemeljeno odločitvijo, ki določa natančne razloge za zavrnitev. Utemeljena odločitev se sicer izda v obliki standardiziranega obrazca, vendar mora biti ta obrazec izpolnjen tako, da je utemeljenost zavrnitve iz njega razvidna, zagotovo pa ni dovolj, da je samo prečrtana črka pred enim izmed odstavkov na obrazcu in da se niti ne navede, katere listine manjkajo. Sama je imela vso dokumentacijo, ki je utemeljevala namen in pogoje bivanja. Njena namestitev v Centru za tujce je bila posledično temu nepotrebna.

Drugostopenjski organ je v izreku odločbe pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi vstopa zavrnil, hkrati pa je v izreku določbe tudi zavrnil zahtevo za izdajo odredbe za ponovno izdajo razveljavljenega vizuma, za izbris iz evidence in za povrnitev stroškov potovanja, vključno s ceno letalske vozovnice, katero je podala tožnica sama, brez pooblaščenke, v svoji laični vlogi z dne 2. 9. 2010. Sodišče pri tem ugotavlja, da se tožbeni zahtevek nanaša le na akt prvostopenjskega organa o zavrnitvi na meji in na njegov sklep o nastanitvi tožnice v Centru za tujce v Postojni. Tožnica je namreč v tožbi navedla, naj se ugodi njeni pritožbi z dne 6. 10. 2010, v tej pritožbi, vloženi po odvetnici, pa je izpodbijala ta dva akta.

V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da iz dokumentacije in pojasnil prvostopenjskega organa izhaja, da je tožnica pripotovala dne 29. 8. 2010 na letališče, da se je izkazala s potnim listom Nigerije, v katerem je imela schengenski vizum za enkraten vstop za čas bivanja 14 dni z namenom turizma, ki ga je pridobila na diplomatsko-konzularnem predstavništvu Slovenije v Beogradu. Povedala je, da prihaja iz turističnih namenov, da bo nastanjena v hotelu A. v Ljubljani, da ima rezervirano sobo za 14 dni, nato pa se z znancem, s katerim skupaj potujeta, vračata z vlakom v Srbijo preko Hrvaške. Pri sebi je imela bančne kartice in 600 EUR gotovine. Znanec tožnice B.B. je na drugi liniji na mejnem prehodu navedel, da bo nastanjen v hotelu A., da imata s tožnico rezervirano sobo za 7 dni, nato pa se vračata z avtobusom preko Hrvaške v Srbijo. Policisti so ugotovili, da sta oba imela rezervacijo za dne 26. 8. 2010 v hotelu A., da je neznana oseba rezervacijo za tožnico prestavila na datum 31. 8. 2010 ter da je poleg omenjene nastanitve opravljena še rezervacija ene sobe v tem hotelu za štiri neznane osebe. Prvostopenjski organ je sklepal, da glede na to, da se oba vračata preko Hrvaške, nimata pa vizuma za Hrvaško in ker sta njuni izjavi različni, da je mogoče sklepati, da je bil zaradi tega vizum pridobljen na goljufiv način. Iz navedenega razloga je bil zavrnjen tožnici vstop na meji in razveljavljen vizum. Ker je bil let v Beograd šele 1. 9. 2010, je bila posledično temu tožnica do izvedbe zavrnitve nastanjena v Centru za tujce v Postojni. Sama zavrnitev vstopa je bila tako izvedena dne 1. 9. 2010. Tožena stranka se nadalje v obrazložitvi sklicuje na 9. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/07 - UPB), kjer je določeno, da se tujcu zavrne vstop v Republiko Slovenijo iz razlogov, določenih v Zakoniku o schengenskih mejah, pogoje za vstop državljanov tretjih držav pa določa 5. člen Zakonika o schengenskih mejah. Nadalje tožena stranka navaja, kaj ugotavljajo policisti pri ugotavljanju namena vstopa in predvidenega bivanja v državah članicah za turistična potovanja, pri čemer se uporablja „Praktični priročnik za mejne policiste (Schengenski priročnik)“. Drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica glede na datum prihoda in datum rezervacije nima zagotovljene nastanitve za čas od 29. do 30. 8. 2010, da je tožnica k pritožbi priložila potrdilo o rezervaciji hotela z dne 3. 9. 