Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cp 1289/2017

ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1289.2017 Civilni oddelek

avtorsko nadomestilo avtorski honorar pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami pravica radiodifuznega oddajanja izključna materialna avtorska pravica male avtorske pravice javna priobčitev neodrskih glasbenih del kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic materialno dokazno breme civilna kazen po ZASP civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic
Višje sodišče v Ljubljani
16. november 2017

Povzetek

Sodna praksa obravnava vprašanje pasivne legitimizacije tožene stranke za plačilo avtorskega nadomestila, pri čemer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno preneslo dokazno breme na toženo stranko. Tožena stranka je trdila, da ni imela poslovalnice, kar je sodišče potrdilo, saj tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka poslovala v spornem obdobju. Sodišče je delno ugodilo pritožbi in znižalo obveznost plačila avtorskega nadomestila ter potrdilo, da je tožena stranka s svojim pasivnim ravnanjem kršila avtorske pravice.
  • Pasivna legitimizacija za plačilo avtorskega nadomestilaAli je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila?
  • Dokazno breme v civilnem postopkuKdo nosi dokazno breme v primeru, ko tožena stranka zanika imetje poslovalnice?
  • Kršitev avtorskih pravicAli je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila avtorske pravice in ali je bila odgovorna za plačilo avtorskega nadomestila?
  • Višina avtorskega nadomestilaKako se določi višina avtorskega nadomestila in civilne kazni v primeru kršitve avtorskih pravic?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri odločanju o tem, ali je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila, je prvostopenjsko sodišče materialno dokazno breme neutemeljeno preneslo na toženo stranko. Ta naj bi bila dolžna dokazati, da v spornem obdobju ni imela poslovalnic. Eno od temeljnih pravil materialnega dokaznega bremena je v tem, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. To pomeni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je v spornem obdobju tožena stranka poslovala v frizerskem salonu.

Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je bila večkrat pozvana k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se na njene pozive daljše časovno obdobje ni odzivala oziroma je bila povsem pasivna in je s tem zavračala ureditev razmerja. Tudi tekom tega postopka je s svojim obnašanjem očitno zavračala ureditev razmerja in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila. Ne drži, kot trdi v pritožbi, da se plačilu ni upirala in da je ugovarjala višini nadomestila, češ, da ga je tožeča stranka obračunala previsoko. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se obveznost povrnitve avtorskega nadomestila, ki je toženi stranki naložena, zniža za 30,77 EUR (na 463,98 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 do plačila in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65255/2016 z dne 22. 6. 2016 ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki avtorsko nadomestilo 494,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 do plačila, v presežku za 15,37 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 173,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pri tem pa predlaga spremembo sodbe tako, da toženi stranki plača 305,14 EUR avtorskega nadomestila, v presežku pa naj se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo njeno izjavo, pri kateri še vedno vztraja, da poslovalnic v S. ni imela. Ne drži, da bi morala glede tega predložiti ustrezne pogodbe ter se sprašuje, kako naj takšne pogodbe sploh predloži, če jih nima in z njimi ne more razpolagati. V potrditev svojih navedb je predložila edini dokaz, ki ga je lahko imela, to je izjava, da poslovalnic v S. nikoli ni imela. Za ta salon oziroma poslovni prostor tožena stranka sploh ni pasivno legitimirana. Sodišče je zato napačno ugotovilo seštevek avtorskega honorarja za znesek 21,11 EUR. Ker pritožnik ni ravnal niti s hudo malomarnostjo, niti naklepno, je sodišče neutemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke za povečanje glavnice za 57 % civilne kazni. Tožena stranka ni niti zamolčala, niti zanikala uporabe avtorskih del in se plačilu tudi ni upirala. Ugovarjala je višini nadomestila, za katerega je menila, da ga je nasprotna stranka obračunala previsoko. Opozarja še, da je višina civilne kazni glede na njen namen bistveno previsoka in bi lahko znašala največ 10 %.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo predmet spora med pravdnima strankama in se v zvezi s tem pravilno sklicevalo na določbe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki urejajo kršitve pravic avtorske glasbene pravice, s katero upravlja tožeča stranka. Sporni sta pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami in pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja, ki po 22. členu ZASP sodita med materialne in izključne avtorske pravice. Po 147. členu ZASP se male avtorske pravice, kamor sodi tudi javna priobčitev neodrskih glasbenih del, lahko uveljavljajo kolektivno, med ostalim to velja tudi za pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del. Po trditvah tožeče stranke toženka ni pridobila dovoljenja za uporabo glasbenih del iz njenega zaščitenega repertoarja, kljub temu pa jih je predvajala v svojih štirih poslovnih prostorih (frizerski salon v K., frizerski salon v S. ter dva frizerska salona v L.) v obdobju od decembra 2015 do maja 2016. Zato zahteva še povečanje avtorskega nadomestila za 57 % kot civilno kazen.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka izpodbija le tisti del sodbe, ki ji nalaga plačilo avtorskega nadomestila nad prisojenim zneskom 305,14 EUR. Trdi, da poslovalnice v S. nikoli ni imela, da frizerski salon M. v S. ni v njeni lasti oziroma v upravljanju, zato zavrača plačilo 21,11 EUR avtorskega nadomestila (ta znesek se nanaša na avtorsko nadomestilo za navedeni frizerski salon zgolj po računu št. 15300092621 z dne 31. 12. 2015).

7. Res je zakoniti zastopnik tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno ugovarjal plačilu avtorskega nadomestila za frizerski salon v S. s trditvijo, da poslovalnic v S. sploh ni imel, temveč so še vedno v lasti M. T. Ker mu je sodišče naložilo, da predloži listino, iz katere izhaja, da poslovalnice v S. v spornem obdobju ni imel, je sodišču posredoval poleg zemljiškoknjižnega izpiska za parcelo 5/1 k.o. ... še pisni izjavi M. T. in M. M. (prilogi B/2 in B/3), iz katerih izhaja, da tožena stranka ni imela frizerskega salona v S. Pritožba ima prav, da tožena stranka drugih dokazov (npr. pogodb) ne more predložiti, če jih nima. Pri odločanju o tem, ali je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice Frizerski salon M. v S. in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila, je prvostopenjsko sodišče materialno dokazno breme očitno neutemeljeno preneslo na toženo stranko. Ta naj bi bila dolžna dokazati, da v spornem obdobju ni imela poslovalnic v S. Eno od temeljnih pravil materialnega dokaznega bremena je v tem, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist1. To pomeni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je v spornem obdobju tožena stranka poslovala v frizerskem salonu v S. Drži, da je tožeča stranka predložila listine (zapisniki o kontroli), iz katerih pa izhaja le dejstvo, da se je v času kontrole v navedenem poslovnem prostoru predvajala glasba in na kakšen način se je predvajala. Ker tožeča stranka kljub izrecnemu ugovoru tožene stranke v tej smeri ni z ničemer dokazovala, da je bila tožena stranka tista, ki je v navedenem frizerskem salonu poslovala, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (plačilo 21,11 EUR s pripadki, posledično pa je znižana tudi osnova za prisojeno civilno kazen na 278,66 EUR, tako da znaša 158,83 EUR) spremenilo sodbo tako, da je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da niso podani pogoji za izrek civilne kazni skladno z določbo 168. člena ZASP. Po tej določbi lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

9. Pritožba sicer pravilno poudarja, da je potrebno navedeno določbo upoštevaje njeno naravo restriktivno tolmačiti. A ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in sodne prakse v podobnih primerih2, je podana podlaga za izrek civilne kazni. Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je bila večkrat pozvana k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se na njene pozive daljše časovno obdobje ni odzivala oziroma je bila povsem pasivna in je s tem zavračala ureditev razmerja. Tudi tekom tega postopka je s svojim obnašanjem očitno zavračala ureditev razmerja in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila. Ne drži, kot trdi v pritožbi, da se plačilu ni upirala in da je ugovarjala višini nadomestila, češ, da ga je tožeča stranka obračunala previsoko. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Tudi sklicevanje na drugačno ustaljeno sodno prakso nima podlage, saj gre pri odločanju o civilni kazni v odločbi, ki jo citira pritožba3, za povsem drugačne okoliščine primera. Tudi višina dosojene civilne kazni (57 %) je primerna glede na zgoraj opisane okoliščine primera ter sorazmerna glede na težo kršitve ter namen civilne kazni. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem izpodbijanem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu (6 %) pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi (tretji odstavek 154. člena ZPP). Prav tako glede na majhen uspeh tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP), enako tudi tožeča stranka, saj odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 215. členu. 2 Poleg odločb VSL, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, primerjaj še VSL I Cp 787/2011, I Cp 858/2014, I Cp 3372/2016. 3 Sodba VSL I Cp 2261/2014.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia