Jedro

Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:

- v odločbi o krivdi tako, da se kazniva dejanja, opisana pod točko 1, pod točko 2 in pod točko 3 prvostopnega izreka pravno opredelijo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I Kazenskega zakonika v zvezi s členom 54/I Kazenskega zakonika in

- v odločbi o kazni tako, da se obdolžencu za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II Kazenskega zakonika izreče kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

II. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po členu 228/II-I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in enega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/I KZ-1 ter mu za ta kazniva dejanja določilo posamezne zaporne kazni, in sicer sedem mesecev zapora, sedem mesecev zapora in pet mesecev zapora, nato pa mu po členu 53/II KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po členu 95/IV Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, po členu 95/I ZKP pa naložilo plačilo stroškov pooblaščenke oškodovancev. Po členu 105/II ZKP je odločilo, da je dolžan poravnati premoženjskopravne zahtevke, in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe oškodovancu B. znesek v višini 106.875,28 EUR, oškodovancu C. v znesku 110.964,94 EUR in oškodovancu Č. znesek 19.941,70 EUR, s preostankom priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa je oškodovance v smislu člena 105/II ZKP napotilo na pravdo.

2.Zoper to sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4.Zagovornica obdolženca v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP, ko navaja, da je izrek napadene sodbe v nasprotju s podatki spisa, in sicer v točki 1 glede imena oškodovane družbe, tako istovrstno kršitev pa zaznava tudi v izreku sodbe pod točko 3 glede imena in priimka direktorja citirane družbe. Opisane kršitve niso podane, saj ne gre za "bistveno razliko v identiteti oškodovancev", kot to imenuje pritožba, temveč za očitne pisne pomote, ki nikakor ne vplivajo na pravilno razumevanje očitka. Obdolžencu je namreč dobro znano, da je to družba, ki jo je oškodoval in tudi, da je D. D. bil direktor družbe, opisane pod točko 3, poleg tega pa te pisne napake niso v ničemer vplivale na pravilno prvostopno odločitev. Če pa smo že tako "precizni", pa je ugotoviti, da je take "pisne pomote" storila tudi sama pritožnica, in sicer na strani 5 pritožbe, kjer pri uveljavljanju pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka citira določilo člena 271/II ZKP, ki zadeva oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca.

5.Istovrstno kršitev, in sicer po členu 371/I točka 11 ZKP pritožnica vidi tudi v tem, ko je v točki 1 izreka sodbe navedenih 32 zneskov brez valute, ter ocenjuje, da je zato izrek sodbe nerazumljiv. Tudi v tem se moti, saj spregleda, da je v prvem računu pri znesku naveden EUR, nato pa je skupni seštevek prav tako v EUR in še na koncu očitka spet znesek v EUR, zato je jasno, da ne gre za forinte, kot si to po svoje interpretira pritožba.

6.S tem, ko je prvostopno sodišče iz očitka obtožbe pod točko 3 izpustilo 3 račune in temu ustrezno znižalo skupni znesek, je ravnalo obdolžencu v korist (o tem že ZKP s komentarjem mag. Štefana Horvata k členu 354 v točki 5) in nikakor ni obtožbe prekoračilo oziroma v celoti rešilo predmeta obtožbe, kot si to povsem zmotno razlaga pritožba ter s tem meri na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 7 in 9 ZKP. Razloge za tako ravnanje je prvostopno sodišče tudi tehtno obrazložilo v točki 79 sodbe, pri čemer je pri tem celo sledilo ugovoru obrambe.

7.Prav tako prvostopno sodišče ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/II ZKP, ki jo zasledi zagovornica obdolženca v tem, ko je med glavno obravnavo dne 6. 4. 2022 in dne 30. 9. 2022 preteklo več kot 5 mesecev in trdi, da bi jo zato po določbi člena 311/III ZKP moralo sodišče začeti znova, jo je pa dne 30. 9. 2022 le nadaljevalo. Pritožnica namreč spregleda oziroma ne pozna ZKP novele O, ki v določbi tega člena, to je 311/III ZKP, ki je spremenjen, govori o šestih mesecih in ne o petih mesecih.