2010, kar je bilo po tem, ko je bila že zavrnjena pri vstopu in da zaradi tega potrdila ni mogoče upoštevati, da bi potrebovala vizum za prevoz preko Republike Hrvaške, ki ga ni imela, da ni predložila povratne karte za potovanje v Srbijo, da pa je imela zadostna sredstva za preživljanje za čas nameravanega bivanja. Policisti so ugotovili, da tožničin namen bivanja v Republiki Sloveniji ni utemeljen in da je bil vizum pridobljen z lažnim prikazovanjem okoliščin oziroma na podlagi dokazil, ki so bila kasneje popravljena oziroma spremenjena. Sama posest potnih vizumov v potnem listu še ni zadosten razlog, da se državljanu tretje države dovoli vstop brez dodatnega preverjanja okoliščin. Policisti so temeljito zbrali obvestila o namenu bivanja tožnice v Republiki Sloveniji ter na podlagi opisanih okoliščin ugotovili, da tožnica ni imela ustrezne dokumentacije za utemeljitev namena svojega vstopa. Te ugotovitve so bile tožnici ustno predstavljena na Postaji letališke policije, na standardni obrazec pa je bil kot razlog zavrnitve označen razlog pod točko E, ta razlog pa je v tem primeru edini možni razlog zavrnitve, ki ga je možno označiti na obrazcu. Glede na navedeno so posledično neutemeljene tožničine zahteve glede povrnitve stroškov potovanja in stroškov cene letalske vozovnice v Slovenijo in iz nje. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi še navedel, da ker tožnica ni uspela s pritožbo, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in posledično tudi vse njene zahtevke, vezane na ugotovitev o neutemeljenosti odločitve o zavrnitvi vstopa.

Tožnica v tožbi navaja, da v prvostopenjskem aktu ni navedeno, katere listine naj ne bi bile predložene, saj te niso navedene. Nadalje povzema obrazložitev drugostopenjske odločbe, navaja, da se v celoti sklicuje na pritožbene navedbe iz upravnega postopka in da je prepričana, da bi moralo biti že v prvostopenjskem aktu navedeno, katere listine bi morala predložiti. Tako stališče je zavzelo upravno sodišče že v sodni odločitvi opr. št. U 1078/2007 z dne 15. 10. 2008. Izpolnjevala je vse pogoje za vstop; to, da ni imela povratne vozovnice, pa še ne pomeni, da se ni nameravala vrniti v Srbijo. Policistom je nekajkrat poskušala dopovedati, da nima povratne vozovnice, ker ni bila prepričana, kako dolgo bo ostala v Sloveniji in da ima dovolj denarja za nakup vozovnice. Povedala je, da ima rezervacijo v hotelu A., da je rezervacijo prestavila zato, ker 26. 8. 2010 še ni imela vize, v hotelu so ji potrdili, da jo čaka namestitev. Poskušala je dopovedati, da B.B. zares pozna, da sta iz Beograda pripotovala na istem avionu, da pa sicer ne nameravata potovati skupaj in nista v nobenem smislu odvisna drug od drugega. Imela je občutek, da so se policisti vnaprej odločili, da ji bodo zavrnili vstop in noben njen argument ni prišel do njih, pa če je bil še tako utemeljen in podkrepljen z dokazi. Nadalje še navaja, da je drugostopenjski organ v odločbi navedel, da priloge, ki so priložene kot dokaz k pritožbi, ne morejo biti upoštevane, ker so bile predložene naknadno, istočasno pa je v isti odločbi potrdil pravilnost kršenja tožničine ustavne možnosti do učinkovitega pravnega sredstva, ko ji ni bilo pojasnjeno, katere listine naj bi ji manjkale in je sam pridobival podatke od policije, s katerimi tožnica ni razpolagala. V tožbi je tožnica predlagala, naj sodišče drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da pritožbi z dne 6. 9. 2010 ugodi, podrejeno pa, naj se drugostopenjska odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek, razen tega je predlagala tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na poziv sodišča, naj tožbo dopolni tako, da glede na 2. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) sporoči, ali izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi vstopa z dne 29. 8. 