Jedro

Sodišče lahko izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja, dovoli le, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je pogoj nastopil. Če je pogoj za izterjavo pogodbene kazni nedoločno opredeljen, je onemogočena presoja njegove (ne)uresničitve, posledično pa tudi ugotovitev morebitnega nastopa njegove posledice (obveznosti plačila pogodbene kazni). Notarski zapis, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo, v takem primeru ni primeren izvršilni naslov za izterjavo pogojno dogovorjene pogodbene kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi Ig 34/2013 z dne 17. 12. 2013 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka), ter upniku naložilo, da je dolžan dolžniku v 8 dneh povrniti 385,28 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (8 dni) dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga upnik po svojih pooblaščencih pravočasno pritožbo in predlaga njegovo razveljavitev, ter zavrnitev ugovora v celoti kot neutemeljenega in vzdržanje v veljavi sklepa o izvršbi z dne 17. 12. 2013, ter naložitev dolžniku v plačilo upnikovih stroškov predmetnega pritožbenega postopka, ki jih priglaša. 3. Pritožba je bila vročena v odgovor dolžniku, ki pa nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. V predmetnem izvršilnem postopku upnik na podlagi prodajne pogodbe z dne 27. 7. 2011 (v nadaljevanju: pogodba), sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 705/2011 z dne 25. 8. 2011, izterjuje denarno terjatev iz naslova pogodbene kazni, ki naj bi mu jo bil skladno z določili pogodbe dolžan plačati dolžnik. Iz pogodbe izhaja, da sta se stranki med drugim dogovorili, da se prodajalec (dolžnik v tem izvršilnem postopku) zaveže kupcu (upnik v tem izvršilnem postopku) izročiti seznam bivajočih v stavbi ter na lastne stroške urediti izbris bivališč ter izpraznitev oseb, ki ne poravnavajo mesečnih obveznosti iz naslova bivanja v stavbi (11. točka prvega člena pogodbe), ter da se prodajalec izrecno zaveže do 30. 11. 2013 urediti izbrise stalnih in začasnih bivališč na naslovu X., razen tistih, za katere to dovoli kupec, ter urediti, da ne bo registrirana nobena družba ali pravna oseba na tem naslovu (šesti člen pogodbe). Nadalje sta stranki dogovorili, da se prodajalec s 1. 12. 2013 zaveže plačati kupcu pogodbeno kazen v višini 30.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v kolikor ti dve obveznosti ne bosta izpolnjeni (šesti člen pogodbe).

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam dolžnika o ničnosti šestega člena pogodbe, ter iz tega razloga ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Pojasnilo je, da po Zakonu o prijavi prebivališč ter po Zakonu o sodnem registru dolžnik ni upravičen predlagati prijave oziroma odjave fizičnih oseb oziroma pravnih oseb na naslovu prebivališča oziroma sedeža, zato je predmet obveznosti po šestem členu pogodbe in delu 11. točke prvega člena pogodbe nedopusten, posledično pa je nemogoč tudi dogovor o plačilu pogodbene kazni, ki naj bi jo prodajalec v primeru neizpolnitve obveznosti bil zavezan plačati kupcu.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje.

9. Uvodoma je treba pritrditi utemeljenim pritožbenim navedbam upnika, da izvršilno sodišče ni pristojno presojati ničnosti neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Skladno z načelom formalne legalitete izvršilno sodišče namreč ne sme posegati v izvršilni naslov oziroma presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč ga izvrši tako, kot se ta glasi. Takega ugovora dolžnik zato ne more uveljavljati v izvršilnem postopku, temveč mora sprožiti pravdni postopek, v katerem izpodbija veljavnost zatrjevano nične pogodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer oprlo na določbi 4. člena Zakona o notariatu - ZN, po kateri ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le glede obveznosti, glede katerih je dovoljena poravnava, in tretjega odstavka 3. člena ZPP, skladno s katero poravnava ni dovoljena, če nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, vendar pa tudi tega stališča po presoji višjega sodišča ni mogoče širiti na primere, ko očitna kršitev prisilnih predpisov iz same vsebine notarskega zapisa ne izhaja. V obravnavani zadevi glede na besedilo izpodbijane določbe in nedoločenost dolžnikove obveznosti (več o tem v 11. točki obrazložitve) o taki očitni kršitvi prisilnih predpisov niti ni mogoče govoriti.

10. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da izterjava upnikove terjatve iz naslova pogodbene kazni na podlagi notarskega zapisa SV 705/2011 ni dopustna. Navedena dolžnikova obveznost je po svoji vsebini pogojna obveznost, vezana na uresničitev pogoja - dolžnikove neizpolnitve ureditve izbrisa prebivališč fizičnih in sedežev pravnih oseb (glej 6. točko obrazložitve tega sklepa). Pri odločanju o dovolitvi izvršbe oziroma pri obravnavi dolžnikovega ugovora je zato treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 26. člena ZIZ, po kateri lahko sodišče izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja, dovoli le, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je pogoj nastopil. V obravnavanem primeru upnik obstoja take listine v predlogu za izvršbo ni niti zatrjeval, zato izvršbe že iz tega razloga ni mogoče dovoliti.

11. Nadalje pa višje sodišče ugotavlja, da je pogoj, kot sta ga dogovorili stranki v notarskem zapisu, nedoločen oziroma nedoločljiv, zaradi česar navedeni notarski zapis ne predstavlja primernega izvršilnega naslova za izterjavo pogodbene kazni, ki je posledica izpolnitve tega pogoja. Notarski zapis je namreč izvršilni naslov, če je izvršljiv (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), izvršljiv pa je, da dolžnik v njem soglaša z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa zapadla (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Izvršilno sodišče (tudi višje sodišče) v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presoja tudi primernost izvršilnega naslova za izvršbo (21. člen ZIZ) oziroma ali je podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (v zvezi z drugim odstavkom istega člena), torej ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov. Skladno z določbo prvega odstavka 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. V obravnavanem primeru iz šestega člena pogodbe, ki je podlaga za izterjavo pogodbene kazni, izhaja obveznost dolžnika, ki pa ne vsebuje vseh podatkov, ki bi omogočali njeno določno opredelitev. Ni namreč jasno, izbris katerih oseb mora dolžnik urediti (zlasti upoštevajoč dogovor, da izbris tistih, za katere to dovoli kupec - upnik, to ni potrebno), na kakšen način (med strankama obstaja nesoglasje o tem, ali gre za obligacijo rezultata ali obligacijo prizadevanja), in v katerih primerih se šteje obveznost za izpolnjeno. Ker je torej pogoj za izterjavo pogodbene kazni tako nedoločno opredeljen, je onemogočena presoja njegove (ne)uresničitve, posledično pa tudi ugotovitev morebitnega nastopa njegove posledice - obveznosti plačila pogodbene kazni. Višje sodišče zato zaključuje, da predmetni notarski zapis, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo, ni primeren izvršilni naslov za izterjavo pogojno dogovorjene pogodbene kazni. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi dolžnikovemu ugovoru, razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo se tako izkaže za pravilno.

12. Odločitve o stroških (2. točka izreka) upnik ne izpodbija obrazloženo. Višje sodišče je zato opravilo njen uradni preizkus in ugotavlja, da kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podane, odločitev pa temelji na pravilni uporabi določb 38. člena ZIZ in Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT.

13. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ).