Jedro

Delavec, ki zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, mora skladno z ustaljeno sodno prakso tožbo vložiti v roku 30 dni od prekinitve dela po civilnih pogodbah, pri čemer mu ni treba izpodbijati načina prenehanja poslovnega sodelovanja z dejanskih delodajalcem, mora pa zahtevati ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju.

Delavec lahko, kadar pravočasno vloži tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ves čas, ko je delal v prikritem delovnem razmerju in ni vezan na 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki od 1. 12. 2019 do 10. 1. 2022 (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek za prijavo v obvezna zavarovanja, obračun bruto plače in plačilo preostanka bruto plače, plačilo stroškov prevoza na in z dela, stroškov dnevnic, nadomestilo za neizrabljen letni dopust in regres (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena ZPP, ker je o denarnih zahtevkih odločal senat namesto sodnik posameznik. Podana je tudi absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb, da ugotovitveni zahtevek ne zastara, da je edini relevantni rok iz 202. člena ZDR-1. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne nezakonitost podane odpovedi, njegov zahtevek zato ni vezan na prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče se tudi ni opredelilo do sodne prakse s tem v zvezi (Pdp 1068/2016) in teoretičnih stališč, da ZDR-1 ne določa roka za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj tretji odstavek 200. člena ZDR-1 ni dopustno razlagati na način, da se prekluzivni rok nanaša tudi na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Ker je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 200. člena ZDR-1, ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, zato je dejansko stanje nepopolno razjasnjeno. Praksa na katero se sklicujeta sodišče in toženka, je v diametralnem nasprotju s stališči teorije, da je 30 dnevni prekluzivni rok omejen zgolj na izpodbijane podane odpovedi. Edini rok, ki bi ga moralo sodišče v tej zadevi upoštevati, je 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1. Teoretiki dopuščajo tudi zgolj vložitev ugotovitvenega zahteva za obstoj delovnega razmerja za nazaj, brez uveljavljanja denarnih terjatev. Sodna praksa glede tega ni skladna z Ustavo RS. Kršen je 14. člen Ustave RS glede enakega varstva pravic, saj osebe, ki so zaposlene, lahko uveljavljajo denarne terjatve v roku 5 let, osebe v prikritem delovnem razmerju pa ne. Kršen je tudi 23. člen Ustave RS, saj se določba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 nedopustno širi. Prav tako je kršeno Priporočilo št. 198 MOD, saj se ne upošteva dejanskih okoliščin opravljanja dela med strankami, ampak njuno pravno formalno razmerje, ki je opredeljeno kot civilno. Ustavno sodišče se je izjasnilo glede prekluzivnega roka določenega v zakonu, pri čemer ni presojalo prekluzivnega roka iz delovne zakonodaje, poleg tega v tej zadevi zakon ne določa prekluzivnega roka. Predlaga spremembo sklepa in sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijanega sklepa in sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj kršitve iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o tožbi odločil senat in ne sodnik posameznik. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZPP se sodna odločba ne more izpodbijati, če je v sporu odločil senat namesto sodnika posameznika, poleg tega pa je v predmetni zadevi o tožbi pravilno odločil senat. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki od 1. 12. 2019 do 10. 1. 2022 ter posledično prijavo v obvezna zavarovanja in plačilo prejemkov iz tega naslova. V takih primerih glede na 14. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) odloča senat in ne sodnik posameznik.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o obstoju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih tožnikovih navedb, neposredno ali posredno. Tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja je zavrglo zaradi zamude prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in se posledično ni ukvarjalo z vprašanjem zastaranja denarnih zahtevkov. O denarnih zahtevkih bi lahko odločalo šele, če bi tožnik pravočasno vložil tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do navedb tožnika o petletnem zastaralnem roku iz 202. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe ustrezno pojasnilo odločilne razloge za zavrženje tožbe. Pravilno je pojasnilo, da mora delavec, ki zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, skladno z ustaljeno sodno prakso tožbo vložiti v roku 30 dni od prekinitve dela po civilnih pogodbah, pri čemer mu ni potrebno izpodbijati načina prenehanja poslovnega sodelovanja z dejanskih delodajalcem, mora pa zahtevati ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju. Sodba Pdp 1068/2016, na katero se sklicuje tožnik, ni v nasprotju s tem stališčem, zato se sodišču prve stopnje do nje ni bilo potrebno opredeljevati. V zadevi Pdp 1068/2016 je bilo pojasnjeno, da zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne zastara, vendar je bila tožba zavržena zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe in ni bila zavrnjena, ker bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zastaral. Delavec lahko, kadar pravočasno vloži tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ves čas, ko je delal v prikritem delovnem razmerju in ni vezan na 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1, kot to izhaja tudi iz Pdp 1068/2016. 8. Glede na ustaljeno stališče sodne prakse, da se mora sodno varstvo glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja zahtevati v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do nekaterih drugačnih stališč, zavzetih v teoriji. Delavec lahko že v času dejanskega delovnega razmerja od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic in sklenitev pogodbe o zaposlitvi, če delo opravlja na podlagi civilne pogodbe namesto pogodbe o zaposlitvi. Če delodajalec v postavljenem roku zahtevi ne ugodi, mora delavec uveljaviti sodno varstvo v 30 dneh od poteka roka (drugi odstavek 200. člena ZDR-1), če pa se ne odloči za tovrstno postopanje, pa mora s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja v 30 dneh od prenehanja dejanskega delovnega razmerja.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 31. 10. 2021 prenehal opravljati delo za toženko, da je od 1. 11. 2021 delal za drugo pravno osebo, pri kateri je bil zaposlen od 17. 11. 2021 do 28. 1. 2022. Dne 3. 1. 2022 je sicer toženki poslal poziv k odpravi kršitev pravic iz delovnega razmerja, vendar takrat ni več delal za toženko. Takrat je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, zato poziv na odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja toženki ni več prišel v poštev, ampak bi moral vložiti tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri čemer pa se je 30 dnevni prekluzivni rok iztekel 30. 11. 2021, kar pomeni, da je tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja z dne 14. 2. 2022 prepozna.

9. Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 določa, da je potrebno tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, _drugih načinov prenehanja_ veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti, zahtevati v 30 dneh od vročitve oziroma od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice. Čeprav zakon izrecno ne določa, da je potrebno tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložiti v roku 30 dni od prenehanja prikritega delovnega razmerja, pa se s stališčem sodne prakse, da velja prekluzivni rok tudi za te primere, ni nedopustno razširila uporaba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnik je tožbo vložil po tem, ko je prišlo do prekinitve sodelovanja s toženko, ko mu je torej prenehalo razmerje, za katerega zatrjuje, da je bilo delovno razmerje, zato je moral tožbo vložiti v roku 30 dni od prenehanja razmerja s toženko. Tudi delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, mora uveljavljati sodno varstvo s tem v zvezi v navedenem roku in ni razloga, da ne bi enako veljalo tudi za uveljavljanje sodnega varstva v primeru prenehanja prikritega delovnega razmerja, ne glede na to, ali želi delavec v prikritem razmerju le priznanje pravic za določeno obdobje, ali pa želi tudi nadaljevati z delom. Ker tožnik s toženko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni bil dolžan postaviti zahtevka s katerim bi uveljavljal nezakonito prenehanje delovnega razmerja, kljub temu pa je moral zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic za nazaj ter za čas po prenehanju sodelovanja, v roku 30 dni od prenehanja dela pri toženki.2

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se z zahtevo po vložitvi tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, krši Priporočilo št. 198 MOD. Priporočilo št. 198 MOD se nanaša na vprašanje zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v primeru, ko delavec uveljavlja, da je dejansko v delovnem in ne civilnopravnem razmerju. Iz priporočila izhaja, da se naj delavcu omogoči dokazovanje z različnimi dokaznimi sredstvi, vzpostavi se naj zakonska domneva o obstoju delovnega razmerja, če je izpolnjen en ali več od relativnih kazalcev, da je šlo za delovno razmerje, pri čemer pa se mora gledati dejansko vsebino razmerja in ne le formalni naziv podlage sodelovanja. Navedena priporočila ZDR-1 spoštuje. Kadar delavec pravočasno uveljavljala sodno varstvo in uveljavlja, da obstajajo elementi delovnega razmerja, sodišče ugotavlja kakšna je bila vsebina medsebojnega sodelovanja in ne upošteva le formalnega naziva pogodbe. Če se ugotovi, da obstajajo elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, se domneva, da obstaja delovno razmerje (18. člen ZDR-1).

11. S tem, ko velja prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 tudi za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja, ni nedopustno poseženo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991-I in nasl.). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je Ustavno sodišče RS že opredelilo, da je dopustna omejitev pravice do sodnega varstva s postavitvijo prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva. Prav tako ne gre za neenako obravnavo delavcev, ki so zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi in delavcev v prikritem delovnem razmerju. Delavci v prikritem delovnem razmerju imajo enak zastaralni rok za uveljavljanje terjatev iz delovnega razmerja kot delavci s pogodbo o zaposlitvi, morajo pa pred tem zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja (v okviru prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1). Pri tem delavci v prikritem delovnem razmerju niso v enakem pravnem položaju z delavci, ki so zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zato ne gre za neenako obravnavo, ker se zahteva, da morajo delavci v prikritem delovnem razmerju predhodno uveljavljati sodno varstvo in zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

12. Ker je tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja prepozna, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo in ugotavljanje, ali so med strankama obstajali elementi delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo in ni ugotavljalo teh dejstev. Denarne zahtevke in zahtevek za prijavo v obvezna zavarovanja pa je utemeljeno zavrnilo, saj gre za zahtevke, ki se lahko uveljavljajo le, kadar je ugotovljeno delovno razmerje. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 9/2009, VIII Ips 108/2010, VIII Ips 270/2015, VIII Ips 284/2015, VIII Ips 284/2015, VIII Ips 230/2016, VIII Ips 16/2018. 2 Prim. VIII Ips 270/2015.