Jedro

Odškodnino za bolečine, ki se bodo po mnenju izvedenca še manifestirale v bodoče, je potrebno odmeriti v okviru postavke odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ne kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri oškodovancu objektivni ni podano.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zviša za 500,00 EUR, zavrne pa se zahtevek za dosojo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako da se po spremembi II. točka izreka sodbe v celoti glasi: „Tožena stranka Z. T. je dolžna tožeči stranki M. B. plačati znesek 806,86 EUR v roku 15-ih dni ter zakonske zamudne obresti od zneska 977.017,07 SIT od 18.10.2005 do 9.8.2006 ter od zneska 193.355,93 SIT od 10.8.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 806,86 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške v višini 243,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, vse na račun pooblaščenca tožeče stranke odvetnika.“ Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 1.256,86 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz II. točke izreka sodbe kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 17.5.2004. V presežku je zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 321,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila na račun tožničinega pooblaščenca.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica pritožbo izpodbija iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, pri čemer izpodbija zgolj odmero odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo ter odmero pravdnih stroškov. V pritožbi soglaša z ugotovitvami sodišča glede pretrpljenih fizičnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, vendar ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina za to postavko najmanj 3.000,00 EUR. Za pretrpljeni strah bi tožnica morala prejeti vsaj 830,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa vsaj 2.000,00 EUR. Ugotavlja, da ji je sodišče po vseh postavkah prisodilo nekaj manj, kot je vtoževala, čeprav je bil njen zahtevek v skladu z aktualno sodno prakso. Poleg tega se je sodišče sklicevalo na povprečno neto plačo za mesec februar 2009, ki je bila v tistem obdobju najnižja, saj je bila tako marčevska kot aprilska plača višja od februarske. Sodišče bi moralo prisoditi vsaj 6 povprečnih plač. Pritožnica tudi opozarja, da bi sodišče moralo priznati celotne stroške za izvedeniško mnenje v višini 439,48 EUR ne glede na uspeh, saj je bilo izvedeniško mnenje v tej zadevi potrebno. Poleg tega pa toženi stranki ne bi smelo priznati stroškov za pristop na glavno obravnavo, saj ima tožena stranka sedež v N. Ti stroški lahko bremenijo zgolj toženo stranko in ne tožeče stranke, saj je to stvar notranje organizacije toženke.

Tožena stranka pa v pritožbi opozarja, da je sodišče napačno presodilo vpliv tožničinega prejšnjega zdravstvenega stanja in njenih degenerativnih sprememb na poškodbo, ki jo je utrpela pri padcu dne 17.5.2004. Pri tem je napačno povzelo ustna pojasnila izvedenca na obravnavi dne 1.4.2009, da so vse nevšečnosti tožnice, ki jih je navedel, posledica predmetnega padca. Izvedenec je padcu pripisal zgolj 20 % vseh težav, 80 % pa je posledica degenerativnih sprememb oziroma obrabe in drugega padca. Izvedenec je tudi potrdil, da so vse bolečine in nevšečnosti bile mešane tako od poškodbe kot tudi od obrabe. Pojasnil je še, da bi se degenerativne spremembe pri tožnici lahko razvile že pri dvigu težkega predmeta, pri delu pri prisilni drži ali pri kakšnem drugem naglem gibu, torej je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bodo težave manifestirale. Sodišče tudi ni zadosti upoštevalo, da se je tožnica že pred poškodbo zdravila zaradi bolečin v celotni hrbtenici. Glede na navedeno bi sodišče moralo pri postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati 80 % delež, ki odpade na tožničino prejšnje zdravstveno stanje. Pretirano visoka je tudi odškodnina za pretrpljeni strah. Primarni strah je bil zgolj hipen, sekundarni strah pa manjše intenzitete. Napačna je ocena sodišča, da je tožnica upravičena od odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj pravnorelevantno zmanjšanje pri njej ni podano. V konkretnem primeru ne gre za tako izjemne okoliščine, da bi opravičevale dosojo odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je napačno v to postavko štelo telesne bolečine, ki naj bi jih tožnica trpela tudi v bodoče. Sodišče tudi ni sledilo argumentaciji izvedenca, da je samo 20 % vseh težav pripisati predmetni nezgodi. Napačna je tudi odločitev glede tuje nege in pomoči, saj iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi bila tožnica zaradi poškodbe odvisna od tuje pomoči, temveč samo, da je to potrebovala pri pospravljanju in ostalih gospodinjskih opravilih. Pomoč, ki so jo tožnici nudili družinski člani, ne presega pomoči, ki so jo običajno dolžni nuditi. Tudi pri tej postavki bi morali upoštevati 20 % delež na račun padca in 80 % delež na račun ostalih tožničinih težav. Tožnica je že prejela ustrezno odškodnino in bi bila z dosojo nadaljnje odškodnine neupravičeno obogatena.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pravdni stranki v pritožbah grajata višino dosojene odškodnine, ki jo je tožnici za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z uporabo meril iz 179. in 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dosodilo sodišče prve stopnje. Ob tem glede nepremoženjske škode sprejemata zaključke sodišča prve stopnje o naravi poškodbe in teži prestanih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, ne strinjata pa se z odločitvijo sodišča o primernosti dosojene odškodnine.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino v predel križnice, kar predstavlja lahko telesno poškodbo in sodi med lahke primer po Fischerjevem sistemu razvrstitve poškodb. Iz izvedeniškega mnenja dr. S. je razvidno, da je tožnica trpela hude telesne bolečine en dan, srednje hude trideset dni in lahke telesne bolečine skupaj triinosemdeset dni, pojavljajo pa se lahko tudi v bodoče. Imela je nekaj pregledov pri specialistih (primerjaj stran 4 sodbe), iglično preiskavo prizadetosti živcev, prejemala pa je tudi zdravila proti bolečinam. Po nezgodi je bila v bolniškem staležu približno mesec in pol. Glede na tako navedene in v sodbi sodišča prve stopnje še podrobneje opisane posledice, ji je sodišče prisodilo odškodnino za to postavko v skupnem znesku 1.900,00 EUR, pri čemer pa je bodoče bolečine upoštevalo pri postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tak materialnopravni pristop sodišča prve stopnje je napačen. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je mogoče priznati zgolj tedaj, kadar je zaradi škodnega dogodka oškodovanec zmanjšano sposoben pri opravljanju svojih življenjskih aktivnosti, ki jih zaradi poškodbe ne zmore več ali jih le s težavo opravlja in v zvezi s tem trpi duševne bolečine, ne pa takrat, kadar je oviran zgolj zaradi občasno pojavljajočih se telesnih bolečin. V konkretnem primeru je tako bodoče bolečine potrebno upoštevati v okviru postavke telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje oškodovanke neposredno pred dogodkom, padec bil sprožilni mehanizem, zaradi katerega je utrpela škodo glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem vse do zaključka le-tega. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče tudi pri tej postavki moralo upoštevati 80 % soprispevek tožnice na račun njenih drugih zdravstvenih težav. Tožničino zdravljenje v letih 1994 in 1997 se je namreč nanašalo na druge predele hrbtenice (vrat, prsnica), poleg tega pa je od škodnega dogodka tudi časovno oddaljeno. Šele po škodnem dogodku, ko je tožnica utrpela udarec v križnico, pa so nastopile bolečine in nevšečnosti v obsegu, kot jih je ugotovil izvedenec (primerjaj tudi zapisnik o ustnem zaslišanju izvedenca), zato je tožena stranka dolžna povrniti celotno škodo, ki je tožnici zaradi škodnega dogodka v času zdravljenja nastala. Ne gre namreč za škodo, ki je ne bi bilo mogoče predvidevati, saj imajo številni ljudje prikrite degenerativne spremembe, ki se lahko manifestirajo šele z nastankom škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je primerna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem brez upoštevanja bodočih bolečin 1.900,00 EUR, ker pa je potrebno pri tej postavki upoštevati tudi bolečine, ki jih tožnica še vedno občasno trpi zaradi te poškodbe, je dosojeno odškodnino zvišalo za 500,00 EUR. Ob tem je upoštevalo, da vse sedanje še trajajoče bolečine niso zgolj posledica prvega padca tožnice, temveč tudi ponovnega padca in kasneje manifestiranih degenerativnih sprememb, zato je kot primerno odškodnino za to postavko skupno določilo znesek 2.400,00 EUR. Gre za odškodnino, ki je v skladu z novejšo sodno prakso (primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1064/2009, II Cp 580/2009, odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 784/2008).

Za prestani strah je sodišče odmerilo odškodnino v višini 750,00 EUR, pri čemer je upoštevalo, da je bil primarni strah zgolj kratkotrajen, sekundarni strah pa se je manifestiral v milejši obliki. Dosojena odškodnina je primerna in v skladu s sodno prakso ter so pavšalne nasprotne pritožbene navedbe obeh pritožnic neutemeljene.

Prav pa ima tožena stranka, ko v pritožbi izpostavlja, da tožnici ne gre odškodnina zaradi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je tožnici le-to priznalo zgolj zaradi prisotnosti bolečin v predelu križnice in trtice, saj iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke ne izhaja, da bi bile oškodovankine življenjske aktivnosti sicer okrnjene. Za telesne bolečine, pa čeprav po zaključku zdravljenja, pa je potrebno prisoditi odškodnino v okviru postavke telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kar je pritožbeno sodišče že upoštevalo in odškodnino po tej postavki ustrezno zvišalo.

Skupna dosojena odškodnina tožnici tako znaša 3.150,00 EUR oziroma 3,4 povprečne plače v času odločanja sodišča prve stopnje, kar je povsem primerljivo z novejšo sodno prakso glede na obseg in težo poškodbe, upoštevajoč individualizacijo odškodnine (primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 784/2008, II Ips 517/2006).

Tožena stranka v pritožbi graja tudi dosojo denarne odškodnine za tujo pomoč, pri čemer v pritožbi navaja, da do te odškodnine tožnica ni upravičena, ker so bili pomoč družinski člani dolžni nuditi, poleg tega pa sodišče tudi ni upoštevalo soprispevka ostalih tožničinih težav na obseg škode. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje o potrebnosti tuje pomoči, saj je to potrdil izvedenec, pa tudi zaslišane priče, ki so tožnici pomoč nudile, ta pomoč pa je presegala njihovo siceršnje delo v družinski skupnosti. Ker pa je bila tuja pomoč v času enega meseca po nastali poškodbi potrebna zgolj zaradi škodnega dogodka in je tožnica sicer ne bi potrebovala, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje v tem delu moralo upoštevati soprispevek tožnice na račun njenih ostalih (prej nemih) zdravstvenih težav. Pritožba povsem pavšalno graja višino dosojene odškodnine po tej postavki, na tako pavšalen očitek pa pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati. Sodišče prve stopnje je na 10. strani sodbe podrobno pojasnilo, kako je izračunalo dosojeno odškodnino, pri čemer je urna postavka 4,17 EUR, kot jo je uporabilo sodišče, primerljiva z drugimi primeri iz sodne prakse, število ur pa je sodišče ocenilo celo nižje, kot je to v svojem mnenju navedel izvedenec medicinske stroke.

Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločalo tudi o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je ob vnovičnem odmerjanju stroškov tožene stranke upoštevalo pritožbene navedbe tožeče stranke, da toženki ni mogoče priznati stroškov za prihod na sodišče iz N. v L., ker ima sedež v L. Strinjati se je mogoče s pritožnico, da stroški notranje organizacije tožene stranke, ki ima delo razporejeno po posameznih enotah, ne morejo bremeniti nasprotnih udeležencev v postopku. Ni pa mogoče pritrditi pritožbeni navedbi tožeče stranke, da bi ji sodišče moralo priznati celotne stroške izvedeniškega mnenja ne glede na njen uspeh v pravdi. Izvedeniško mnenje je zgolj del pravdnih stroškov, zato deli z njimi enako usodo. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so skupni stroški tožeče stranke znašali 2.118,49 EUR (3.020 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške in DDV ter stroške izvedenca). Tožnica je v postopku uspela s 13,8 %, zato njeni priznani stroški znašajo 292,98 EUR. Toženi stranki pa je sodišče glede na navedeno priznalo zgolj stroške sodne takse za odgovor na tožbo ter materialne stroške, ne pa stroškov pristopa na narok. Tako odmerjeni stroški tožene stranke znašajo 56,94 EUR, upoštevajoč njen uspeh v pravdi pa 49,00 EUR. Po pobotanju je tožena stranka tožeči dolžna povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 243,98 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodbe.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi določila 2. odstavka 154. člena ZPP. Obe pravdni stranki sta s svojimi pritožbenimi navedbami deloma uspeli, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka krijeta svoje stroške pravdnega postopka.

Sodišče je odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje sprejelo na podlagi določila 5. alinee 358. člena Zakona o pravdnem postopku.