Jedro

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice, ki je izvedena priča. Za izvedeno pričo je pomembno, da ima za pravilno zaznavanje dejstev tudi posebno strokovno znanje. Izvedena priča je zdravnik, ki med drugim poroča tudi o poteku bolezni in o zdravljenju. Glede na naravo izvedene priče in (pričakovan) pomen njene izpovedi, je določbo 68. člena ZDSS-1 (po kateri v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod stroške za izvedbo dokazov z izvedencem ne glede na izid postopka) razlagati tako, da toženec ne trpi samo stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem, pač pa tudi stroške izvedene priče osebnega ali drugega zdravnika, ne glede na to, kdo je predlagal izvedbo tega dokaza in ne glede na končni uspeh v pravdi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 166,00 EUR, nadomesti z zneskom 80,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (IV. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči A.A., dr. med. priznalo potne stroške v višini 6,22 EUR (I. točka izreka), kar je priča zahtevala več glede potnih stroškov pa je zavrnilo (II. točka izreka). S III. točko izreka je zasebni ambulanti splošne medicine "B." A.A. dr. med. priznalo pravico do povračila izgubljenega zaslužka za pričo A.A. dr. med. v znesku 166,00 EUR bruto. Nadalje je sklenilo, da je znesek iz I. točke tega sklepa upravičenki dolžna nakazati tožena stranka v 15 dneh po prejemu tega sklepa po pošti na njen naslov, znesek iz 3. točke tega sklepa pa je upravičenki dolžna nakazati tožena stranka v istem roku na poslovni račun (IV. točka) ter s V. točko izreka, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper sklep, smiselno zoper III. in IV. točko izreka, je pritožbo vložil toženec iz pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker nasprotuje sklepu sodišča prve stopnje, da je dolžan priči in zasebni ambulanti splošne medicine povrniti stroške pričanja. V konkretnem primeru je sodišče dokaze z zaslišanjem priče A.A., osebne zdravnice tožnika izvedlo na predlog tožnika. Toženec njenega zaslišanja ni predlagal. Iz izpovedbe priče na glavni obravnavi dne 5. 6. 2013 izhaja, da je priča povedala zgolj to, kar je bilo razvidno iz zdravstvenega kartona. Njeno pričanje tako ni pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Zato je sodišče prve stopnje po zaslišanju navedene priče tudi sklenilo, da se bo dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca. Glede na to, da toženec zaslišanja priče A.A., osebne zdravnice tožnika, ni predlagal, da v konkretnem primeru ni šlo za izvedbo dokaza z izvedencem, glede na izpoved priče, ki je temeljila le na zaznavanju dejstev in dogodkov, pa se tudi ne more šteti, da je šlo za izvedbo dokaza z izvedeno pričo, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 2. odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ko je sklenilo, da je toženec tisti, ki je dolžan povrniti stroške pričanja. Sodišče prve stopnje bi tako v zvezi s plačilom stroškov pričanja moralo uporabiti določbi 152. in 1. odstavka 153. člena ZPP in povračilo stroškov pričanja naložiti tožniku. Toženec nadalje nasprotuje tudi višini povračila izgubljenega zaslužka za pričo. Po mnenju toženca sodišča prve stopnje ni pravilno ocenilo izgubljenega časa priče zaradi prihoda na sodišče in trajanja odsotnosti z dela in je posledično priznalo pravico do višjega povračila izgubljenega zaslužka za pričo, kot bi ji šlo. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč trajanje glavne obravnave dne 5. 6. 2013 ter čas, ki ga je priča porabila za prihod in odhod s sodišča, priznalo pravico do povračila izgubljenega zaslužka za 4 ure odsotnosti z dela. Glede na to, da je glavna obravnava dne 5. 6. 2013, na kateri je bila priča zaslišana, trajala samo pol ure od 10,00 do 10,30 ure, pričela pa se je tudi v vabilu določeni uri, brez zamude, sedež ambulante, v kateri priča opravlja dejavnosti pa se nahaja v C., ki je od D., kjer je sodišče opravilo obravnavo, oddaljeno cca 14 km oz. 19 minut vožnje z avtomobilom, je bila po mnenju toženca, priča odsotna z dela največ 2 uri in ne kar 4 ure. V zvezi s priznano višino povračila izgubljenega zaslužka za pričo, pa toženec opozarja tudi na to, da je priča na naroku za glavno obravnavo dne 5. 6. 2013 priglasila izpad dohodka v višini 160,00 EUR, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje višjega povračila izgubljenega zaslužka v višini 166,00 EUR. Dejstvo, da je priča kasneje poslala podatke v zvezi z zaslužkom, s katerimi je zgolj utemeljila oziroma obrazložila priglašeno višino izpada na dohodku, ne daje podlage za priznanje višjega povračila izgubljenega zaslužka, kot ga je priča priglasila takoj po zaslišanju (2. odstavek 242. člena ZPP).

V odgovoru na pritožbo priča pojasnjuje, da je delo v ambulanti splošne medicine organizirano tako, da so pacienti naročeni na časovne termine. Ker v naprej ni mogla vedeti, kako dolgo bo trajala obravnava na sodišču, sodišče pa je v zvezi s tem tudi ni informiralo, je paciente tega dne naročila le na tiste termine, za katere je z gotovostjo vedela, da bo v ambulanti prisotna in jih bo lahko obravnavala.

Pritožba je delno utemeljena.

Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Sodišče je v socialnih sporih vezano tudi na določbo 61. člena ZDSS-1 in načelo materialne resnice, po kateri mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Lahko pa sodišče glede na določbo 62. člena ZDSS-1 in preiskovalno načelo, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar šele potem, če bo izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

V konkretnem primeru, ko je sporna tožnikova začasna nezmožnost za delo od 1. 10. 2012 dalje, je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 3. 2013 predlagal zaslišanje njegove osebne zdravnice dr. A.A.. Takšnemu predlogu je sodišče ugodilo, izvedbi tega dokaza pa toženec ni ugovarjal. Pritožba utemeljeno navaja, da zaslišanje osebne zdravnice ni predlagal toženec, kakor tudi, da ni šlo za izvedbo dokaza z izvedencem. Iz zapisnika na naroku izhaja, da je osebna zdravnica res pojasnila, da bo lahko povedala zgolj to, kar je razvidno iz tožnikovega zdravstvenega kartona. Hkrati pa je iz zapisnika razvidno, da je osebna zdravnica razen tega, da je opisala, kako je potekalo zdravljenje, pojasnila, da je podaljšanje bolniškega staleža predlagala na podlagi izvida travmatologa. Torej osebna zdravnica ni pojasnila le-tega, kar je bilo zapisano v zdravstvenem kartonu, zaslišanje pa se je zaključilo, ker ni bilo drugih vprašanj.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je šlo za izvedeno pričo in tožencu ob ustrezni uporabi in interpretaciji določbe 68. člena ZDSS-1 naložilo v plačilo priglašene stroške, čeprav priča v konkretni zadevi ni bila postavljena kot izvedenec. Priča tožnikovo zdravstveno stanje in potek zdravljenja kot osebna zdravnica, nedvomno dobro pozna in je zato po teoriji izvedena priča. Za izvedeno pričo je pomembno, da ima za pravilno zaznavanje dejstev tudi posebno strokovno znanje. Izvedena priča je zdravnik, ki med drugim poroča tudi o poteku bolezni in o zdravljenju. Glede na naravo izvedene priče in (pričakovan) pomen njene izpovedi, je določbo 68. člena ZDSS-1 razlagati tako, da toženec ne trpi samo stroške za izvedbo dokaza z izvedencem, pač pa tudi stroške osebnega ali drugega zdravnika, ne glede na to, kdo je predlagal izvedbo tega dokaza in ne glede na končni uspeh v pravdi. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v večih zadevah kot npr. Psp 555/2010. Utemeljena pa je pritožba toženca v zvezi z višino povračila izgubljenega zaslužka za pričo. Glede na to, da je glavna obravnava dne 5. 6. 2013, na kateri je bila priča zaslišana, trajala pol ure (od 10.00 do 10.30), da se je obravnavana pričela v vabilu določeni uri in da je sedež ambulante v kateri priča opravlja svojo dejavnost oddaljen 14 km, je potreben in primeren čas za odsotnost dve uri. Skladno z 242. členom ZPP ima priča pravico do povračila stroškov, ki jih mora zahtevati takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Priča je po končanem zaslišanju priglasila 160,00 EUR in šele kasneje, ko je poslala podatke o izpadu dohodka, ta znesek zvišala na 166,00 EUR.

Glede na trajanje potrebne in dejanske odsotnosti ter priglašene stroške zaradi izgube na zaslužku, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v tem delu ugodilo in znesek 166,00 EUR v skladu s 5. alineo 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP spremenilo tako, da ga je nadomestilo z zneskom 80,00 EUR. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in pustilo v veljavi odločitev, da je stroške priče dolžan plačati toženec (IV. točka izreka).