Jedro

Dedni dogovor ima učinek sodne poravnave (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, z dne 21. in 22.12.1983 - Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. II/83, str. 31).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka prizna obstoj lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 29/2, vl.št. 158 ter ji izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino za prepis te pravice nanjo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tudi sodišče druge stopnje ni odpravilo nejasnosti glede tega, ali šteje sporno nepremičnino za del zapuščine ali last pok. V.O.. Zato je navedena kršitev ZPP še vedno podana. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Čeprav je nato sodišče sporno nepremičnino štelo za tožnikovo last, je bilo kljub temu mnenja, da je bila lahko predmet dednega dogovora v zapuščinskem postopku po pokojni materi. Predmet dednega dogovora pa je po mnenju revidentke lahko le zapuščina. V.O. je sporno nepremičnino pridobil po 21. členu ZTLR na originaren način, z gradnjo na materinem zemljišču z njenim soglasjem. Ker sporna nepremičnina v zapuščino ni sodila, veljavnega dogovora ni bilo mogoče skleniti in je zato dejansko stanje glede navideznosti dednega dogovora ostalo nepopolno ugotovljeno. Da pokojni V. O. nepremičnine ni štel za svojo, kaže tudi dejstvo, da posesti ni nikoli nastopil. Zato revidentka predlaga, da revizijsko sodišče sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek tožnika zavrnili zato, ker sta bili mnenja, da mora tožnik najprej izpodbijati dedni dogovor, katerega predmet je bila tudi nepremičnina, ki jo tožnik s tem tožbenim zahtevkom zahteva nazaj. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev materialnopravno pravilna.

Sodišči prve in druge stopnje sta se pri odločitvi oprli na sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, opr. št. D .../79 z dne 30.1.1980, iz katerega izhaja, da je tožnik s svojima bratoma V. in M. sklenil dedni dogovor v zapuščinskem postopku po pokojni materi F.O. S tem dogovorom je nepremičnino, ki je predmet tožbenega zahtevka, pridobil pokojni V.O., ostala brata pa druge nepremičnine. Stranke dednega dogovora so bili tako vsi dediči (bratje V., S. - tožnik in M.O.). Dedni dogovor je bil vnešen v izrek sklepa o dedovanju, ki je postal pravnomočen. Na njegovi podlagi je nato sodišče po uradni dolžnosti izvedlo vknjižbo lastninske pravice na V.O. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima takšen dedni dogovor učinek sodne poravnave (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, z dne 21. in 22.12.1983 - Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. II/83, str. 31). Če pa ima status sodne poravnave, veže vse tri stranke dogovora, in tako tudi tožnika. Morebitne napake volje (mednje ne sodijo dejstva, ki so se zgodila pozneje), bi tožnik lahko uveljavljal po končanem zapuščinskem postopku s tožbo proti ostalima dvema strankama (kot nujnima sospornikoma). Ker tega ni storil, je nepremičnina ostala v lasti V.O. do njegove smrti in nato postala del njegove zapuščine. In sicer ne glede na to, ali bi tožnik proti pokojni materi na tej nepremičnini lahko uveljavljal svojo lastninsko pravico ali ne. Tudi če bi jo lahko, bi bilo treba šteti, da se je z dednim dogovorom, ki ga ni izpodbijal, tej pravici odpovedal. Ker pa revidentka v reviziji vztraja pri trditvah, da je tožnik nepremičnino pridobil po samem zakonu (na podlagi 21. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), pa revizijsko sodišče zaradi jasnosti še dodaja. Temelj tožbenega zahtevka so bile trditve (pri njih revidentka vztraja tudi v reviziji), da je tožnik gradil na materinem zemljišču in z njenim soglasjem. Na takšnem temelju pa lastninske pravice po samem zakonu ni mogoče pridobiti. Pravna pravila par. 418 ODZ (sedaj določbe 24. in 25. člena ZTLR) ne poznajo originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na podlagi "soglasja". Originaren način pridobitve na tuji stvari zahteva dobro vero graditelja, da gradi na lastnem zemljišču. Sicer postane zgradba last lastnika zemljišča. Ker je torej tožnik po lastnih trditvah vedel, da gradi na materinem zemljišču, bi moral zatrjevati drugačno pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Zatrjevati in dokazati bi moral, da je med njim in materjo obstajal sporazum o skupni gradnji ali pa darilna pogodba glede zemljišča, na katerem je potem stavbo zgradil (po podatkih v spisu obnovil). Z zahtevkom na podlagi trditvene podlage, kakršno je postavil v tožbi in pri njej vztrajal tudi v revizijskem postopku, tako v nobenem primeru ne bi mogel uspeti.

Pri takšnem stanju stvari pa ni več pomembno ali je temelj zavrnitve tožbenega zahtevka izhodišče, da sporna nepremičnina ni mogla postati tožnikova last, ali pa izhodišče, da je sicer lahko postala njegova last, vendar je zaradi sklenitve dednega dogovora ne more več zahtevati nazaj. Zato tudi uveljavljani ugovor kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni utemeljen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).