Jedro

Tožena stranka je ugovor ničnosti pogodbe o izobraževanju gradila na očitno previsoki ("oderuški") pogodbeni kazni glede na pogodbeno obveznost tožeče stranke (organizacija in delno financiranje toženčevega izobraževanja). Za presojo, da je pogodba oderuška, je med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (141. čl. ZOR). Ni tedaj relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne prepovedi za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te (prim. 1. odst. 273. čl. ZOR). Obveznost plačila pogodbene kazni zato ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo tolarske protivrednosti 39.000,00 DEM. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje bodisi spremeni, bodisi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da pogodbena kazen varuje pogodbeno disciplino ter je zato lahko celo višja, kot je morebitna odškodninska obveznost pogodbi nezveste stranke. V konkretnem primeru se je tožeča stranka s pogodbeno kaznijo želela zavarovati pred izgubo že izšolanih kadrov. Ta poseben interes tožeče stranke pa posega na neko povsem drugo področje kot je ekvivalenca dajatev v konkretnem poslu. Zato je nepravilno izhodišče, ki sta ga uporabili sodišči pri presoji o očitnem nesorazmerju med obveznostmi tožeče in tožene stranke. Ne gre namreč za vrnitev stroškov izobraževanja. Nadalje zatrjuje, da je Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 274. čl. predvidel možnost znižanja pogodbene kazni. Zato je po mnenju revidenta sporno, ali je sploh lahko podan razlog za ničnost pogodbenega določila zaradi višine dogovorjene pogodbene kazni. Poudarja še, da ZOR v 271. čl. izrecno določa, da lahko pogodbeni stranki poljubno določita višino pogodbene kazni. Zato tudi način določitve konkretne pogodbene kazni ne more biti odločilen. V dopolnitvi revizije z dne 24.4.1995 še dodatno pojasnjuje, zakaj pogodbeno določilo o pogodbeni kazni ne more biti nično zaradi oderuštva ter se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju opr.št. Cp 1015/94. Sicer pa se ne strinja s presojo o lahkomiselnosti oz. odvisnosti tožene stranke. Meni, da so dejanske ugotovitve o tem nepravilne. S tem v zvezi očita sodišču, da iz obrazložitev sodb ni razvidno, v čem je bila toženčeva lahkomiselnost ter da je nepravilna in nedokazana ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka vedela, da je toženec že sklenil pogodbo s podjetjem A. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Bistvo pogodbene kazni je, da sopogodbenika sili k izpolnitvi pogodbe, saj bo moral, če bo pogodbo kršil, sopogodbeniku plačati določen denarni znesek (prim. 270. čl. ZOR). Dogovorjeni znesek pogodbene kazni varuje morebitno pogodbenikovo odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbe. V delu, v katerem to terjatev presega, pa varuje zgolj pogodbeno disciplino (prim. 275. čl. ZOR). Toda znesek pogodbene kazni ne sme biti višji, kot je potrebno, da se dolžnik pripravi k pogodbeni zvestobi. ZOR zato določa, da sodišče na ugovor dolžnika pogodbeno kazen zniža, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka (274. čl. ZOR). To je tedaj ukrep, ki pogodbi nezvesto stranko varuje pred "oderuško" visoko pogodbeno kaznijo. Možnost zmanjšanja višine pogodbene kazni je seveda v prid ohranitvi te klavzule v pogodbi.

Tožena stranka je ugovor ničnosti pogodbe o izobraževanju gradila na očitno previsoki ("oderuški") pogodbeni kazni glede na pogodbeno obveznost tožeče stranke (organizacija in delno financiranje toženčevega izobraževanja). Sodišči prve in druge stopnje sta temu ugovoru sledili in presodili, da je pogodba o izobraževanju v delu, ki govori o pogodbeni kazni, oderuška in zato delno nična. Takšna presoja pa je zmotna. Že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Za presojo, da je pogodba oderuška, je med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (141. čl. ZOR). Ni tedaj relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne prepovedi za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te (prim. 1. odst. 273. čl. ZOR). Obveznost plačila pogodbene kazni zato ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke (prim. uvodoma razloženo pravno naravo pogodbene kazni).

Trditve tožene stranke, češ da je pogodba nična zaradi oderuško visoke dogovorjene pogodbene kazni, sta sodišči zmotno presodili (sodišči nista uporabili določbe 274. čl. ZOR; 356. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP). Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ni namreč razčiščeno, ali je dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti tožene stranke, t.j. da dve leti po končanem izobraževanju ne bo posredoval pri sklepanju zavarovalnih pogodb za drugo zavarovalnico, in če je, za koliko presega znesek, ki je potreben, da ohrani utrjevalni pomen v pogodbi. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče presoditi ugovor tožene stranke o previsoki pogodbeni kazni po 274. čl. ZOR.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.