Jedro

Podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja je zdravniško spričevalo o zdravstveni nezmožnosti za vožnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.3.2000. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Upravne enote N.m. z dne 25.1.2000, s katero je ta odločila, da se tožniku odvzame vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil B in F kategorije z dne 15.12.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da v obravnavanem primeru obstoji dejansko stanje, ki je po določbi 170. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98 in 61/2000) podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja. Po navedeni določbi se vozniško dovoljenje odvzame zaradi zdravstvenih razlogov. Ker iz zdravniškega spričevala z dne 8.7.1999, ki ga je izdal Zdravstveni dom N.m., dispanzer za medicino dela, prometa in športa izhaja, da je tožnik trajno nezmožen za voznika motornih vozil B in F kategorije, je bila navedena določba ZVCP pravilno uporabljena. Tožnik se tudi po presoji sodišča neutemeljeno sklicuje na mnenje invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 2.11.1999, iz katerega izhaja, da medicinska rehabilitacija še ni končana. Navedeno mnenje je bilo dano v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja in ga zato v tem postopku ni mogoče upoštevati. Ugovor, da mu zdravniško spričevalo ni bilo vročeno, bi moral tožnik uveljavljati v upravnem postopku, pa ga ni. Nasprotno, iz podatkov upravnih spisov in sicer iz njegove izjave na zaslišanju pri organu prve stopnje dne 22.7.1999 izhaja, da je zdravniško spričevalo prejel. Tožnik v pritožbi enako kot v tožbi navaja, da zdravljenje oziroma medicinska rehabilitacija še ni končana ter, da zdravniškega spričevala z dne 8.7.1999 ni nikoli uradno prejel, niti ni vedel zanj. Zato zoper zdravniško spričevalo tudi ni ugovarjal. Meni, da je zdravniško spričevalo, ki ga je prejel šele na njegovo željo, neveljavno. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa in v določbi 1. odstavka 170. člena ZVCP, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje. Po navedeni določbi je podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov, ugotovitev o zdravstveni nezmožnosti voznika za vožnjo. Podlaga za to ugotovitev je zdravniško spričevalo, ki ga izda pooblaščena zdravstvena organizacija oziroma zasebni zdravnik na podlagi pregleda (164. člen in 170. člen ZVCP). Iz podatkov spisa izhaja in niti ni sporno, da je zdravniško spričevalo o tožnikovi zdravstveni nezmožnosti za vožnjo motornih vozil B in F kategorije izdala pooblaščena zdravstvena organizacija - Zdravstveni dom N.m., Dispanzer za medicino dela, prometa in športa po opravljenem zdravstvenem pregledu tožnika. Tako zdravniško spričevalo pa je v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja. ZVCP sicer v 162. členu določa, da kandidat za voznika in voznik, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom lahko zahteva ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravstveno komisijo, katere mnenje je dokončno. Da bi tožnik tako ravnal, pa iz podatkov v predloženih upravnih spisih ne izhaja. Tožnik sicer v pritožbi ponavlja tožbeni ugovor, da z zdravniškim spričevalom ni bil seznanjen. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča takih tožnikovih navedb podatki v predloženih upravnih spisih ne potrjujejo. Tožnik je namreč v postopku pred upravnim organom prve stopnje izjavil, da je zdravniško spričevalo prejel dne 8.7.1999, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 22.7.1999, ki ga je tožnik podpisal. Da je kopijo zadravniškega spričevala prejel na Upravni enoti N.m. pa tožnik v pritožbi celo sam navaja. Ker je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi zdravniškega spričevala, s katerim je bil tožnik seznanjen, in ker tožnik ni podal zahteve za ponovni zdravstveni pregled, je bila po presoji pritožbenega sodišča določba 170. člena ZVCP pravilno uporabljena. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati ugotovitev invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS v zvezi z odločanjem o pravicah iz invalidskega zavarovanja o tem, da pri tožniku zdravljenje oziroma medicinska rehabilitacija še ni končana.

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.