Jedro

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je bilo znano, na kakšen način je dolžan toženki kot delodajalcu sporočiti svojo odsotnost, da bi mu zdravstveno stanje preprečevalo obveščanje toženke in zdravnice, pa ni dokazal. Glede na to je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (neopravičen izostanek z dela in neobveščanje delodajalca o razlogu za izostanek) kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) in prepoved povzročanja škode (37. člen ZDR-1) ter ni spoštoval navodil delodajalca (34. člen ZDR-1), kar je storil vsaj iz hude malomarnosti, zaradi česar je storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2022, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja, reintegracijo ter reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. V pretežnem delu pritožbe ponovno navaja trditve, ki jih je podal že v tožbi (da mu toženka ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo, da očitanih kršitev ni storil, saj je razloge za svojo odsotnost (bolezen oziroma slabo psihično počutje) toženki javil, da je bil prizadet zaradi odklonov, ki so jih sporočili njegovi sodelavci, da njegovo ravnanje ne pomeni kršitve obveznosti iz 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1, da toženka ni navedla, v čem naj bi škodovalo njenim poslovnim interesom, da njegova odsotnost ni vplivala na dodatno obremenitev sodelavcev, da njegovo ravnanje ne onemogoča nadaljevanja delovnega razmerja, da ima diagnosticirano SOA, anksiozno in depresivno motnjo ter se mu je stanje decembra 2022 poslabšalo in da je bil dezorientiran v času in prostoru, zato mu je zdravnica predpisala zdravljenje in hospitalizacijo). V pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da nadrejenim razlogov za svojo odsotnost ni javil, ter se sklicuje na svojo izpoved in izpoved osebne zdravnice. Vztraja, da očitane kršitve določb ZDR-1 niso dokazane. Trdi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, da se zaradi hospitalizacije ni mogel udeležiti zagovora; ni se opredelilo do sporočila službe A. z dne 6. 12. 2022 glede zaključka bolniškega staleža 21. 11. 2022 ter elektronskega sporočila osebne zdravnice z dne 14. 12. 2022, da je v bolniškem staležu od 9. 12. 2022 in bo na psihiatričnem oddelku pregledan 10. 12. 2022. Meni, da se v postopku ni izkazalo, da bi narava njegovega dejanja onemogočala nadaljevanje njegovega dela pri toženki, do izgube toženkinega zaupanja pa se sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo. Vztraja, da je razlog za njegovo ravnanje bolezen, in ne njegovo malomarno ravnanje, dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5.V pritožbi tožnik posplošeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo do vprašanja izgube zaupanja toženke v njegovo delo. Ker v zvezi s tem ne podaja nobenih konkretnih trditev, je pritožbeno sodišče preverilo, ali obrazložitev sodbe ustreza standardom, ki se zahtevajo za ustrezno obrazložitev. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do sporočila z dne 6. 12. 2022 ter elektronskega sporočila osebne zdravnice z dne 14. 12. 2022, saj vprašanja glede bolniškega staleža novembra 2022 za odločitev niso bistvena, med strankama pa ni sporno, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 9. 12. 2022. To tudi ni odločilno v zadevi, saj se očitki iz odpovedi nanašajo na tožnikovo odsotnost od 2. 12. do 8. 12. 2022.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je toženka podala 20. 12. 2022 zaradi hude kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zato, ker tožnik 2. 12. ter od 5. 12. do 8. 12. 2022 ni prišel na delo niti ni nadrejenim javil razlogov za svojo odsotnost. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik na navedene dneve izostal z dela ter da mu za to obdobje bolniški stalež ni bil priznan, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da tožnik toženki ni javil razlogov za svojo odsotnost, čeprav bi to lahko storil.

7.V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki so ponovitev trditev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje, s katerimi je že ustrezno odgovorilo nanje. Zavrniti je treba tudi tožnikovo splošno nasprotovanje dokazni oceni, saj je sodišče prve stopnje ob upoštevanju procesnih zahtev iz 8. člena ZPP popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Pri ugotovitvi, da svoje nadrejene B. B. 2. 12. 2022 ni obvestil, da je z dela odsoten zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, se je sodišče prve stopnje ustrezno oprlo na njeno izpoved, pri ugotovitvi o tem, da je v obdobju od 2. 12. do 8. 12. 2022 (z)mogel stopiti v stik s toženko in z osebno zdravnico pa na izpoved osebne zdravnice C. C. Svoje ugotovitve v zadevi je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, na njihovo pravilnost pa ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na njegovo izpoved v postopku, saj ni izpovedoval, da iz zdravstvenih razlogov ne bi mogel obvestiti toženke o razlogu za svojo odsotnost oziroma osebne zdravnice o poslabšanju zdravstvenega stanja. Ob nespornem dejstvu, da tožnik za obdobje od 2. do 8. 12. 2022 ni imel odobrenega bolniškega staleža ter glede na izpoved njegove osebne zdravnice C. C., da se je nanjo obrnil šele 9. 12. 2022, kljub temu, da je njena ambulanta celotno sporno obdobje delala, tožnik neutemeljeno izpodbija prepričljivo in argumentirano dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer konkretnih razlogov za to ne navaja.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede stališča, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, saj je podal pisni zagovor, tudi sicer pa bolniški stalež oziroma hospitalizacija sama zase še ne pomeni, da mora delodajalec določeni datum ustnega zagovora preložiti. Pritožbeno vztrajanje, da bi toženka to morala storiti, na pravilnost odločitve ne vpliva; to da se ustnega zagovora zaradi hospitalizacije tožnik ni mogel udeležiti, ne pomeni, da svoje pravice do izjave v zvezi z očitki ni izkoristil s podajo pisnega zagovora, kar izrecno izhaja iz njegovega elektronskega sporočila z dne 19. 12. 2022.

9.V pritožbi tožnik ponavlja, da je bilo njegovo ravnanje posledica bolezni, da je bil v spornem obdobju popolnoma dezorientiran v času in prostoru, ter da ni ravnal malomarno. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je bilo znano, na kakšen način je dolžan toženki kot delodajalcu sporočiti svojo odsotnost, da bi mu zdravstveno stanje preprečevalo obveščanje toženke in zdravnice, pa ni dokazal. Glede na to je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (neopravičen izostanek z dela in neobveščanje delodajalca o razlogu za izostanek) kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) in prepoved povzročanja škode (37. člen ZDR-1) ter ni spoštoval navodil delodajalca (34. člen ZDR-1), kar je storil vsaj iz hude malomarnosti, zaradi česar je storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zavrniti je treba tudi vztrajanje tožnika, da toženka ni izgubila zaupanja vanj oziroma v njegovo delo, saj v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnih navedb, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da je tožnikova kršitev delovnih obveznosti (zlasti temeljne obveznosti iz delovnega razmerja, tj. opravljanja dela) po svoji naravi takšna, da je povzročila utemeljeno izgubo zaupanja s strani toženke.

10.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Ki je to zanikala in izpovedala, da je bila vsebina telefonskega pogovora navedenega dne tožnikova čustvena prizadetost zaradi očitkov sodelavcev v računalniškem sistemu D. v zvezi z njegovim odklonskim ravnanjem.

2Ta je izpovedala, da je tožnik od 2. do 8. 12. 2022 ni kontaktiral, da je šele 9. 12. 2022 predlagal, da se mu odobri bolniški stalež za nazaj, pri čemer je njena ambulanta v tem obdobju normalno poslovala, tožnik pa ni imel takih psihičnih težav, da bi ne mogel poklicati.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 36, 37, 110, 110/1, 110/1-2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 353, 360, 360/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.