Jedro

Sodišče mora pri oceni objektivnega pogoja izpodbojnosti upoštevati dejanska poslovna razmerja med pravdnima strankama, oziroma običaj, ki je bil med njima vzpostavljen, pa tudi splošno znano dejstvo, da se je v času poslovanja pravdnih strank gospodarska situacija v državi bistveno poslabšala, kaj je povečalo zamude pri plačilih. Praksa med strankama je namreč individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera.

Domneve, ki jih v zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti določa tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP, so določene v korist stečajnega dolžnika. Upnik, torej tožena stranka, ki je prejela izpolnitev, pa lahko bodisi izpodbija te domneve, bodisi prereka sam obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti, torej, da takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, ni vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen, v zvezi s čimer je sicer trditveno in dokazno breme na strani stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

I. V razmerju med tožnikom G. d.o.o. - v stečaju, in tožencem B. d.o.o., se razveljavi: - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 19. 1. 2011 v višini 1.1767,18 EUR (pravilno: 1.767,18 EUR), s čimer je toženec prejel delno plačilo svoje terjatve po računih št. 22045 in 1020 v skupnem znesku 1.767,18 EUR.

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 8. 3. 2011 v višini 2.453,92 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatev po računu št. 1075, v znesku 2.453,92 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 11. 3. 2011 v višini 1.994,93 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računih št. 27717, 1351, 1305 in 26749, v skupnem znesku 1.994,93 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 16. 3. 2011 v višini 1.128,04 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 1363, v znesku 1.128,04 EUR, - učinek nakazila dveh denarnih zneskov na račun toženca dne 21. 3. 2011 v skupni višini 2.286,69 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računih št. 1524 in 26380, v skupnem znesku 2.286,69 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 24. 3. 2011 v višini 1.1774,94 EUR (pravilno: 1.774,94 EUR), s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 27689, v znesku 1.774,94 EUR, - učinek tožnikove sklenitve pogodbe o odstopu terjatve, ki sta jo sklenila tožnik in toženec dne 14. 3. 2011 v višini 1.649,64 EUR in učinek odstopa terjatev iz te pogodbe z izjavo o odstopu terjatev tožnika do tožnikovega dolžnika A. d.o.o. II. Toženec mora v petnajstih dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN 000 denarni znesek 13.055,34 EUR, pod izvršbo.

III. Toženec mora plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 13.055,34 EUR, za čas od 22. 9. 2011 do dne plačila denarnega zneska, v roku 15 dni pod izvršbo.

IV. Toženec je dolžan vrniti tožniku stroške tega postopka v znesku 1.757,32 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe. V primeru zamude je dolžan plačati tudi zamudne obresti od vrednosti dosojenih stroškov od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila po zakonski obrestni meri za zamudne obresti, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka, po poteku paricijskega roka 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka, nad katero je bil na podlagi predloga z dne 7. 4. 2011 stečajni postopek začet s sklepom St 772/2011 dne 11. 4. 2011, je pri toženi stranki nabavljala vulkanizerske produkte za vozni park. Izpodbojna pravna dejanja so plačila s transakcijskega računa tožeče stranke, storjena v obdobju izpodbojnosti (od 7. 4. 2010 do 11. 4. 2011), in sicer 6 plačil po 11 računih v skupnem znesku 11.405,70 EUR ter sklenitev pogodbe o odstopu terjatve v višini 1.649,64 EUR dne 14. 3. 2011. 6. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj izpodbojnosti: 1. točka prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju: ZFPPIPP), in, če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti: 2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

7. V okviru objektivnega pogoja izpodbojnosti se je tožeča stranka sklicevala tudi na domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena, glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa tudi na domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, o čemer bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo obstoj tako objektivnega kot subjektivnega pogoja izpodbojnosti po 271. členu ZFPPIPP, zato je v tožbi navedena pravna dejanja stečajnega dolžnika v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo.

Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti: a) Glede plačil s transakcijskega računa tožeče stranke:

8. Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Med pravdnima strankama ni sporno, da je ta domneva podana. Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, pa jo lahko izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka domneve ni izpodbila, ker ni dokazala, da je bila izpolnitev opravljena v običajnem roku: obravnavane zamude pri plačilih so bile glede na ostala plačila v predhodnih obdobjih v evidentnem razkoraku: 55 do 101 dan, prej pa 0 do 41 dni in torej v predhodnem poslovanju take prakse med strankama ni bilo.

9. Tožena stranka ugotovljenih dejstev o stanju zamud s plačili v pritožbi sicer ne izpodbija, trdi pa, da je sodišče prve stopnje glede poslovne prakse med strankama zmotno ocenilo dejansko stanje (pri tem zmotno navede, da glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti - očitki se dejansko nanašajo na objektivni pogoj izpodbojnosti): trdi namreč, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o vseh trditvah in dokazih tožene stranke, temveč je zgolj zaključilo, da med strankama v predhodnem poslovanju takse prakse ni bilo. Drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo, kakšna so praksa oziroma poslovni običaji med strankama bili, predvsem, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe direktorice tožene stranke J. B. K., utemeljen pa je tudi očitek, da se ni izreklo o trditvah in dokazih o bonitetnih informacijah glede plačilnega indeksa, kar vse je tožena stranka v postopku uveljavljala. Tožena stranka je namreč trdila, da izpolnitve niso odstopale od siceršnjega ustaljenega poslovanja med strankama. Sodišče pa mora pri oceni objektivnega pogoja izpodbojnosti upoštevati dejanska poslovna razmerja med pravdnima strankama, oziroma običaj, ki je bil med njima vzpostavljen, pa tudi, kot uveljavlja pritožba, splošno znano dejstvo, da se je v času poslovanja pravdnih strank gospodarska situacija v državi bistveno poslabšala, kaj je povečalo zamude pri plačilih. Praksa med strankama je namreč individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera.(1) Sodba sodišča prve stopnje pa o tem pravno pomembnem dejstvu oz. trditvah in izvedenih dokazih tožene stranke, s katerimi je ta izpodbijala zakonsko domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, nima nobenih razlogov, zato je višje sodišče v tem delu ni moglo preizkusiti.

b) Glede pogodbe o odstopu terjatve:

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je v zvezi z dejstveno podlago o načinu zapiranja terjatve tožene stranke do tožeče stranke z odstopom terjatve s pogodbo z dne 14. 3. 2011 in pobotom v višini 1.649,64 EUR sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka uspela dokazati zakonski dejanski stan iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V obrazložitvi je namreč navedlo, da je bila s tem tožena stranka privilegirana glede poplačila ostalih upnikov. S tem pa je zagrešilo napačno uporabo materialnega prava, saj je s temi trditvami tožeča stranka izkazovala, tožena stranka pa z nasprotnimi trditvami izpodbijala, domnevo, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti (iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti:

11. Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo, ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

12. Zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti, je sodišče prve stopnje utemeljilo na (sicer nespornem) dejstvu, da so bila izpodbojna dejanja, plačila obveznosti po 11 računih, opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, v času med 7. 4. 2011 in 7. 1. 2011. Po stališču sodišča prve stopnje je tako subjektivni element izpodbojnosti izpolnjen že na podlagi domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Vendar so domneve, ki jih v zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti določa tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP, določene v korist stečajnega dolžnika. Upnik, torej tožena stranka, ki je prejela izpolnitev, pa lahko bodisi izpodbija te domneve, bodisi prereka sam obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti, torej, da takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, ni vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), v zvezi s čimer je sicer trditveno in dokazno breme na strani stečajnega dolžnika. Tožena stranka zato utemeljeno uveljavlja, da je izpodbijala sam obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti, sodišče prve stopnje pa se do njenih trditev v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zaradi česar je podana pritožbeno uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Drži namreč pritožbena trditev, da je tožena stranka v postopku trdila, da za insolventnost stečajnega dolžnika ni vedela in niti ni mogla vedeti. Trditve, da za insolventnost stečajnega dolžnika ni vedela in niti ni mogla vedeti, je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo, kjer je navedla, da je tožeča stranka v izpodbijanem obdobju poslovala povsem normalno in svojih računov ni imela blokiranih, ter da je tožena stranka spremljala poslovanje tožeče stranke preko dostopnih bonitetnih podatkov, kar dela za vse svoje poslovne partnerje, ti pa niso v ničemer izkazovali elementov insolventnosti. Tožeča stranka je še v letu 2009 ustvarila dobiček v višini 319.307,00 EUR, kapital pa je bil pozitiven, kar jo je v panogi uvrščalo med uspešnejša podjetja, medtem ko podatki za leto 2010, ki so bili sicer bistveno slabši, toženi stranki niso bili poznani, saj jih bonitetne hiše objavljajo šele aprila tekočega leta. Tožena stranka je nadalje še trdila, da je tožečo stranko spremljala tudi v sodnem in poslovnem registru, pri čemer ob spremembi družbenikov oz. lastnikov ni običajno pričakovati, da je družba insolventna oziroma tik pred stečajem. Trdila pa je tudi, da ne v sredstvih javnega obveščanja, ne poslovnim partnerjem ni bila podana informacija, da ima tožeča stranka probleme pri poslovanju, in je bila uvedba stečajnega postopka tako za toženo stranko kot ostale poslovne partnerje dejansko presenečenje. Za te trditve je tožena stranka predlagala in predložila dokaze (na list. št. 17 spisa in priloge B2 do B7), svoje trditve pa je dopolnila oziroma je odgovorila na nasprotne trditve tožeče stranke tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 19. 3. 2013 in 24. 4. 2013 (list. št. 42 in 58 spisa). S tem, ko je prezrlo vse trditve in dokaze, s katerimi je tožena stranka prerekala obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti, je bila kršena pravica tožene stranke do izjave kot osrednji izraz pravice do obravnavanja pred sodiščem, kar narekuje razveljavitev izpodbijane odločitve.

13. Glede na ugotovljeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli do trditev in dokazno oceni izvedene dokaze tožene stranke v zvezi z zatrjevanimi dejstvi o stalni poslovni praksi med pravdnima strankama, drugimi poslovnimi partnerji in siceršnjo situacijo v panogi. V zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti pa naj sodišče prve stopnje izčrpa trditveno in dokazno podlago tožene stranke, s katero je prerekala obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Glede odločitve o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih:

14. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja tudi, da je nepravilna odločitev o plačilu zamudnih obresti v III. točki izreka sodbe. Na podlagi drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP je dolžna tožena stranka tožeči stranki vrniti tisto, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, pri čemer pravne posledice nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče razveljavilo pravne učinke izpodbitega pravnega dejanja in je do plačila zamudnih obresti tožeča stranka upravičena le od poteka paricijskega roka dalje. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti prisodilo od 22. 9. 2011 dalje, ko je potekel rok za prostovoljno vračilo koristi, h kateremu je tožeča stranka toženo stranko pozvala z vlogo dne 6. 9. 2011 (priloga A 71), torej pred vložitvijo tožbe. Vendar pravne posledice razveljavitve pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja - naloga za plačilo terjatve upniku nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe, zato z obveznostjo, da tožeči stranki vrne prejeto plačilo svoje terjatve, upnik ni mogel biti v zamudi že tedaj, ko je potekel rok za vrnitev, ki mu ga je določila tožeča stranka pred vložitvijo tožbe (2). Odločitve o zamudnih obrestih namreč v konkretnem primeru ni mogoče opreti na določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dolžnik bo v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti po sodbi, če je ne bo izpolnil v roku, ki mu ga bo oz. če mu ga bo sodišče določilo za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ), kar naj sodišče prve stopnje ob ponovni odločitvi prav tako upošteva.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) VSL Sodba I Cpg 286/2011, 25. 5. 2011. (2) tako tudi VSL sodba I Cpg 27/2012 z dne 13. 4. 2012.