Jedro

Ni mogoče sklepati na obstoj pravnega razmerja, kot ga zatrjujeta tožnika. Navedene okoliščine omogočajo t.i. indično sklepanje na takšno razmerje, ki pa se v primerjavi z eksaktnimi trditvami prve toženke, ki so v vsem izkazane tudi z listinami, ki sta jih s podpisom nesporno potrdila tožnika, manj verjetne. Resničnostna vrednost ugovornih trditev je torej večja od tistih, ki jih v svojem predlogu navajata tožnika. Če je tako, ni izpolnjen omenjeni pogoj za izdajo začasne odredbe za poseg v premoženje prve toženke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru v celoti ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnin vpisanih v zemljiški knjigi z ID št. 001, 002, 003, 004, 005, 006, 007, 008, 009, 010, 011, pa tudi stavbe oziroma njenih delov, ki je zgrajena na parceli št. 009 in 004, s katastrsko številko 111. Odločilo je še, da začasna odredba velja do poplačila terjatve oziroma do izteka 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tem postopku, v primeru, da bi bilo zoper pravnomočno odločbo sodišča vloženo izredno pravno sredstvo, pa do odločitve Vrhovnega sodišča o vloženem izrednem pravnem sredstvu. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru prve tožene stranke in spremenilo svojo odločitev v delu, ki se nanaša na čas trajanja začasne odredbe, in sicer tako, da velja do izteka 30-ih dni po pravnomočnosti sodne odločbe izdane v tem postopku, v preostalem delu pa je njen ugovor zavrnilo.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija takšno odločitev in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru v celoti ugodi in zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izkazana terjatev tožečih strank s stopnjo verjetnosti. Okoliščine, da je bila med tožnikoma in prvo toženko sklenjena zgolj prodajna pogodba za stanovanja v V., so verjetnejše od dejanskih okoliščin, ki jih zatrjujeta tožnika. Iz listinskih dokazov izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba o nakupu nepremičnin v V. Iz listin nikjer ne izhaja, da bi bila sklenjena pogodba o nakupu nepremičnin v T. in da je bila prodajna pogodba z dne 14.8.2007 sklenjena zgolj z namenom fiduciarnega prenosa lastninske pravice na nepremičninah v V. Pogodbe o nakupu nepremičnin morajo biti sklenjene v pisni obliki. Že na podlagi tega je bolj verjetno, da so bile predmet prodaje nepremičnine v V. Na eni strani imamo pogodbo z jasno izraženo vsebino in voljo strank, na drugi strani pa zgolj navedbe tožnikov o nekakšni ustni pogodbi za nakup nepremičnin. Opozarja, da je v slovenskem pravu dovoljen zgolj fiduciarni prenos lastninske pravice na premičninah, naše pravo pa ne pozna fiduciarnega prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Tudi sodna praksa se je že izrekla, da pravni posli s fiduciarnim prenosom lastninske pravice na nepremičnini niso dovoljeni. Sodišče je povsem nekritično sledilo navedbam tožnikov. Sodišče se pri presoji verjetnosti sklicuje na uradni zaznamek PP Ljubljana Šiška, ki je bil v okviru kazenske zadeve, ki je tekla zoper drugo toženo stranko, izločen, saj drugotožena stranka tega ni izjavila. Prvostopenjsko sodišče se sklicuje tudi na obračun za objekt "B" v T. in na primerjavo cen. O tem obračunu in primerjavi cen prvotožena stranka ne ve ničesar. Zanika tudi, da naj bi bile na njih zabeležke zastopnika prvotoženke. Tudi dejstvo, da se tožnika nista takoj vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnika nepremičnin v V., ni dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da sta verjetno izkazala, da je bila sklenjena pogodba o nakupu nepremičnine v T. S prodajno pogodbo za stanovanje v V. je bilo tožnikoma dano zemljiškoknjižno dovolilo, prodajna pogodba pa je bila overjena pri notarju 14 dni po njeni sklenitvi (29.8.2007). Prav tako ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bodo pri izgradnji objekta v T. v 24-ih mesecih sklenili menjalno pogodbo. Tožeči stranki z nobenim dokazom nista izkazali, da bi dne 25.2.2009 odstopili od pogodbe in tudi ne, da bi zahtevali vračilo kupnine. Tožnika do prve toženke nimata nobene terjatve, ne denarne in tudi ne nedenarne. Prvostopenjsko sodišče tudi napačno presoja okoliščino vrnitve zneska 31.000,00 EUR s strani tožnikov. Tožnika nista izkazala svojih trditev o škodi iz naslova odplačevanja kredita. Zmotna je tudi ugotovitev, da sta tožnika verjetno izkazala obstoj terjatve iz naslova stroškov predelave stanovanja in stroškov nepremičninske agencije. Podredno navaja, da tudi, če bi držale navedbe tožečih strank, bi šlo z izročitvijo nepremičnin v V. namesto vračila kupnine za nadomestno izpolnitev, s čimer bi obveznost vračila kupnine prenehala. Meni, da tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje pri presoji tega pogoja prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navede, da bi s prepovedjo odtujitve prvotoženi stranki nastala škoda, saj bi se s tem preprečilo dosego namena za katerega je bil kompleks zgrajen, po drugi strani pa zatrjuje, da je nevarnost zaradi prodaje nepremičnin podana. Pri zavarovanih nepremičninah so bile hipoteke vknjižene v okviru rednega poslovanja prvotožene stranke. Za verjetno izkazano nevarnost bi moral dolžnik aktivno delovati, zato da bi onemogočil ali otežil izpolnitev upnikove terjatve.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnika predlagata izdajo zavarovalne začasne odredbe za zavarovanje njune denarne terjatve. Cilj takšne začasne odredbe je, da z določenimi posegi v razmerju do premoženja dolžnika poveča možnost, da bo upnik, ko mu bo omogočeno, da zahteva prisilno realizacijo svoje terjatve, lahko to terjatev v celoti realiziral oziroma zmanjšal nevarnost, ki grozi realizaciji. Poseg v dolžnikovo premoženje pred pridobitvijo izvršilnega naslova je dopusten le ob izpolnjenosti pogojev, ki jih za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve določa 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po navedenem določilu sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, hkrati pa mora izkazati tudi nevarnost, da je zardi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

