Jedro

V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ni pravne podlage za odmero in izplačevanje višje akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine zaradi odpada odstotnega zmanjšanja pokojnine ob dopolnitvi določene starosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev prvostopne in drugostopne odločbe toženca opr. št. V 9874275 z dne 15.11.1994 in 11.1.1995 zaradi odmere predčasne vojaške starostne pokojnine v višini 83 % od pokojninske osnove.

Presodilo je, da v odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ni pravne podlage za takšno odmero predčasne vojaške starostne pokojnine kot jo predlaga tožnik in za izplačevanje akontacije brez odstotnega zmanjšanja od 14.4.1994 dalje.

Zoper citirano sodbo je v zakonitem roku vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da tožeča stranka pri tožencu ni zahtevala ponovne odmere predčasne starostne pokojnine od 14.4.1994 dalje temveč le priznanje pravice v višini 83 % od pokojninske osnove, kot je bila že odmerjena s sklepom Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 7.3.1991. Pokojnina je bila takrat sicer zmanjšana za 8 % do dopolnitve določene starosti zaradi predčasnega odhoda v pokoj, zato sodišče zmotno in nepopolno ugotavlja, da to področje ni pravno urejeno, saj po mnenju pritožnika gre le za vprašanje, ali mora tožena stranka upoštevati odložni pogoj v odločbi o odmeri predčasne vojaške starostne pokojnine ali ne. Tožeča stranka sicer soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tega vprašanja odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ne ureja. Ker prvostopno sodišče zgolj ugotavlja, da obstaja pravna praznina, tožeča stranka meni, da je pri odločitvi kršilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati 18. člen ustavnega zakona, s katerim Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin v obsegu in pod pogoji, kot so jo do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Tožeča stranka ne more biti žrtev pravno neurejenih razmer, ki so izhajale iz prejšnjega sistema, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor o višini akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine, ki jo je tožeči stranki dolžan izplačevati toženi zavod. Tožena stranka je zato o zahtevku tožeče, da ji od 14.4.1994 dalje obračuna pokojnino po doseženi pokojninski dobi, pravilno obravnavala in o njem v predhodnem upravnem postopku odločala kot o zahtevku za novo odmero višje akontacije vojaške pokojnine. V sodnem socialnem sporu, ko gre za preizkus pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, izdane v upravnem postopku pa tožnik glede na 34. člen v zvezi s 23. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94) ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga že postavi, sodišče nanj ni vezano. V dispozitivu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tako po nepotrebnem povzemalo zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, zaradi česar tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v izreku spremenilo (pravilneje bi se navedba glasila, da ni dosledno povzelo zahtevka kot ga je postavila tožeča stranka), ne more biti upoštevna.

Bistvo spora v predmetni zadevi je lahko le v višini izplačevane akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine. Pravna podlaga za odločanje o tem pa je izključno podana v odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. list RS, št. 4/92) in bi z dispozitivom izpodbijane sodbe, potem, ko je prvostopno sodišče sicer pravilno opredelilo bistvo spora, jasneje odločilo, če bi le izreklo, da se zahtevek za novo, višjo odmero akontacije vojaške pokojnine, zavrne. Ker pa je z izrekom sodbe smiselno povzelo bistvo tožbenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, saj vsako priznanje višjega zneska pokojninskih dajatev logično temelji na predpisani odmeri in ga ob ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno zavrnilo s pravilnimi pravnimi razlogi, pritožbeno sodišče glede na pritožbeno navedbe pojasnjuje le še naslednje.

V izpodbijani sodbi podrobno citirani odlok je edina pravna podlaga za izplačevanje akontacij vojaških pokojnin upravičencem v Republiki Sloveniji, ki so jih vojaški zavarovanci uveljavili oz. pridobili pri svojem matičnem nosilcu zavarovanja, to je pri bivšem Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu. Do ureditve vseh sukcesijskih vprašanj med novo nastalimi državami bivše SFRJ, je Republika Slovenija na podlagi 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91) prevzela izplačevanje vojaških pokojnin upravičencem le pod pogoji in na način, kot je urejen s citiranim odlokom. Omenjeni odlok namreč ne ureja pravic vojaških zavarovancev, pogojev za njihovo pridobitev niti sprememb med uživanjem pokojnine in tako tudi ne odpada odstotnega zmanjševanja zaradi predčasne upokojitve. V 3. členu je določno opredeljen obseg prevzema za izplačevanje, pri tem pa isti odlok ne vsebuje nobene pravne podlage za odmerjanje višje akontacije zaradi odpada odstotnega zmanjševanja ob izpolnitvi določene starosti, kot je povsem pravilno presodilo prvostopno sodišče in pred njim že tudi toženi zavod. Zato ne more biti upoštevno pritožbeno razlogovanje, da je bila tožeči stranki že pravnomočno odmerjena predčasna pokojnina v višini 85 % od pokojninske osnove. Z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev opr. št. 94157 z dne 7.3.1991 ji je bila namreč odmerjena vojaška predčasna starostna pokojnina v znesku 17.718,60 dinarjev od 2.3.1991 dalje, saj postane pravnomočen le dispozitiv vsake odločbe, ne pa tudi njena obrazložitev. Tožeči stranki se glede na že omenjeni 3. člen citiranega odloka od 1.11.1991 dalje tako lahko izplačuje akontacija vojaške pokojnine le v višini, kot ji je bila odmerjena s pravnomočno odločbo toženca V 9874275 z dne 15.11.1991 od zneska, ki ji je pripadal za september 1991, saj za novo višjo odmero akontacije zaradi odpada odstotnega zmanjšanja predčasne pokojnine, v odloku ni pravne podlage. Tožena stranka ni pooblaščena niti ni pristojna odločati o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in zato tudi ne more spreminjati višino odmerjene vojaške pokojnine zaradi spremenjenih okoliščin v času njenega uživanja. Novo odmero predčasne vojaške starostne pokojnine bi lahko opravil le matični nosilec zavarovanja, ki je pravico priznal v zmanjšanem znesku za določen odstotek zaradi predčasnega odhoda v pokoj in hkrati odločil, da se bo tedaj odmerjeni znesek izplačeval do 14.4.1994. Določbe 18. člena citiranega ustavnega zakona pa po stališču pritožbenega sodišča, ni mogoče uporabiti neposredno.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev procesnega prava, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.