U-I-344/96

1. 4. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Pavla Ocepka z Brega pri Komendi na seji dne 1. aprila 1999

s k l e n i l o :

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 80. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 101., 102., 104., 105., 106. in 107. člena Zakona o varstvu okolja se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik izpodbija določbe 80. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO), ki predpisujejo takso na obremenitev okolja, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami 3. in 72. člena Ustave. V 3. členu Ustave je določeno, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, da državljani izvršujejo oblast neposredno in z volitvami ter po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. V 72. členu Ustave je določeno, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja ter da država skrbi za zdravo življenjsko okolje in v ta namen določa pogoje in načine za opravljanje gospodarske in drugih dejavnosti. Pobudnik trdi, da je iz navedenih ustavnih določb nedvomno razvidno, da so državljani te države neposredni lastniki in upravičenci do naravnih dobrin, še zlasti tistih, ki so za življenje neobhodno potrebne. Kakršnokoli zaračunavanje naravnih dobrin, ki jih državljani uživajo v mejah osebne rabe, naj bi bilo protiustavno, zato naj bi bil protiustaven tudi 80. člen ZVO, ki predpisuje takso za obremenitev okolja.

2.Pobudnik izpodbija tudi določbe 101., 102., 104., 105., 106. in 107. člena ZVO, ker naj bi bile v nasprotju z določbami 153. in 155. člena Ustave. Po njegovem mnenju je nedopustno, da je nek zakon sprejet in dan v izvrševanje še preden so pripravljeni in sprejeti podzakonski akti, ki določajo izvedbene pogoje in merila. Zato naj bi bili izpodbijani členi v nasprotju z določbami Ustave o prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov in o usklajenosti pravnih aktov.

3.Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s tem, da mu komunalno podjetje zaračunava takso za uporabo pitne in ostale vode, ki jo porabi za gospodinjstvo.

B.

4.V izpodbijanem 80. členu ZVO je določen sistem taks in povračil za obremenjevanje okolja in za rabo naravnih dobrin. Po njegovih določbah mora onesnaževalec plačati takso za obremenjevanje vode, tal, zraka in za ustvarjanje odpadkov.

Podlaga za plačilo takse je vrsta in količina onesnaževanja.

Višino takse, načine obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za znižanje ter plačevanje takse predpiše Vlada. Kadar onesnaževanje zadeva samo prebivalce lokalne skupnosti, lahko takšne takse predpiše tudi lokalna skupnost. Navedene zakonske določbe niso v neposredni zvezi z določbama 3. člena Ustave, zato z njima ne morejo biti v nasprotju.

5.Izpodbijane določbe tudi niso v nasprotju z 72. členom Ustave, saj pomenijo izpolnitev v njem vsebovane obveznosti države, da "skrbi za zdravo življenjsko okolje". To obveznost država uresničuje med drugim tudi s predpisovanjem ukrepov za preprečevanje obremenjevanja oziroma za čim manjše obremenjevanje okolja. Eden izmed takšnih ukrepov je tudi izpodbijano plačevanje takse za obremenjevanje vode, tal in zraka ter za ustvarjanje odpadkov, saj s tem država po eni strani spodbuja onesnaževalce k čim manjšim posegom v okolje, po drugi strani pa zagotavlja sredstva za sanacijo že izvršenih posegov. Zato takšna uvedba plačevanja takse za obremenjevanje okolja ni v nasprotju z določbami 72. člena Ustave. Iz določb 72. člena Ustave tudi ne izhaja, da so državljani neposredni lastniki naravnih dobrin, kot trdi pobudnik. Prav tako nima ustavne opore pobudnikova trditev, da bi morali imeti državljani pravico do brezplačnega uživanja naravnih dobrin v mejah osebne rabe. Pogoje, merila in načine za uživanje naravnih dobrin ureja Zakon, ki lahko v tem okviru predpiše tudi določene materialne obveznosti v zvezi z njihovim uživanjem oziroma v zvezi z obremenjevanjem okolja. V primeru uporabe vode je to taksa za obremenjevanje vode in povračilo (cena) za porabo vode kot naravne dobrine. Pobuda za izpodbijanje 80. člena ZVO zato ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

6.Z izpodbijanimi določbami 101., 102., 104., 105., 106. in 107. člena ZVO so v okviru njegovih prehodnih in končnih določb urejena pooblastila Vladi in ministrom za izdajo izvršilnih predpisov in za pripravo nacionalnega programa varstva okolja ter prenehanje veljavnosti oziroma roki za uskladitev dosedanjih predpisov s tega področja. Navedene določbe Zakona nimajo neposrednega vpliva na določitev obveznosti pobudnika za plačilo takse za porabljeno vodo. Pravni interes za njihovo izpodbijanje pa ne more temeljiti na okoliščini, da je pobudnik zavezanec za plačilo te takse. Po določbah 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je pravni interes za vložitev pobude podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Poseg mora biti torej neposreden, zato ne zadošča zgolj neka splošna skrb pobudnika za vzpostavitev učinkovitega in celovitega pravnega sistema. Pravni interes pobudnika za izpodbijanje navedenih členov ZVO torej ni podan, zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen