Jedro

Vodenje kazenskega postopka zoper prosilca za azil ni osebna okoliščina v smislu 3. odstavka 34. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 in 17/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 25.4.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem kazenskem postopku in po prestani kazni.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je s sodbo, št. U 296/2006-7 z dne 15.2.2006, v točki 2 razveljavilo odločitev tožene stranke, št. 720/2005 (1352-11 z dne 10.1.2006 (da mora tožnik v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo), in v tem delu vrnilo toženi stranki zadevo v ponoven postopek, ker je tožena stranka spregledala podatek v upravnih spisih, da je tožnik v kazenskem postopku. V ponovnem postopku je tožena stranka po presoji prvostopnega sodišča ravnala pravilno in je ugotovila pravno relevantna dejstva v zvezi s potekom kazenskega postopka zoper tožnika. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe 3. odstavka 34. člena ZAzil. V skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) prvostopno sodišče sledi utemeljitvi upravnega akta. Glede na potek kazenskega postopka zoper tožnika (tožniku je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, izrečena kazen enega leta in štirih mesecev zapora ter stranska kazen izgona tujca iz države, zaradi storitve kaznivega dejanja po 2. in 3. odstavku 311. členu Kazenskega zakonika RS) prvostopno sodišče meni, da gre za takšno osebno okoliščino, ki hkrati zadeva tudi spoštovanje javnega reda v širšem pomenu in sodnih odločb v Republiki Sloveniji, da je tožena stranka imela zakonito podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da sodba izdana v kazenskem postopku še ni pravnomočna, na obstoj te osebne okoliščine iz 3. odstavka 34. člena ZAzil nima vpliva.

S pritožbo tožnik izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Navaja, da Republike Slovenije ne more zapustiti, saj se v domačem kraju nima kam vrniti. Doma ga iščejo Albanci, ki mu grozijo s smrtjo, saj ga obtožujejo, da je sodeloval s srbskimi organi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem kazenskem postopku in po prestani kazni.

Po določbah 3. odstavka 34. člena ZAzil mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe, s katero se prošnja za azil zavrne. Tretji odstavek 34. člena ZAzil pa še določa, da lahko pristojni organ zaradi osebnih okoliščin določi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti državo. V obravnavanem primeru je bila tožnikova prošnja za azil pravnomočno zavrnjena. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča, št U 296/2006-7 z dne 15.2.2006, pa je tožena stranka v ponovnem postopku odločala le o tožnikovi zapustitvi Republike Sloveniji in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil določila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem kazenskem postopku in po prestani kazni. Po presoji prvostopnega sodišča je takšna odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ker je po njegovem stališču kazenski postopek, ki teče zoper tožnika takšna osebna okoliščina, da se z upravnim aktom določi drugačen rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Takšno stališče prvostopnega sodišča po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno in nima podlage v zakonu. Vodenje kazenskega postopka zoper prosilca za azil ni osebna okoliščina v smislu 3. odstavka 34. člena ZAzil. Osebne okoliščine v smislu navedene zakonske določbe se nanašajo na prosilca za azil po ZAzil, to je tujca, ki je vložil prošnjo za azil in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločbe. Takšne osebne okoliščine so lahko številčna družina ali okoliščina, da je prosilec iz oddaljene države, kjer je zaradi priprave na odhod potreben daljši čas in podobno, ki pa v obravnavani zadevi niso bile ugotovljene. Zato bi pravilna uporaba materialnega prava lahko pripeljala do drugačne odločitve. V obravnavani zadevi pa se je zoper prvostopno sodbo pritožil samo tožnik. Po določbi 78. člena ZUS pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Zato pritožbeno sodišče kljub navedenemu ni smelo poseči v odločitev sodišča prve stopnje in odločiti drugače kot izhaja iz izreka te sodbe, ker bi drugačna odločitev pomenila odločitev v tožnikovo škodo.

Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovitev pogojev za azil, o čemer pa je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo 15.2.2006, pritožbeno sodišče ni presojalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.