2010, je tožnica tožbo dopolnila tako, da je navedla, da izpodbija odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi vstopa in posledično sklep o namestitvi v Center za tujce, ki naj se oba odpravita, in da naj se ugotovi, da je bila izpodbijana odločitev prvostopenjskega organa neutemeljena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in navaja, da namen bivanja tožnice v Republiki Sloveniji ni utemeljen in da je bil vizum pridobljen z lažnim prikazovanjem okoliščin ter da sama posest vizuma v potnem listu še ni zadosten razlog, da se državljanu tretje države dovoli vstop brez dodatnega preverjanja okoliščin v postopku vstopne mejne kontrole. Navaja, da so policisti ugotovili, da tožnica ni imela dokumentacije za utemeljitev namena svojega vstopa, da so bile vse ugotovitve policistov ustno predstavljene tožnici na Postaji letališke policije Brnik, da je bil kot razlog zavrnitve označena točka E iz standardnega obrazca in da je ta razlog v tem primeru edini možni razlog zavrnitve, ki ga je možno označiti na obrazcu. Uradna oseba je opravila mejno kontrolo tako, kot je treba, tožnica ni izpolnjevala vseh zakonskih pogojev za vstop v schengensko območje, zato je bila zavrnitev vstopa pravilna in na zakonu utemeljena. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je v delu, ki se nanaša na izpodbijanje akta o zavrnitvi vstopa na meji, utemeljena.

Zakonik o schengenskih mejah v 2. odstavku 13. člena določa, da se lahko vstop državljanu tretje države zavrne le z utemeljeno odločitvijo, ki določa natančne razloge za zavrnitev. Nadalje to določilo med drugim tudi določa, da se utemeljena odločitev, ki določa natančne razloge za zavrnitev, izda v obliki standardnega obrazca, kakor je določeno v delu B Priloge V, ki ga izpolni organ, pooblaščen za zavrnitev vstopa v skladu z nacionalno zakonodajo. Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski akt ni bil izdan v skladu s citiranim določilom, ker v prvostopenjskem aktu razlogi za zavrnitev niso natančno določeni. V prvostopenjskem aktu je navedeno zgolj to, da tožnica ne poseduje ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala namen in pogoje bivanja, ni pa navedeno, katere dokumentacije ne poseduje. Taka obrazložitev pa je tako pomanjkljiva, da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti. Res je sicer, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi pojasnil, kaj je bil razlog za zavrnitev, vendar pa bi morali biti ti razlogi pojasnjeni že v prvostopenjskem aktu, ker je sicer prizadeti stranki onemogočeno uspešno uveljavljanje pravnega varstva. Tožnica tako v upravnem postopku ni imela možnosti, da bi razloge, kot so navedeni v drugostopenjski odločbi, izpodbijala s pritožbo, ampak je nanje lahko odgovorila šele v tem upravnem sporu. Sodišče meni, da tak način vodenja postopka posega v tožničino pravico do pravnega sredstva, saj je potrebno po mnenju sodišča pravico do pritožbe, ki jo določata 13. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) in 25. člen ustave razlagati na tak način, da mora biti pravica do pritožbe učinkovita. To pa pomeni, da je treba že v prvostopenjskem aktu navesti vse razloge za odločitev, saj jih šele v tem primeru lahko prizadeta stranka uspešno izpodbija s pritožbo. Sodišče meni, da bi bilo potrebno že v prvostopenjskem aktu pisno navesti, kateri so razlogi za zavrnitev ter zakaj prvostopenjski organ ne sprejema odgovora zavrnjene osebe na te razloge. Drugi odstavek 13. člena Zakonika o schengenskih mejah res določa, da se zavrnitev izda v obliki standardnega obrazca, vendar pa hkrati tudi določa, da morajo biti razlogi za zavrnitev natančni. Sodišče meni, da so razlogi lahko dovolj natančni le, če se pri odločitvi na samem obrazcu vpiše vse, kar je zgoraj navedeno. Ker se izpodbijanega prvostopenjskega akta ne da preizkusiti, ker niso dovolj natančno navedeni razlogi za zavrnitev, je s tem podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ampak je zgolj odpravilo prvostopenjski akt, saj je v konkretni zadevi narava odločitve taka, da ni možno zadeve vrniti v ponovno odločanje, razen tega pa tudi tožnica zahteva zgolj odpravo akta in ugotovitev, da je odločitev nezakonita, vendar je po mnenju sodišča ta ugotovitev vsebovana že v odločitvi o odpravi.