5. Tožnika zahtevata od prve toženke vračilo oziroma plačilo denarnih zneskov iz kondikcijske in odškodninske podlage. Ali je njuna denarna terjatev verjetno nastala, je odvisno od opredelitve pogodbenega razmerja s prvotoženko. Objekt presoje verjetnosti sta bili dve verziji nastanka pravnega dogodka (dejanske trditve pravdnih strank o dogodku so kontradiktorne). V jeziku logike bi pomenila ugotovitev resničnosti ene inačice neresničnost druge. Glede na zakonsko določen standard verjetnosti je moralo sodišče presoditi, ali so razlogi, ki govorijo v prid dejanskim trditvam tožeče stranke prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti njej oziroma, ki govorijo v prid dejanskim trditvam tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je sprejelo kot verjetnejše dejanske trditve tožnikov, po katerih sta se z drugim tožencem kot zastopnikom prve toženke ustno dogovorila za nakup nepremičnine v T., ki pa se ob sklenitvi dogovora še ni začela graditi. Ker je prva toženka za gradnjo potrebovala začasni kapital, sta tožnika najela kredit za plačilo stanovanja v T. in kupnino izročila prvi toženki. Ta pa je v dokaz resnosti, da bo dogovor spoštovan, tožnikoma zagotovila fiduciarno jamstvo oziroma nanju prenesla lastninsko pravico v zavarovanje njune terjatve, in sicer na nepremičninah v V. Glede teh nepremičnin sta zato pravdni stranki 14.8.2007 sklenili kupoprodajno pogodbo iz katere izhaja obveznost prve toženke kot prodajalca, da tožnikoma proda nepremičnine v V. za kupnino 394.840,96 EUR. Pogodba vsebuje tudi vknjižbeno dovoljenje prodajalca z overovitvijo prodajalčevega podpisa. Tožnika sta znesek po prodajni pogodbi plačala, toženka pa jima je skladno z aneksom z dne 8.9.2007 vrnila 119.256,39 EUR, saj naj bi dejanski znesek kupnine za stanovanje za še nezgrajeno stanovanje v T. znašal 275.590,14 EUR.

