Jedro

Tožnici ni mogoče očitati soodgovornosti za nastalo škodo, saj je bil pločnik v tem delu ceste sicer raven in tožnica s pazljivostjo povprečnega pešca ni mogla pričakovati luknje oziroma vdolbine v sicer ravni pohodni površini. Na urejeni ulici pešcu ni treba ves čas gledati pod noge in luknje (sodišče globino oceni na „okoli 8 cm“) tožnica ni mogla in ni bila dolžna predvideti, saj na pogled ni bistveno odstopala od sicer urejene pohodne površine ceste. Zavarovanec tožene stranke pa je dolžan vzdrževati pločnike ali vsaj odgovarja za redne preglede pločnika in s tem odgovarja za opustitev obvestila pristojnim lastnikom za popravilo luknje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za škodni dogodek, ko je tožnica 6.5.2009 stopila v luknjo v okviru vodnega zbiralnika na pločniku in padla na levo ramo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je na prvem naroku navajala, da naj bi se spotaknila ob luknjo z neravnim robom in naj bi se nahajala ob pokrovu jaška. Sodišče v sodbi navaja navedbe tožeče stranke o globini luknje, kljub temu pa v nadaljevanju sodbe šteje, da naj bi bila luknja velika 8 cm. Na zaslišanju pa je tožnica povedala, da si ni posebej ogledala kraja dogodka. Sodišče ob pogledu na fotografije (A40 do A42) ugotavlja, da naj ne bi bila ob jarku luknja globoka 8 cm, ampak je ugotovilo, da naj bi pokrov jaška bistveno odstopal od ostale površine pločnika. Zato ne more biti gotovo, da naj bi bila ob jašku 8 cm globoka luknja. Tožena stranka sicer priznava višinsko razliko, vendar ta ni bistveno odstopala od ostale površine. Da gre za minimalne poškodbe jaška je potrdila tudi priča H. H. Pregledniška služba ni opazila posebnosti pri tej hišni številki, sicer pa tudi niso takšne poškodbe, da bi pregledniška služba morala posredovati. Gre le za ugibanje. Tožeča stranka ni dokazala, da je pokrov jaška bistveno odstopal. Sodišče neutemeljeno enači navedbe o luknji poleg jaška ter o višinski razliki med jaškom ter pločnikom. Tožnica trdi, da naj bi padla zaradi luknje poleg jaška, sodišče pa ugotovi višinsko razliko jaška s pločnikom. Razlogi so torej nejasni in gre za 14. točko 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnica hodila pazljivo. Povedala je, da se je izogibala mimoidočim in stopila nekoliko proti steni. Ni gledala v tla, ampak za prijateljico. Prijateljica se je izogibala ljudem v levo, ona pa v desno. Povedala je, da med hojo ni gledala v tla in ne v smeri hoje. Ni razumljivo, kako je sodišče prišlo do sklepa o tem, kako je običajno pozoren pešec na tla pod nogami in kako to, da se na desni strani pločnika, obdanim z zidovi, pešec počuti varnejšega. Aktualna sodna praksa je že večkrat poudarila, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju nekaj normalnega in pričakovanega. Sodišče prve stopnje se sklicuje na odločbo Višjega sodišča I Cp 507/2013, ki ni primerljiv temu primeru. Gre za vdrtje jaška in ne za nekaj centimetrov višinske razlike med jaškom ter pohodno površino. Prestrogo je stališče, da bi moral zavarovanec tožene stranke odgovarjati zaradi minimalnih sprememb pokrova jaška, katerega ni saniralo. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 85/2013 zavzelo stališče, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju nekaj vsakdanjega. Gre za normalno pohodno površino za povprečno pazljivega človeka. Jašek je ob sami steni in na sredini pločnika. Tako je pretrgana vzročna zveza, saj je nepazljivost tožeče stranke povzročila škodo. Če pa tožena stranka nosi kaj odgovornosti, je njena odgovornost 20 %.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče šteje za pravno odločilna ugotovljena dejstva v sodbi sodišča prve stopnje: - tožnica se je poškodovala med sprehajanjem po T. c. v L., ko se je z desno nogo zapletla in padla na desnem robu pločnika, na katerem je kovinski pokrov, ki pokriva luknjo okoli žleba za odvajanje padavinske vode v tla, - pokrov jaška, kjer je tožnica padla, bistveno odstopa od ostale površine pločnika in ne gre le za neravnino (fotografije A42 do A44), - preostali del pločnika ni bil poškodovan in ni zahteval posebne pazljivosti pešca pri hoji, - povprečen pešec takšne luknje ni mogel pričakovati, - tožnica ni gledala pod noge, saj je bila pozorna na mimoidoče in se je nasproti prihajajočemu paru umikala proti desnemu robu pločnika proti stenam hiš, kjer je stopila v luknjo, - tožnica je padla na tla in ni mogla sama vstati, ker se je poškodovala, - T. c. je za motorna vozila zaprta cesta in v času nezgode je na ulici bilo veliko ljudi, - tožnica je bila obuta v športne copate.

6. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno število, da gre za krivdno odgovornost tožene stranke (131. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke, podjetje K., dolžno vzdrževati pločnike. Šlo je za pohodni del pločnika, ki ga sicer mora vzdrževati zavarovanec tožene stranke ali vsaj odgovarja za redne preglede pločnika in s tem odgovarja za opustitev obvestila pristojnim lastnikom za popravilo luknje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je luknja kot sestavni del pločnika, zahtevala ukrepanje upravljalca ulice, ki bi jo moral zaradi obljudenosti ulice pregledati oziroma vzdrževati. Pravilno ugotavlja, da je tožnica padla zaradi nevzdrževanega dela pločnika in da je podana vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo tožene stranke in tožničino škodo. Ugotovilo je tudi, da ni šlo za minimalne poškodbe v jašku, ampak za vdolbino, ki odstopa od površin, kot izhaja iz fotografij od A42 – A44. 7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, zakaj ni podana sokrivda tožeče stranke. Gre za presojo, ali bi povprečno pozoren pešec moral in mogel videti, da je na desni strani pločnika luknja. Pravilno ugotavlja, da na urejeni ulici ni treba ves čas gledati pod noge in da luknje (sodišče globino oceni na „okoli 8 cm“), tožnica ni mogla in ni bila dolžna predvidevati, saj na pogled ni bistveno odstopala od sicer urejene pohodne površine ceste. Gre le za oceno globine luknje; sodišče pa je do tega prišlo na podlagi tožničinega zaslišanja in vpogleda v fotografije (na fotografijah A44 in A42 je tožnica s puščico vrisala, kje je padla oziroma kateri del je bil po tožničinem mnenju usoden, da je padla). Pritožba neutemeljeno iztrga določene dele sodbe, ki se nanašajo na ugotavljanja globine nižjega dela pločnika, kar je v naravi pokrov žleba. Sodišče prve stopnje jasno ugotovi, da je tožnica navajala globino okoli 10 cm, da je v svojem zaslišanju povedala, da gre po njeni oceni za globino, kjer se je spotaknila za 8 cm in da tožena stranka navedbam v zvezi z globino luknje ni nasprotovala. Ker pa ni bilo natančno izmerjeno, sodišče upošteva, da gre za oceno. Sodišče si je ogledalo luknjo na fotografijah in ugotovilo, da pokrov jaška bistveno odstopa od ostale površine pločnika in da ne gre le za neravnino, ki bi jo bilo mogoče pričakovati na tlakovani cesti. Zato ne gre za nejasnosti v obrazložitvi oziroma za nasprotja, kar s pritožbo uveljavlja kot kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Dolžnost tožene stranke bi bila, da dokaže svoje trditve oziroma da se razbremeni odgovornosti, če bi dokazala, da je bila globina neznatna oziroma da to ni moglo vplivati, da je tožnica padla. Tožeča stranka je dokazala dogodek, vzročno zvezo med dogodkom in škodo; tožena pa ni uspela ekskulpirati ravnanja oziroma opustitve svojega zavarovanca. Priznanje priče H. ni pri tem odločilnega pomena, saj je njena izpovedba bila v smeri, da pregled odvodnjavanja ni naloga K. To pa je bilo preseženo z ugotovitvami, da K. po svojem pregledovalcu cest ni sporočila upravljalcu žlebov in pokrova, da je okoli žleba jama, ki jo je treba popraviti.

8. Sodišče prve stopnje je tudi presojalo hojo pešcev oziroma ugotavljalo, ali je tožnica kot peška hodila normalno ali pa je bila premalo skrbna. Bistvena kvaliteta sodnega dokaznega postopka ni v njegovi znanstvenosti, marveč v njegovi objektivnosti in racionalnosti. Dokazna ocena je logični mozaik, ki ga sestavi sodišče po pravilih logike in ob upoštevanju življenjskih izkušenj, vključujoč doktrino prima facie, na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva. Če so bili predlagani dokazi izčrpani ter se mozaik sestavi v logično celoto tako, da je dejstvo pretežno verjetno, potem je prav, da se to dejstvo tudi povzame v dejansko podlago sodbe(1). Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke 339. člena ZPP, ko je logično obrazlagalo dokazno oceno. Pravilno je tudi primerjalo dva primerljiva iudicata Vrhovnega sodišča, to je zadevo II Ips 85/2013 in II Ips 424/2008. 9. Ob podani dokazni oceni in vrednotenju pravnorelevantnih dejstev ter zakonskega dejanskega stanja, je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba graja opiranje sodišča prve stopnje na ustaljeno sodno prakso in meni, da presoja sodišča, ki se opre na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 507/2013, ni pravilna. Zmotno meni pritožba, da jo je sodišče uporabilo kot pravno analogijo. Uporabilo jo je kot primer, kako je ustaljena sodna praksa razlagala pojem, kdaj so razpoke in neravna tla v mestnem okolju oziroma na pločniku nekaj vsakdanjega ter pričakovanega, kdaj pa gre za tak primer, kot je konkretni, da ni mogoče govoriti o „normalnem pločniku“. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pločnik v tem delu T. c. sicer raven, in da tožnica ni mogla s pazljivostjo povprečnega pešca pričakovati luknje oziroma vdolbine v sicer ravni pohodni površini. Zato je pravilna odločitev sodišča, da tožničinemu načinu hoje oziroma pazljivosti ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in s tem podpovprečne skrbnosti oziroma protipravnosti.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, kar očita pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) T. Pavčnik, Podjetje in delo, št. 6 do 7/2012, stran 1407 do 1406