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo akta o zavrnitvi vstopa niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče akt odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica v tožbi z navedbo več prič, ki naj se jih zasliši, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa o nastanitvi tožnice v Centru za tujce, zavrglo iz sledečega razloga: Sodišče je najprej ugotavljalo, ali je sklep sploh postal dokončen, saj se v izreku drugostopenjske odločbe navaja zgolj to, da se zavrne pritožba zoper odločitev o zavrnitvi vstopa v Republiko Slovenijo, ni pa v izreku navedeno, da se zavrne tudi pritožba zoper sklep o nastanitvi v Centru za tujce. Vendar pa je sodišče štelo, da je sklep dokončen, ker je iz obrazložitve te odločbe razvidno, da je drugostopenjski organ menil, da je s to odločbo zavrnil pritožbo tudi v tem delu. V obrazložitvi te odločbe je namreč na četrti strani navedeno: „Glede na navedeno in razloge, razvidne iz te odločbe, je bilo treba pritožbo pritožnice na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku kot neutemeljeno zavrniti in ker tožnica ni uspela s pritožbo, posledično tudi vse njene zahtevke (vezane na ugotovitev neutemeljenosti odločitve o zavrnitvi vstopa) ter odločiti o stroških postopka, kot je razvidno iz izreka te odločbe“. Ker je bilo v pritožbi navedeno, da tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi vstopa in posledično sklep o nastanitvi v Centru za tujce, iz obrazložitve drugostopenjske odločbe smiselno izhaja, da je drugostopenjski organ s tem, ko je zavrnil pritožbo zoper akt o zavrnitvi, posledično zavrnil tudi tožničin zahtevek, vezan na ugotovitev o neutemeljenosti odločitve o zavrnitvi vstopa, torej tudi tisti del pritožbe, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa o nastanitvi v Centru za tujce. Sodišče sicer meni, da bi moral drugostopenjski organ ta del pritožbe zavrniti že v izreku svoje odločbe, vendar pa je kljub temu sodišče tožbo v tem delu zavrglo iz razloga, ker meni, da tožnica nima več pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o nastanitvi v Centru za tujce. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica že 1. 9. 2010 odpotovala v Beograd, torej že pred tem, ko je bila sploh vložena pritožba zoper prvostopenjska akta. Smisel izpodbijanja sklepa o nastanitvi v Centru za tujce oziroma interes tujca, da tak sklep izpodbija, je lahko zgolj v tem, da ne bi bil več nastanjen v Centru za tujce. Čim pa tujec v Centru za tujce ni več nastanjen, ne more imeti več razloga, da tak sklep izpodbija. Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu ZUS-1. Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor v tem delu ni dopusten, ker sklep o nastanitvi v Centru za tujce, ki se tudi izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožnice ali na njeno neposredno, na zakon oprto korist. Kot je navedeno zgoraj, se tožnica že ob vložitvi pritožbe ni več nahajala v Centru za tujce, njen interes za izpodbijanje tega sklepa pa je lahko zgolj v tem, da v centru ne bi bila več nastanjena. Zaradi tega tudi morebitna ugoditev tožbi v tem delu njenega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. Izpodbijani sklep o nastanitvi v Centru za tujce torej ne posega več v pravice ali pravne koristi tožnice, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. Zaradi tega je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. K točki 3 izreka.

Ker je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi zoper akt o zavrnitvi vstopa na meji ugodilo in ta akt odpravilo, je presodilo, da ji mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/07). Določilo 2. odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Iz navedenih razlogov je sodišče priznalo tožnici znesek v tej višini, pri čemer ni upoštevalo stroškovnika po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/2008), ker ZUS-1 za upravne spore določa drugačen način obračunavanja stroškov. Sodišče med stroške postopka ni vštelo stroškov sodne takse, saj sodišče odredi skladno z 37. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08 in nadaljnji) vrnitev takse po uradni dolžnosti.