Jedro

Sodišče je zavrnilo predlog za združitev predmetne zadeve I U 815/2019 z zadevo I U 817/2019, saj niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predmet sodne presoje v zadevi I U 817/2019 namreč ni isti upravni akt, poleg tega tudi predmet odločanja v postopkih za izdajo izpodbijanih upravnih aktov oziroma v upravnem sporu ni isti, saj vsaka od tožečih strank uveljavlja svojo polovico devizne vloge zapustnice.

Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje ter da sredstev ni uporabila v privatizaciji. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (s katero je Vrhovno sodišče RS spremenilo sodbo, I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, na katero se tožeča stranka sklicuje, tako da je tožbo zavrnilo), ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Za odločitev v tej zadevi je tudi povsem nepomembno, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Zadeva Fabian proti Madžarski pred ESČP, na katero se sklicuje tožeča stranka pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v navedeni zadevi šlo za vprašanje pravic iz pokojninskega zavarovanja.

Izrek

I. Predlog za združitev zadev I U 815/2019 in I U 817/2019 se zavrne.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo ni predložila devizne knjižice, ampak potrdilo o stanju na stari devizni vlogi, št. ...... z dne 9. 3. 2016, ki ga je izdalo Skrbništvo Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo (v nadaljevanju Skrbništvo Glavne podružnice Sarajevo). Iz tega potrdila je razvidno, da je bil na dan 31. 12. 1991 imetnik predmetne devizne vloge A.A. (v nadaljevanju prvotni imetnik) s stanjem 7.871,03 DEM na dan 31. 12. 1991 ter da po tem datumu naj ne bilo izplačil s te devizne vloge. Tožeča stranka je tudi predložila dopolnilni sklep o dedovanju, 41 0 O 046 z dne 7. 9. 2017, na podlagi katerega je po pokojni B.B. (v nadaljevanju zapustnica) predmetna devizna vloga prešla na tožečo stranko. Zapustnica pa je pridobila predmetno devizno vlogo v celoti po prvotnem imetniku na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, O.69/90 z dne 19. 3. 1990. Tožena stranka je na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da je zapustnica predmetno devizno vlogo št. ....... prenesla na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na njeno ime in njen EMŠO. Tožeča stranka je v odgovoru na poziv tožene stranke navedla, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR zapustnice po zakonu ter v postopku privatizacije niso bila porabljena, zato vztraja pri izplačilu. Glede na navedeno je tožena stranka njeno zahtevo za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zavrnila.

2. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP uporabila napačno in v nasprotju s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in ostali. ESČP je dovolilo Sloveniji, da iz shem za poplačilo izključi zgolj tiste varčevalce, ki so na privatizacijski račun prenesena sredstva v procesu privatizacije uporabili. Vloga tožeče stranke je bila prenesena na Agencijo za privatizacijo FBiH po uradni dolžnosti oziroma na podlagi zakona, za katerega je kasneje Ustavno sodišče BiH odločilo, da je neustaven. Stara devizna vloga ni bila uporabljana, ni bila izplačana, niti ni bila po njeni volji prenesena na Agencijo za privatizacijo FBiH. Tožeča stranka se sklicuje tudi na določbe OZ, Zakona o obligacijskih razmerjih FBiH in Republike Srbije, po katerih imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo FBiH in Republika BiH sta vstopili v obveznost poleg Republike Slovenije. Glede na jasno besedilo sodbe v Zadevi Ališić in ostali je to, da so bile stare devizne vloge tožeče stranke prenesene na Agencijo za privatizacijo (brez njene volje in brez vednosti), irelevantno. Za odgovornost Republike Slovenije, da izplača staro devizno vlogo, je pomembno samo, ali je tožeča stranka ta sredstva uporabila v postopku privatizacije FBiH oziroma ali so ji bila izplačana na drug način. Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je posledično tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni ugotavljala, ali je tožeča stranka stare devizne vloge uporabila v procesu privatizacije FBiH in ali je bil prenos na JPR izveden z aktivnim ravnanjem tožeče stranke. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, in na sodbo ESČP v zadevi Fabian proti Madžarski1. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. Tožeča stranka v tožbi še predlaga, naj sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ker je v nasprotju s sodbo v zadevi Ališić in ostali. Republika Slovenija se je z ratifikacijo EKČP zavezala, da bo spoštovala in izvrševala sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), to obveznost pa je z dikcijo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP kršila. Meni, da se z ustavnopravnega vidika v zvezi z navedeno določbo ZNISESČP in izpodbijano odločbo tožene stranke zastavlja vprašanje skladnosti z načelom pravne in socialne države oziroma pravne varnosti (2. člen Ustave) ter enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), oboje pa ima za posledico tudi poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), človekovo dostojanstvo (34. člen Ustave) in v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kar vse podrobneje obrazloži. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodaja, da je treba sodbo v Zadevi Ališić razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi poudarja, da za presojo verifikacije ne bi smelo biti ključno vprašanje prenosa na JPR, ampak dejanska poraba sredstev na tem računu. Tožeča stranka sredstev na JPR ni porabila, ampak ostajajo zamrznjena na njem, gre pa tudi zgolj za računovodsko evidentiranje. Tožeči stranki v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi, ali je sredstva v postopku privatizacije FBiH uporabila, oziroma ali ji niso bila izplačana na drug način, zato je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču tožeča stranka predlaga še, da se obravnavana zadeva združi z zadevo I U 817/2019, kjer je tožeča stranka sestra tožeče stranke, ki je vložila tožbo zoper zavrnilno odločbo glede druge polovice iste devizne vloge, ki jo je podedovala.