7. Iz dejanskih trditev prve toženke pa izhaja, da kakršenkoli ustni dogovor za nakup nepremičnin v T. ni bil nikoli sklenjen. Pravdni stranki sta 14.8.2007 sklenili prodajno pogodbo, s katero je prva toženka tožnikoma prodala nepremičnine v V. za 394.840,96 EUR. K tej prodajni pogodbi sta dne 28.9.2007 sklenili aneks, v katerem sta navedli, da je po plačilu kupnine na strani kupcev nastala nujna potreba po delu finančnih sredstev za investicijo v drugo nepremičnino in da jima zato prodajalec vrača kupnino v višini 119.256,39 EUR, da bosta vrnjeni del kupnine plačala najkasneje v 24-ih mesecih od sklenitve aneksa in da jima bo prodajalec po prejemu celotnega dela kupnine v 30-ih dneh izročil nepremičnine v posest. Navedla je še, da sta ji tožnika od navedenega zneska vrnila zgolj 31.000,00 EUR.

8. Dejanske trditve prve toženke potrjuje prodajna pogodba z dne 14.8.2007, ki so jo nesporno podpisale pravdne stranke. Potrjuje jih tudi omenjeni aneks. Dejanske trditve prve toženke so v vsem identične zapisu pravdnih strank v omenjenem aneksu k prodajni pogodbi, ki so ga pravdne stranke nesporno podpisale. Potrjuje jih tudi nesporna okoliščina, da sta tožnika prvi toženki plačala znesek 31.000,00 EUR. Po drugi strani tožnika verjetnost svojih dejanskih trditev temeljita na uradnem zaznamku o zbranih obvestilih PP Ljubljana Šiška z dne 15.6.2011, v katerem je zakoniti zastopnik prve toženke navedel, da sta tožnika dejansko želela stanovanje v T. Iz nadaljevanja zapisnika pa izhaja dogovor o prodaji stanovanja v V. za 395.000,00 EUR in doplačilu tožnikov zneska 120.000,00 EUR (1). Verjetnost svoje terjatve temelji tudi na obračunu za objekt "B" v T., ki naj bi ga napravil zakoniti zastopnik prvotoženke. Vendar pa na samem obračunu ni niti njegovega podpisa niti navedbe njegovega imena. Tudi iz elektronskega sporočila prve tožnice in okoliščine, da sta se tožnika vpisala kot lastnika nepremičnin v V. v zemljiško knjigo šele dve leti po sklenitvi prodajne pogodbe, ni mogoče sklepati na obstoj pravnega razmerja, kot ga zatrjujeta tožnika. Navedene okoliščine omogočajo t.i. indično sklepanje na takšno razmerje, ki pa se v primerjavi z eksaktnimi trditvami prve toženke, ki so vsem izkazane tudi z listinami, ki sta jih s podpisom nesporno potrdila tožnika, manj verjetne. Resničnostna vrednost ugovornih trditev je torej večja od tistih, ki jih v svojem predlogu navajata tožnika. Če je tako, ni izpolnjen omenjeni pogoj za izdajo začasne odredbe za poseg v premoženje prve toženke. Že iz tega razloga bi moralo prvostopenjsko sodišče ugoditi ugovoru prve toženke, razveljaviti izdano začasno odredbo ter zavrniti predlog za njeno izdajo.

9. Ne glede na navedeno pa je treba pritrditi pritožbenim trditvam, da tožnika nista kot verjetnega izkazala niti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Ker gre za zavarovanje denarne terjatve, bi morala tožnika izkazati subjektivno nevarnost obrezuspešenja bodoče izvršbe oziroma aktivno ravnanje prve toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Prva toženka se ukvarja z gradbeništvom in prodajo nepremičnin. Za to potrebuje investicijska sredstva, ki jih je posojilodajalec zavaroval s hipoteko na nepremičninah, na katerih gradnja poteka. Takšnega zavarovanja zato ni mogoče šteti za aktivno ravnanje dolžnika v smeri onemogočitve oziroma otežitve izpolnitve domnevne terjatve. Prodaja nepremičnin predstavlja običajna dejanja v okviru prvotoženkinega rednega poslovanja, ki vodi k pridobitvi njihovega premoženjskega ekvivalenta (kupnin). Tudi oglaševanje z namenom prodaje zato še ne kaže na onemogočanje oziroma oteževanje bodoče izvršbe. Tudi odsotnost navedene predpostavke za izdajo začasne odredbe bi zato pogojevala odločitev o ugoditvi ugovoru, razveljavitvi sklepa o začasni odredbi in zavrnitvi predloga za njeno izdajo.

10. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče odločilo, kot v izreku tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) Prvotoženka je v ugovoru zanikala, da bi njen zakoniti zastopnik dal takšno izjavo.