8.Pravico do obrambe naj bi prvostopno sodišče obdolžencu kršilo tudi s tem, ko tekom postopka ni prevedlo računov vseh treh oškodovancev, citiranih v izreku sodbe. Najprej, obdolženec tem računom nikoli ni oporekal, niti po vsebini, niti po obliki, računi pa so bili tudi prevedeni in se nahajajo v prilogi spisa, zato tudi ta uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/II ZKP, ni podana.

9.V besedi strank po končanem dokaznem postopku je oškodovana družba iz točke 3 izreka sodbe umaknila del premoženjskopravnega zahtevka, in sicer za tri račune in znižala ta zahtevek, sodišče prve stopnje pa v tej smeri ni izvedlo dokaznega postopka in se do tega tudi ni opredelilo v razlogih sodbe. Z opisanim v pritožbi pritožnica neutemeljeno trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po členu 271/II ZKP (pisna pomota), pravilno po členu 371/II ZKP. Sodišče prve stopnje ima namreč razloge o pogrešanem v točkah 79 in 102, da pa bi o navedbah oškodovanca v besedi strank moralo izvesti dokazni postopek, pa kaj takega zakon ne predvideva oziroma ne določa. Kar pa zadeva še prepisa zvočnega snemanja besede strank, in sicer pooblaščenke oškodovanca, za katerega zagovornica obdolženca trdi, da ga ni sprejela, pa iz podatkov spisa izhaja, da sta bila z obdolžencem pri tem navzoča, tega prepisa ni zahtevala, poleg tega pa je na to besedo strank tudi sama odgovorila (list. št. 1064).

10.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP pritožnica uveljavlja tudi s tem, ko ocenjuje, da je izrek sodbe v točkah 1, 2 in 3 sam s seboj v nasprotju, saj se obdolžencu očita, da je najprej naročal blago, nato pa so bili izdani računi, in sicer pod točko 1 so bila naročila od maja 2012 do decembra 2012, računi pa izdani od 22. 8. 2012 do 13. 12. 2012, pod točko 2 dana naročila od maja 2013 do novembra 2013, računi pa izdani od 29. 5. 2013 do 25. 10. 2013 in pod točko 3 naročila od avgusta 2013 do novembra 2013, računi pa so bili izdani od 15. 8. 2013 do 29. 10. 2013. Tudi ta kršitev ni podana. Naročanje je eden od bistvenih očitkov obdolžencu, to je del izvršitve kaznivega dejanja, saj če ta blaga ne bi naročil, to ne bi bilo dobavljeno in tudi računi ne bi bili izdani. Torej je obdolženec najprej naročil blago, nato so bili izdani računi za dobavljen material, ki so zapadli v plačilo določen dan, sicer pa pritožbenemu sodišču ni povsem jasno, kakšna nasprotja naj bi bila s tem podana, še ob dejstvu, ko pritožnica očitno ne upošteva datumov zapadlosti računov.

11.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 271/I točka 11 ZKP (pravilno po členu 371/I točka 11 ZKP) zagovornica obdolženca neutemeljeno zasledi tudi v nasprotju med izrekom sodbe in listinami v spisu, in sicer glede zagovora obdolženca in izpovedbe priče E. E. glede naročanja blaga, zamujanja s plačili, seznanitvijo s finančnimi težavami ..., česar prvostopno sodišče ni upoštevalo. Opisano namreč zadeva dejansko stanje in ne gre za nasprotja, ki jih uveljavlja pritožnica, temveč za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12.Tovrstno kršitev pritožba zasledi tudi v izreku sodbe, in sicer pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko 3, ko navaja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju s tem, ko se najprej zatrjuje, da je obdolženec do avgusta 2013 naročeni gradbeni material plačeval, nato pa, da se je že ob prevzemu prvega od neplačanih računov zavedal..., kar pa negira preslepitveni namen obdolženca. Navedena kršitev ni podana. S tem, ko je v izreku najprej opisano poslovno sodelovanje obdolženca z oškodovano družbo (pod točko 3) in plačevanje računov do začetka avgusta 2013, nato pa naročanje gradbenega materiala pri oškodovani družbi od avgusta 2013 (ko je bil prvi račun izdan dne 15. 8. 2013) in ki ga obdolženec ni nameraval poravnati ..., niso podana prav nobena nasprotja, saj je s tem opisano poslovanje med obdolžencem in oškodovancem ter obdolženčevo ravnanje, ko je do začetka avgusta 2013 obveznosti poravnaval, nato pa ne več. Da pa opisano po mnenju pritožbe "negira preslepitveni namen obdolženca o vedenju, da družba ne bo mogla poravnati obveznosti, ker premoženje že v letu 2012 ni zadoščalo za poplačilo obveznosti", pa navedeno prav tako zadeva okoliščine, na podlagi katerih je potrjen očitek preslepitve obdolženca in se pritožnica s prvostopnimi zaključki v tej smeri ne strinja ter tudi s tem meri na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13.Pritožnica v nadaljevanju pritožbe uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, in sicer po členu 372 točka 1 ZKP in pri tem navaja, "da kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe ne vsebuje kvalifikatorne elemente kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj časovno obdobje o zatrjevanju preslepitve sega v časovno obdobje, ko oškodovanec z družbo F. d.o.o. ni več sodeloval in to leto 2014 in leto 2015 in da je bila tudi oddelitev izvedena oktobra 2013". Tudi ta kršitev ni podana. "Kvalifikatorni element kaznivega dejanja poslovne goljufije" namreč izhaja iz drugega odstavka 228. člena KZ-1 in zadeva veliko premoženjsko škodo, kar pa pritožnica ne graja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja, in sicer preslepitev, pa je opisana z očitkom prikrivanja, neplačilu računov, zamolčanju, lažnih obljubah... in zadeva časovno obdobje od maja 2012 do decembra 2012, pri čemer so v nadaljevanju za leta 2013 in 2014 (ne pa tudi za leto 2015, kot to napačno citira pritožba), opisana vsa dejstva in okoliščine, ki kažejo na preslepitveni namen obdolženca, pri čemer pritožnica spregleda, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja pri sklenitvi in pri izvajanju posla. Takšne oziroma istovrstne pomisleke pa pritožba izraža tudi za kazniva dejanja, opisano pod točko 2 in 3. Tudi pri tem navedena "oddelitev" ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot to zmotno meni pritožba, temveč je opisana okoliščina oziroma dejstvo, ki kaže na preslepitev.

14.Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.

15.Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko graja ugotovljeno dejansko stanje in trdi, da je tega prvostopno sodišče ugotovilo zmotno in nepopolno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. V napadeni sodbi je navedlo obširne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče, ki z njimi v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice obdolženca dodaja:

16.Bistvo pritožbe je v graji prvostopne dokazne ocene in trditvah, da je prvostopno sodišče zmotno ocenilo izpovedbo priče E. E. in zagovor obdolženca glede naročanja blaga, zamujanja s plačili in seznanitvami s finančnimi težavami; da je tudi zmotno ocenilo, da dejstvo "oddelitve" predstavlja izvršitveno obliko preslepitve ter napačno presodilo, da premoženje družbe F. d.o.o. v letu 2012, 2013 in 2014 ni zadoščalo za poplačilo obveznosti, saj gospodarska družba svojih obveznosti ne plačuje iz premoženja, to je iz osnovnih sredstev, temveč iz tekočih prilivov, kar pa izvedenci niso preverjali; prezrlo je tudi, da je F. d.o.o. v letu 2012 posloval z dobičkom; če v letu 2013 F. d.o.o. ne bi imel dovolj premoženja, oddelitve ne bi bilo mogoče izvesti, kar pa prvostopno sodišče ni upoštevalo; tudi plovilo v okviru družbe G. d.o.o. ne more predstavljati izvršitvenega dejanja preslepitve, saj je bilo nabavljeno v letu 2007; ne drži tudi prvostopna trditev, da sta izvedenca H. H. in I. I. odgovorila na vsa relevantna vprašanja, napačno pa se v razlogih sodbe mnenja tudi povzemajo, deloma pa so tudi izpovedbe izvedencev v nasprotju s podatki spisa; zmotna je tudi prvostopna ugotovitev, da je F. d.o.o. s pogodbo o oddelitvi prenesel glavno dejavnost, saj je prenesel le del dejavnosti; sodišče prve stopnje je obdolžencu tudi neutemeljeno očitalo, da ni predložil listin o poslovanju družbe F. d.o.o., saj obdolženec v kazenskem postopku ni dolžan ničesar dokazovati, ampak mora tožilstvo obdolžencu dokazati očitek; prvostopno sodišče pa se tudi ni opredelilo do zagovora obdolženca o najemanju premostitvenih kreditov in obremenjenosti vseh nepremičnin F. d.o.o. s hipotekami, prav tako pa ne o tem, da je oškodovana družba C. vedela, da F. d.o.o. dolguje družbi B., pa je kljub temu vzpostavila poslovni odnos z njo.

17.S takimi pritožbenimi stališči in dilemami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč ne le izpovedbo priče E. E., temveč tudi zagovor obdolženca glede naročanja materiala, zamujanja s plačili in seznanjitvami s finančnim stanjem družbe tehtno in obširno ocenilo, in sicer v točkah 39, 40, 53 ter na strani 50 sodbe in v točkah 55, 57 in 58. S tako presojo v celoti soglaša pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje, zato je pritožba v tem delu brez teže. Ob tem namreč pritožnica spregleda, da je prav priča E. E. povedal najprej o zamudah s plačili, nato o neplačevanju računov, o tem da je bil prav obdolženec tisti, ki je material naročal in da niso bili seznanjeni s finančnim stanjem obdolženceve družbe. Prav nasprotno pa je vedel, da ima družba več nepremičnin in jahto, ni jim pa bilo znano, da je obdolženec prenesel premoženje na drugo podjetje, to so izvedeli šele v letu 2014. Navedel je tudi, da je obdolženec plačila vedno obljubljal, vendar nikoli nič plačal. Ob tem tudi ni spregledati izpovedbe priče J. J., ki je za E. E. opravljal tudi razgovore z obdolžencem in bil direktor podjetja C. d.o.o., ki je prevzelo lastništvo podjetja iz Madžarske, ki je že pred tem sodelovalo z družbo F. d.o.o. in je obdolženec pri njih nadaljeval z naročili, pri tem pa jim celo zagotavljal, da je to blago že plačal Madžarom, Madžari pa so mu povedali, da je plačal njim, kar pa seveda ni bilo res, saj ni plačal nikomur. Takrat je tudi izvedel, da je obdolženec nadaljeval z naročili pri drugih proizvajalcih. Prav tako ni vedel, da je obdolženec prenesel premoženje F. d.o.o. na novo podjetje, zato so pritožbene dileme tudi v tem delu brez teže.

18.Pravilna je tudi prvostopna ocena, da je družba F. d.o.o. v letih 2012, 2013 in 2014 poslovala z negativnim denarnim tokom in da ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti, pri čemer je za take zaključke imelo oporo v mnenju izvedencev finančne stroke, in sicer I. I. in H. H. Prav tako je utemeljeno zaključilo, da je preslepitveni namen obdolženca izkazan poleg neplačila računov tudi z oddelitvijo, ko je premoženje družbe F. d.o.o. prenesel na družbo K. d.o.o., kar prav tako izhaja iz citiranih izvedeniških mnenj, pri čemer je vsem oškodovancem obdolženec to tudi zamolčal. Izvedenca sta pri svojih zaključkih in ocenah upoštevala tudi tekoče prilive ter tudi pojasnila denarni tok poslovanja družbe F. d.o.o. v letih 2012, 2013 in 2014 ter zaključila, da tudi kratkoročna sredstva družbe niso zadoščala za poplačilo zapadlih obveznosti do dobaviteljev, zato so pritožbeni dvomi tudi v tem delu odveč. Odveč pa tudi ocena, da je družba F. d.o.o. v letu 2012 poslovala z dobičkom, saj sta izvedenca to negirala. Ko po eni strani pritožba tudi trdi, da družba svojih obveznosti ne plačuje iz premoženja, to je iz osnovnih sredstev, nato pa, da je imela družba v letu 2013 dovolj premoženja, saj drugače ne bi bilo mogoče izvesti oddelitve, prav tako ne upošteva, da so bila mnenja izvedencev za oceno sposobnosti poravnavanja obveznosti družbe F. d.o.o. v letih 2012 in 2013 izdelana in prikazana po dveh kriterijih, in sicer kriteriju premoženja in kriteriju denarnih tokov, to je prihodkov. Ocenila sta, da je F. d.o.o. v letih 2012, 2013 in 2014 posloval z izgubo, zato so pritožbeni zaključki v tem delu tudi netočni. Da pa je družba F. d.o.o. na družbo K. d.o.o. "prenesla" vso premoženje, in sicer od zemljišč, do zgradb, transportnih vozil, računovodsko in pisarniško opremo, trgovsko blago, sončno elektrarno ..., pa ni sporno in tega tudi pritožba ne graja.