K I. točki izreka:

6. Sodišče je zavrnilo predlog za združitev predmetne zadeve I U 815/2019 z zadevo I U 817/2019, saj niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predmet sodne presoje v zadevi I U 817/2019 namreč ni isti upravni akt, poleg tega tudi predmet odločanja v postopkih za izdajo izpodbijanih upravnih aktov oziroma v upravnem sporu ni isti, saj vsaka od tožečih strank uveljavlja svojo polovico devizne vloge zapustnice.

K II. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

9. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

10. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena (tožeča stranka navaja, da je šlo za „evidentiranje“) na JPR pri Agenciji za privatizacijo. Sporno pa je, ali se stara devizna vloga, prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo.

11. Iz že citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

12. To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97).2 Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

13. Sodišče se tudi ne strinja, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba v tem primeru nedvomno ni bila sklenjena. Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo - kot že navedeno - prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je torej prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala. Obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke namreč ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP. Pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po ZNISESČP. 14. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali oziroma njen 147. odstavek ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. 15. Sodišče dodaja, da se položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali3 bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj).

16. Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena točke ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 17. Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje ter da sredstev ni uporabila v privatizaciji. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (s katero je Vrhovno sodišče RS spremenilo sodbo, I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, na katero se tožeča stranka sklicuje, tako da je tožbo zavrnilo), ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Za odločitev v tej zadevi je tudi povsem nepomembno, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne.4 Zadeva Fabian proti Madžarski pred ESČP5, na katero se sklicuje tožeča stranka pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v navedeni zadevi šlo za vprašanje pravic iz pokojninskega zavarovanja.

18. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča.6 Tožeča stranka svoj predlog utemeljuje s tem, da varčevalci zaradi določbe drugega odstavka 2. člena ZNISESČP niso v enakem položaju kot pritožniki v Zadevi Ališić in ostali. Sodišče je v tej sodbi že pojasnilo, da tožeča stranka ni v bistveno podobnem položaju, ampak obratno, da je njen položaj drugačen kot položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali. Iz razlogov, navedenih v točkah 21 in 22 obrazložitve te sodbe izhaja, da očitki o neskladju s 14. in 22. členom Ustave niso utemeljeni.