19.Sodišče prve stopnje pa plovila v okviru družbe G. d.o.o., ki je bilo nabavljeno v letu 2007, obdolžencu ni upoštevalo kot okoliščine, ki naj bi kazala na njegov preslepitveni namen, temveč je ugotovilo, da je nakup plovila v letu 2007 z zadolžitvijo pri banki, pomembno "najedlo" denarni tok podjetja in da je bila obremenitev s financiranjem plovila v teh letih tudi razlog za nezmožnost poplačila oškodovancev. Tudi pri tem je imelo oporo v mnenju izvedencev, ki pa sta v mnenjih odgovorila na vsa relevantna vprašanja. Ko pritožnica ta mnenja graja, pa ne konkretizira, na kaj, kar je bistvenega pomena v obravnavani zadevi, izvedenca nista odgovorila in tudi ne, kaj prvostopno sodišče v razlogih sodbe iz mnenj izvedencev povzema napačno, pa tudi tega ne, v katerih delih so mnenja izvedencev v nasprotju s podatki spisa, zato je pritožba tudi v tem delu neupoštevna.

20. To pa velja tudi za trditev, da družba F. d.o.o. s pogodbo o oddelitvi na družbo K. d.o.o. ni prenesla glavne dejavnosti in da so prvostopni zaključki v obratni smeri zmotni. Družba F. d.o.o. je z oddelitvijo na družbo K. d.o.o. prenesla dejavnost veleprodaje, vse premoženje in obveznosti (celo 10 delavcev) ..., ko je z dnem 20. 11. 2013 družba K. d.o.o. postala 80 % lastnik družbe F. d.o.o. Na družbo K. d.o.o. je bila prenesena glavna dejavnost (trgovina na debelo), kar pomeni, kot je to pravilno ocenilo prvostopno sodišče, da je bil namen oddelitve prenehanje veleprodaje F. d.o.o. in s tem zmanjšanje možnosti poplačila upnikov iz tekočega denarnega toka.

21. Obdolženec je tisti, ki v kazenskem postopku dokazuje svojo nedolžnost, tožilstvo pa tisto, ki dokazuje njegovo krivdo (o tem v določilih členov 5/II ZKP, 320 ZKP ...), zato so pritožbene trditve o tem, da obdolženec v tem postopku ni dolžan ničesar dokazovati, povsem napačne.

22. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi zagovor obdolženca glede najemanja premostitvenih kreditov in hipotekarni obremenjenosti nepremičnin F. d.o.o., in sicer v točkah od 38, 44, 50, 53, 57 na strani 56 sodbe in točka 69. Taki presoji v celoti pritrjuje pritožbeno sodišče in se nanjo sklicuje, zato je pritožba zagovornice obdolženca tudi v tem delu odveč. Zagovor obdolženca je tudi v tej smeri ocenilo skladno z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem pa citiranimi mnenji izvedencev, zato je pritožba zagovornice obdolženca v tem delu tudi netočna, saj oceno v tej smeri pogreša. Priča J. J., direktor družbe C. d.o.o. je glede sodelovanja z družbo F. d.o.o. povedal, da je družba C. d.o.o. prevzela lastništvo podjetja na Madžarskem, to podjetje pa je že prej sodelovalo z družbo F. d.o.o.. Opravil je tudi razgovor z obdolžencem za družbo na Madžarskem, kot je to izpostavil tudi priča E. E. in takrat je obdolženec plačilo obljubil. Prav slednji je tudi opisal, da je imel podatke o tem, da sta bila lastnik, to je obdolženec in družba F. d.o.o. v dobrem finančnem položaju. Tudi on ni vedel za prenos premoženja na drugo podjetje, zato so pritožbene dileme tudi v tem delu brez teže.

23. Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornice obdolženca tudi v preostalem glede odločilnih dejstev ne navaja nič takega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

24. V posledici spremembe glede pravne opredelitve obdolženčevega dejanja, opisane pred tem, je pritožbeno sodišče obdolžencu moralo izreči tudi novo kazensko sankcijo. Pri izreku le te mu je kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v višini povzročene premoženjske škode, stopnjo krivde, okoliščine, v katerih ga je izvršil, pa tudi njegove osebne lastnosti in prejšnje življenje. Kot olajševalne okoliščine mu je tako upoštevalo njegovo nekaznovanost, kar pa je že vse pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo prvostopno sodišče. Tako je prepričano, da izrečena kazen eno leto in pet mesecev zapora ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in vsem okoliščinam, ki so pomembne za izbiro in odmero kazni. Zato tudi ni sledilo pritožbi zagovornice obdolženca, ki se pritožuje tudi zoper ta del napadene sodbe in se zavzema za izrek sankcije opominjevalne narave ter pri tem izpostavlja le, da prvostopno sodišče pri izreku kazni obdolžencu ni upoštevalo časovne oddaljenosti dejanja. Drži, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v letih 2012 in 2013, torej pred 10 leti, vendar pa obdolženec tudi do izreka sodbe, to je do dne 13. 3. 2023, oškodovancem ni poravnal ničesar. Zato je tudi ta del pritožbe neupošteven, izrečena kazen pa primerna in tudi pravična.

25. Pritožnica neutemeljeno graja tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Slednjih je namreč prvostopno sodišče obdolženca oprostilo, premoženjskopravne zahtevke pa mu je upravičeno naložilo v plačilo. Ko pritožnica citira odločbo Vrhovnega sodišča in pravnomočno končan osebni stečaj obdolženca ter dejstvo, da oškodovanci v tem postopku niso priglasili terjatev, je primarno treba poudariti, da neprijava terjatve v postopku osebnega stečaja ne pomeni, da je terjatev prenehala. Vsi oškodovanci so sicer terjatve uveljavljali v stečajnem postopku, tako zoper družbo F. d.o.o., kot družbo K. d.o.o., vendar neuspešno. Tudi citirana sodna praksa ni več aktualna in so bila za tem sprejeta nova stališča, pri čemer se je prvostopno sodišče pri odločitvi v tem delu utemeljeno sklicevalo na sklep o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja obdolženca, iz katerega jasno izhaja, da odpust obveznosti stečajnemu dolžniku ne učinkuje za povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, storjenim namenoma ali iz hude malomarnosti, zato je pritožba tudi v tem delu neupoštevna. To pa velja tudi za uveljavljanje zastaranja teh premoženjskopravnih zahtevkov. Opisano namreč zadeva pravdni postopek, v kazenskem postopku pa ta zahtevek zastara skupaj s storjenim kaznivim dejanjem, kar pa se ni zgodilo. Prav tako pa obdolženec kot direktor družbe odgovarja za povračilo škode, ki jo je kot direktor povzročil oškodovancem, zato so pritožbene dileme tudi v tej smeri odveč.

26. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po členu 383/I ZKP, je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

27. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj je bila sodba sodišča prve stopnje deloma spremenjena v obdolženčevo korist (člen 98/II ZKP).

-------------------------------

(1) Prim. odločbi VSL Cst 60/2016 z dne 27. 1. 2016 in VSL I Cp 735/2019 z dne 14. 8. 2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 54, 54/1, 228, 228/1, 228/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 105, 105/2, 372, 372-4, 383, 383/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.