19. Nadalje tožeča stranka toženi stranki očita, da je posegla v pravico do njenega osebnega dostojanstva in varnosti, saj ureditev ni človečna, ker ni videti dejanskega in pravnega razloga za zavrnitev zahteve za izplačilo stare devizne vloge in ker krivica, ob izpolnjenosti vseh siceršnjih pogojev, ni popravljena. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-266/95, ki je presojalo ustavnost zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma, v kateri je ugotovilo kršitev Ustave, ker bi preklic posamičnih upravnih aktov (glede pridobitve državljanstva), pomenil poseg v tri ustavne pravice, med njimi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Za podoben položaj gre po njenem mnenju v tej zadevi, saj je zakon arbitrarno določil, da tožeči stranki pravica do izplačila deviznih vlog ne pripada več.

20. Po presoji sodišča položaj tožeče stranke ni podoben položaju pobudnikov v zadevi U-I-266/95. Tožeča stranka je imela terjatev do Banke in ne do Republike Slovenije, Republika Slovenija pa je obveznost izplačati devizne vloge prevzela šele z ZNISESČP, ki torej predstavlja pravno podlago za to, da je Republika Slovenija dolžna poplačati vloge varčevalcev Banke. Z zakonom pa ni uvedena odgovornost za poplačilo terjatev do Banke, ki so prenehale, ker so bile prenesene na JPR, zato ne drži trditev tožeče stranke, da ji je zakon pravico do izplačila odvzel. Sodišče pa je že pojasnilo razloge, zaradi katerih šteje, da je taka ureditev skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve imetnikov deviznih vlog Banke in jih zato ne ponavlja.

21. Iz istih razlogov so neutemeljene trditve tožeče stranke, da je kršen 2. člen Ustave, češ da naj bi prišlo do povratnega učinkovanja v že zaključeno dejansko stanje, kar izhaja iz ustavnosodne prakse, po kateri so pravice, ki imajo svoj temelj v pogodbah, pridobljene pravice. Kot že rečeno, tožeča stranka do Republike Slovenije nikoli ni imela pravice, ki bi temeljila na pogodbi, temveč je tako pravico imela do Banke.

22. Tožeča stranka zatrjuje še poseg v pravico do zasebne lastnine v smislu izgube njene premoženjske pravice. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP varčevalcem, ki so prenesli vloge, po njenem prepričanju izničuje možnosti za izplačilo vrednosti na deviznih vlogah. Kot je sodišče že pojasnilo, tožeča stranka z ZNISESČP ni izgubila premoženjske pravice, ker se zanjo z ZNISESČP ni nič spremenilo. Pred uveljavitvijo tega zakona je imela najprej terjatev do Banke, nato pa na podlagi predpisov tuje države sredstva na JPR, ki naj bi jih porabila v procesu privatizacije v drugi državi. Če ji je bilo to kakorkoli preprečeno, ne gre za vpliv in odgovornost Banke, niti Republike Slovenije. Zato zakon odgovornosti za to ravnanje ni vzpostavil, s tem pa tudi ni v ničemer posegel v položaj tožeče stranke oziroma v pravice, kakršne je imela pred njegovo uveljavitvijo.

23. Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Po prvem odstavku 12. člena ZNISESČP lahko Sklad pozove upravičenca, da v določenem roku predloži dodatna listinska dokazila, če zbrani podatki in predloženi listinski dokazi na zadoščajo za odločitev.

24. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka izvedla poseben ugotovitveni postopek glede prenosa sredstev na JPR in tožečo stranko s pozivom na izjasnitev o pravno odločilnem dejstvu - prenosu sredstev s predmetne devizne vloge na JPR zapustnice. Dejstva v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri prenosu in o dejanski porabi sredstev po prenosu na JPR, pa glede na že pojasnjena pravna stališča, niso relevantna, zato očitek, da slednjih dejstev tožena stranka ni ugotavljala in da tožeče stranke ni pozivala k predložitvi dokazil zanje, ne vzdrži sodne presoje.

25. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

26. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če zapustnica res ni sodelovala pri prenosu na JPR oziroma če sredstev res ni porabila v privatizaciji, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi.

K III. točki izreka:

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 ESČP, Fabian v. Hungary, opr. št.78117/13 z dne 5. 9. 2017. 2 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji 3 ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 4 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 5 ESČP, Fabian v. Hungary, opr. št.78117/13 z dne 5. 9. 2017. 6 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18.